Tiskane izdaje
Čeprav Fiskarsove škarje z oranžnimi ušesi, ki jih skrivajo tudi kuhinjski predali in šivalne skrinjice po slovenskih domovih, za večino uporabnikov niso nič več in nič manj kot uporaben vsakdanji predmet, se jih v resnici drži mnogo imenitnejši status in ta presega zgolj njihovo funkcionalnost. Slovijo ne samo kot ena finskih oblikovalskih ikon, ampak se skupaj s steklenimi kelihi Tappia Wirkkale, steklenimi krožniki Kaja Francka, keramičnim in plastičnim jedilnim servisom Stiga Lindberga, visečo svetilko Artičoko Poula Henningsena, posodo za led in kleščami Arneja Jacobsena in železno posodo z lesenim držalom Tima Sarpaneve uvrščajo med legende povojnega skandinavskega oblikovanja ter so med drugim del stalne zbirke newyorškega muzeja moderne umetnosti MoMA.
Letos obhajajo 50. rojstni dan, ki so ga jubileju primerno praznovale tudi s pravkar končano razstavo v muzeju oblikovanja v Helsinkih, za katero je svoja dela prispevalo trideset mednarodno priznanih oblikovalcev, umetnikov in drugih ustvarjalcev z vsega sveta, pri čemer jim je bila v navdih bodisi oblika škarij, njihova značilna oranžna barva ali njihova osnovna naloga – rezanje. Tako je nastala raznolika zbirka del, razstavo pa je spremljal seznam skladb didžejev, ki ustvarjajo pod imenom DJ Fiskars. Kljub slavi in veliki razširjenosti škarij z oranžnimi ročaji – pri Fiskarsu zatrjujejo, da so jih v pol stoletja prodali več kot milijardo po vsem svetu – je njihov oče, finski oblikovalec Olof Bäckström neznano in redko slišano ime. Tudi tisti, ki jih uporabljajo vsak dan, ne razmišljajo o tem, kdo jih je zasnoval.
Toda ta preprosti gospodinjski pripomoček po mnenju profesorja za oblikovanje in kulturo na finski univerzi Aalto Pekka Korvenmaa šteje za narodni ponos. Brez dvoma je najbolj razširjen izdelek finskega oblikovanja, in ko na Finskem rečejo škarje, mislijo samo ene, Fiskarsove – postale so generično ime.
Oranžna premagala črno
Njihova revolucionarnost in uspeh se kažeta v ergonomskem prileganju oziroma obliki ročajev, saj se v hipu uležejo med prste, je Korvenmaa povedal za CNN. To so poudarjali tudi v oglasih v začetnih letih: »Vzemite jih v roke. Presenečeni boste, kako lahke so. Občutite, kako dobro se ušesa prilegajo vašim prstom. Zarežite. In vaši prsti pri tem ne bodo trpeli, tečaj pa je zelo vzdržljiv.«
A leta 1967 so bile prelomne tudi zaradi materialov, iz katerih so bile izdelane. V zgodovino so se menda vpisale kot prve na svetu s plastičnimi ročaji. Sredi šestdesetih so namreč kraljevale težke železne škarje, ki pa so jih večinoma uporabljali le krojači, saj so bile zelo drage. Olof Bäckström je povzel njihovo obliko, vendar izdelavo predvidel iz cenejših materialov; rezilna kraka so izdelali iz nerjavečega jekla, ušesa iz plastike, kar je pocenilo proizvodni proces, cenovna dostopnost pa zagotovila njihov prodajni uspeh.
Kaj pa oranžna barva? Ta se je porodila bolj kot ne po naključju. V ožjem izboru barv za ročaje so bile namreč tri: črna, zelena in rdeča. Toda možakar, ki je mešal plastiko, je v stroju pustil oranžno barvo, ki je ostala od proizvodnje strojčkov za stiskanje pomarančnega soka, in najprej porabil to. Ko so zaposlenim v Fiskarsu predstavili štiri barvne različice, jim je najbolj ugajala oranžna, ta je črno premagala z devetimi glasovi proti sedmim. Skozi leta so Bäckströmovo obliko pretapljali še v druge barve. Z rdečimi ušesi so denimo označili škarje, namenjene levičarjem. A prepoznavne barve le niso prepustili tekmecem: značilno oranžno barvo najbolj prodajanega finskega izdelka so leta 2003 na Finskem zaščitili kot Fiskarsovo oranžno, enako pa so štiri leta pozneje storili še v ZDA.
Bäckströmove škarje so v petih desetletjih doživele tudi manjše spremembe prvotnega dizajna. Med drugim so spremenili rezilni kot, da bi bolje opravljale svojo funkcijo, poleg tega so že od 80. let uporabljali bolj trpežno plastiko. •
