Tiskane izdaje
»O sebi razmišljam kot o postaji podzemne železnice. Zdi se mi, kot da se po isti progi vozita kolekcija za Moschino in kolekcija Jeremy Scott in morda se obe ustavita na tej postaji, a končata v različnih smereh,« je ob 20. rojstnem dnevu lastne blagovne znamke povedal 42-letni ameriški modni oblikovalec Jeremy Scott, zadnja štiri leta tudi kreativni direktor italijanske modne hiše Moschino, ki je svet visoke mode kričeče križal z risanimi junaki in hiperpopularno kulturo in zato na obeh straneh Atlantika zaslovel kot enfant terrible sodobne mode.
Rojstni dan svoje blagovne znamke je na pravkar minulem newyorškem tednu mode počastil v krogu manekenk, ki so zaznamovale njegove nekdanje in zaznamujejo njegove zdajšnje modne revije, predstavitev jubilejne kolekcije, ki je tudi kolekcija za pomlad in poletje 2018, pa je odprla njegova dolgoletna manekenka in muza Devon Aoki. Sam je oboževalcem z modne brvi, priložnosti primerno, pomahal v črni majici s kapuco, kratkih hlačah z vojaškim vzorcem ter srebrnih bulerjih.
Po navdih za vodilno temo jubileja se ni ozrl prav daleč, saj si je izbral kar modno pot, ki jo je prehodil, in njene mejnike ter jih za to priložnost osvežil s trenutnim razmišljanjem in razpoloženjem. »Ker je moda tako zelo kontekstualna – v tem, kdaj in kje nastane, se skriva toliko pomenov –, je bil to velik izziv. Spraševal sem se, kako naj iz tega naredim nekaj novega za danes. Tako kot parfum zamešajo iz določene cvetlice oziroma njene esence, sem tudi sam vzel esenco različnih pomembnih trenutkov v karieri in nanje našel aktualen odgovor,« je povedal. Iz tega se je sestavila kolekcija kosov v živih neonskih barvah, pouličnih oblačil z obilico bleščic, bleščečih čevljev in visokih škornjev z dolgimi vezalkami, hlač s stranskimi žepi in, kako zelo po Scottovo, majic z velikimi barvitimi risanimi junaki ter omejena serija reinterpretiranih ikoničnih kratkih in dolgih majic ter džins jaken z napisi – Keep fashion weird (Ohranite modo čudaško) in Viva avant garde (Naj živi avantgarda). Za piko na i je dodal še nekaj bolj glamuroznih prosojnih oblek z velikimi umetnimi dragulji različnih barv.
Kot filmi v veliki depresiji
Scott na svoje modne revije gleda kot na filme v veliki svetovni depresiji 30. let, ko so ljudje zahajali v kinematografe, da bi pozabili na to, da so lačni, nimajo službe in trpijo tudi drugo pomanjkanje. »Ti filmi, polni glamurja, blišča in pravljičnosti, so prinašali sanje. In če nekomu pričaraš nasmeh na obraz, se tudi zares počuti bolje,« je opomnil na vlogo mode v trenutno polariziranem političnem ozračju.
V zadnjih nekaj sezonah je prepričanje, da mora biti moda zabavna in mora prinašati veselje, utrjeval z reinterpretacijo ikon, kot so Barbie, McDonalds, Coca Cola, Spuži Kvadratnik ter liki iz risank Looney Tunes. Letos pozimi je v imenu Moschina uvedel videz kartonastih oblačil in kosov, ki se zdijo kot kolaž z izrezki iz tiska, pred natanko letom dni pa je v Milanu ukradel pozornost s kreacijami, ki so dajale vtis dvodimenzionalnih punčk iz papirja. V njegova modna dela se oblačijo številni zvezdniki od Madonne, Björk, Beyoncé in Lady Gaga do Katy Perry, Justina Bieberja in Scottove prijateljice Miley Cyrus, s katero je sodeloval tudi pri njenem zadnjem albumu in videu Younger Now, ki je izšel prejšnji mesec. Miley opisuje kot svoje rebro, zato bo z njo delal še mnoge projekte, je napovedal, a njegovo sodelovanje se od posameznikov razteza tudi v galaksije drugih znanih blagovnih znamk. Najbolj odmevno je bilo sodelovanje z Adidasom, za katerega je oblikoval ikonične superge s krilci, enak element je uporabil tudi pri avtomobilih Smart in otroških vozičkih, podpisal pa se je že tudi pod avstralske uggice z ognjenimi plameni in bleščicami, kopalke s potiskanimi bonboni Candy Crash, ure Swatch ...
Jeremy Scott se je rodil v Kansas Cityju v Missouriju v ZDA in del otroštva preživel na kmetiji, a se je že od rosnih let zanimal za modo. Ker je bil prepričan, da bo nekoč modni oblikovalec, se je učil tudi francoščine in japonščine. V začetku 90. let se je preselil v New York in začel študirati na tamkajšnjem inštitutu za arhitekturo, oblikovanje in lepe umetnosti Pratt, po diplomi sredi 90. let pa se je preselil v Pariz in tam leto dni pozneje ustanovil lastno blagovno znamko. V karieri je med drugim opravljal piarovsko funkcijo pri Jean-Paulu Gaultierju, kreativni direktor Moschina pa je postal šele leta 2013.
Poslej je njegovo življenje razpeto med Milanom in Los Angelesom, kjer živi – tudi kot ponosni lastnik dveh arhitekturnih ikon ameriškega modernizma. Pred tremi leti si je za več kot tri milijone dolarjev kupil slavno hišo Foster-Carling, ki je leta 1947 zrasla v losangeleškem gričevju po načrtih Johna Lautnerja, lani pa za skoraj osem milijonov dolarjev še Lautnerjevo hišo Elrod iz leta 1968 v Palm Spingsu, prav tako v Kaliforniji, ki je svojo vlogo tri leta po graditvi odigrala celo v filmski umetnosti – v filmu Jamesa Bonda Diamanti so večni.
Še sam ne ve, ali se je v Pariz preselil leta 1995 ali 1996, prvo kolekcijo pod svojim imenom je na modno brv zagotovo poslal leta 1997. V Pariz je odšel, da bi se naučil in vsrkal nekaj tistega čudovitega ozračja, v katero je bil zaljubljen že med odraščanjem v Kansas Cityju, in ker ni dobil vajeniškega dela, je v Parizu ostal in zasnoval kolekcijo, je povedal v intervjuju za New York Times pred nekaj meseci.
Živi zelo hermetično. V Los Angelesu obstajajo samo trije naslovi, kjer ga je zagotovo mogoče najti. Največ časa prebije v studiu, doma ali v fitnesu SoulCycle, kjer se predaja vožnji s sobnim kolesom. Občasno zahaja v kino in restavracije, zagotovo pa to počne pogosteje v Los Angelesu kot v Milanu. Tam prebije zgoščena obdobja po nekaj tednov, potem ga tudi mesec dni ni. Urnik mu krojijo pomerjanja in modne revije, delo pa ga utegne tako posrkati, da v studiu vztraja tudi do 4. ure zjutraj. Bolj kot ne ostaja znotraj majhnega Moschinovega; iz pisarne, kjer imajo tudi restavracijo in posebej zanj pripravljajo vegetarijanske obroke, se sprehodi samo še do hotela.
Krama je zanj zaklad
To, da ljubi predmete, jasno kaže tudi njegov milanski studio, ki je poln najrazličnejše krame – od majhnih predmetov in starih skodelic do barbik in likov iz Looney Tunes, kar opisuje za zaklad. »Všeč mi je, da imam okoli sebe stvari, ki odsevajo mojo osebnost. Mislim, da najbolje ustvarjaš takrat, ko si srečen,« poudarja. Tudi njegova delovna miza ni brez zgodovine. Bila je ena od miz Franca Moschina, ustanovitelja modne hiše, ki jo je Scott še po svoje preoblikoval, najbolj sentimentalen kos, ki ga premore, pa je stol s plišastimi medvedki. Prvega je ustvaril Franco Moschino, Scott mu je dodal še svojega.
Ko je prišel k Moschinu, si je želel predvsem listati po njegovih skicah in drugi zapuščini predhodnikovih rok, kar še danes opisuje za čarobno početje, položaj kreativnega direktorja te znane modne hiše pa mu je po njegovem prepričanju poklonil predvsem več legitimnosti v očeh ljudi. Zatrjuje, da je ostal isti in da je edina razlika le v tem, da poslej svetu govori skozi drugačen zvočnik.
Pri oblikovanju kolekcij nima formule, po kateri bi se ravnal, navdih mu dajejo ideje ali trenutno počutje. Včasih je povezan s tkanino ali čim podobnim. Pri snovanju Moschinove kolekcije za letošnjo jesen in zimo, ki je bila prikazana februarja, je pomislil, kaj če bi oblačila moral izdelati iz kartonastih škatel. Idejo je razvijal tudi z iztrganimi fotografijami oblačil iz modnega tiska in njihovim kolažiranjem in tako so se rodili kosi, za katere se zdi ravno to: kot bi bili sešiti iz kartona in izrezkov. Prav to, da nekaj postaviš v nov kontekst, pa opisuje za nadvse vznemirljivo.
Po Scottovem videnju je popolna muza modnih oblikovalcev Barbie, ki sodi v del popularne kulture slehernika. Tudi če se z njo ni igral, smo z njo zrasli vsi. S to lutko ženskih proporcev, ki mu je bila v otroštvu všeč tako kot vsaki deklici ali gejevskemu fantu, ima sam celo veliko skupnega. Zato se ji je poklonil v poletni kolekciji 2015. »Barbie je popolna ženska za oblikovalca: imela je lahko kateri koli poklic, ki si ga je zamislila, pa tudi oblačila za vsako priložnost, od zgodnjega jutra do večera, ki jih je izbirala s prefinjenim občutkom,« je pred časom izjavil za Guardian. A ljudje ob njej namigujejo predvsem na nekaj drugega. »Barbie je igrača in je tu, da prinaša veselje, in nič več. Ne promovira telesne dismorfije, je le 30-centimetrska lutka, in vse, kar ji pripisujemo, je interpretacija odraslih. Podobno je z modo, čeprav gre le za obleke. Na srečo jih lahko izbiramo. Lahko jih kupiš ali pa ne, zaradi njih pa vsekakor ni treba dobiti histeričnega napada,« je poudaril. Zato tudi ne razume, zakaj se ljudje jezijo zaradi tega, kar dela, saj vselej išče stvari, ki ga osrečujejo, to veselje pa skuša izraziti tudi v svojem delu. Moda bi vedno morala biti zabavna, je prepričan. Močno je prevzet z nostalgijo in jo opisuje kot krasen občutek iz časa otroštva in nedolžnosti, časa, ki je minil, zato je mnogo njegovih kolekcij, kar je videti tudi na prvi pogled, utemeljenih na nostalgiji. To pa gre, kot pravi, pripisati njegovi ljubezni do oblek, ki ga spremlja že od malih nog.
Tudi njegov načrt za naslednjih dvajset let ustvarjanja je preprost. Želi si nadaljevati s kul in zabavnim delom, polnim izzivov, in ljudi spravljati v dobro voljo. »Že po naravi sem radoveden, navdihuje pa me to, da skušam obdržati misli in srce odprto do tega, kar se dogaja v svetu,« je med drugim povedal v intervjuju aktualne septembrske številke Marie Claire. •
