Iskalec vrzeli v katalogu

Umetnika Rona Gilada morda ne bi tako globoko potegnilo v oblikovanje, če ne bi pred sedmimi leti v njegov studio prišla člana znamenite italijanske družine Molteni in ga povabila k sodelovanju.

A tudi kosi pohištva, ki jih je Gilad zasnoval za Molteni – med njimi so najprepoznavnejši seriji Grado° in 45°, mizice Panna Cotta, sekreter Segreto ter predalnik iz posamičnih predalov Teorema –, se poigravajo na relaciji med abstraktnim in funkcionalnim, sam pa živi razpet med Tel Avivom in Italijo. Poučuje na milanski Politecnici in sodeluje tudi z drugimi italijanskimi podjetji, med drugim s Flosom, De Castellijem, Dilmosom, Salvatorijem in Nodusom, njegova dela pa so uvrščena v zbirke MoMA, metropolitanskega muzeja umetnosti in muzeja umetnosti in oblikovanja v New Yorku, umetniškega inštituta v Chicagu in muzeja sodobne umetnosti v Tel Avivu. Natanko pred desetimi leti so ga pri Forbesu razglasili za enega od desetih trendsetterjev leta, leta 2013 so ga tako pri reviji Wallpaper kot pri Elle Décor razglasili za oblikovalca leta. Nagrade so prejeli tudi njegovi kosi; predlani je Segreto postal najboljše pohištvo (nagrada Elle Décor edida), leta 2013 pa Grado° najboljša kolekcija pohištva (prav tako nagrajena z edido). V vmesnem letu je po Giladovih zamislih v tovarniškem kompleksu Moltenija v Giussanu zrasla Glass Cube (stalna instalacija Steklena kocka), nekakšna galerija identitete podjetja. Pred dnevi je Ron Gilad v njej postavil instalacijo Floating Cube (Plavajoča kocka) za razstavo z naslovom 10 anni/10 autori/10 opere (10let/ 10 fotografov/ 10 del) ter odgovoril na nekaj naših vprašanj.


Zakaj je za vas pomembno sodelovati z Moltenijem?

Pravzaprav to sploh ni bila moja izbira. Pred skoraj sedmimi leti sta Carlo in Giovanni Molteni prišla v moj studio v New York in mi predstavila znamko. Rekla sta, da sta videla moja svetila, ki sem jih oblikoval za Flos, in me povabila, naj sodelujem z njimi. Pred tem nisem nikoli oblikoval pohištva, zato je bil to zame precej velik izziv. Odločil sem se, da se jim pridružim in dojamem, kako v resnici deluje industrija. Vse do takrat sem deloval v svojem newyorškem studiu, v katerem smo izdelovali majhne predmete, nikoli pa nismo nič prodali, zaslužili ali sklenili kakšnega posla, temveč smo bili nekakšen laboratorij za eksperimentiranje. Pridružiti se, preštudirati in spoznati veliko italijansko industrijo je bil velik izziv, ki sem ga sprejel.


Ste bili presenečeni nad povabilom, nad dejstvom, da so vas odkrili?

Na eni strani lahko po klišejsko rečem, da sem bil počaščen in podobno, po drugi strani pa to dokazuje pogum podjetja, ne želim reči konservativnega, recimo raje klasičnega, da je k snovanju pohištva povabilo umetnika. Bil sem malce presenečen, a sem rekel, da če bodo oni sprejeli tveganje, sem tudi jaz pripravljen sprejeti povabilo. Moj nekdanji studio je bil kot studio norega znanstvenika, v katerem nisi mogel ničesar razumeti, saj so bili le fragmenti idej ... Dejal sem mu, Carlo, vidite, kaj sem in kaj počnem, pripravljen sem pomagati, zgraditi most skupaj z vami in se srečati na sredini. Rekel je, daj predlog, in tako se je vse skupaj začelo. Do tedaj sem delal sam, bil sem oblikovalec, inženir, izdelovalec, prodajalec ..., potem pa sem naenkrat imel toliko strokovne pomoči in podpore na različnih področjih, da sem se lahko lotil stvari, za katere nihče od nas ni vedel, ali nam lahko uspejo ali ne. A če so se hoteli premakniti naprej, so morali tvegati. Kolekcija Grado° je bila zanje, gledano z inženirskega vidika, veliko tveganje. A mislim, da toliko, kot sem jih jaz izobrazil, da stvari vidijo drugače, so tudi oni mene izobrazili, da lahko razumem, kako stvari delujejo v resničnem svetu.


Kaj je bila vaša prva naloga oziroma njihovo naročilo? Kaj so dejali ob povabilu k sodelovanju?

V resnici ni bilo konkretnega naročila in tudi sam jih nisem prosil, naj mi povedo, kaj bi radi, temveč naj mi pošljejo čim več gradiva, tudi arhivskega in zgodovinskega o podjetju, da spoznam, kdo je moj partner. Običajno je tako, da če me prosite, naj naredim nekaj, bom gotovo naredil nekaj povsem drugega. Najbolje je, da mi zaupate, in gotovo bom našel tiste vrzeli, ki manjkajo v vašem katalogu, in jih zapolnil z mojimi prepričanji.

V Italiji delujem že šest let, in to na različnih področjih, z različnimi podjetji in znamkami, oblikujem svetila, predmete, pohištvo in podobno, in vselej mi je pomembno predvsem, da spoštujem svojega naročnika. Pri Molteniju sem razumel, da gre za industrijsko podjetje, ki že dolga leta izdeluje pohištvo, se osredotoča na izdelavo iz lesa, tapetništvo in ima veliko inženirskega znanja in izkušenj. Tako sem na podlagi vsega tega zasnoval kolekcijo Grado° , sistem pohištva, primeren za različne bivanjske prostore.


Katere luknje ste našli v Moltenijevem katalogu?

To je bila tradicionalnost, nekakšno varno in preverjeno območje, ki ni bilo po mojem okusu. Želel sem si, da to presežejo, vendar ne z mizo ali zofo. Potrebovali so nekaj lahkotnosti, preprostosti in celo oblikovanja, da bi se lahko premaknili naprej. In prizadeval sem si zapolniti to vrzel.


Kaj vas je najbolj navdušilo, ko ste prišli sem, v tovarno?

Najprej gotovo znanje in izkušnje. Skozi desetletja so nagrmadili izjemno količino znanja, a ne samo v oblikovalskem pogledu ... Sodeloval sem z enim njihovih najstarejših inženirjev, ki je umrl pred nekaj leti. Čeprav nisem razumel italijansko, on pa ne angleško, sva se razumela. Skupaj sva delala skoraj tri leta in ustvarjala vedno več različnih stvari. Lahko rečem, da me je dojel. Ko sem prišel sem, da bi si ogledal prototip, je on že predvidel moj odziv, bilo je neverjetno. Oba sva delila enako strast, in ko si na isti ravni, lahko skupaj razvijaš stvari zelo hitro. Zame je delati z inženirskim, razvojnim oddelkom, ki premore veliko znanja, tisti uauuuu. Počutim sem se resnično živega.


To pa je tista izkušnja, za katero so danes prikrajšani mnogi oblikovalci, ki ne sodelujejo z industrijo.

Da, vendar je tudi druga stran tega. Poučujem na milanski Politehnici in sem zelo ljubosumen na študente, saj več ko imaš znanja in izkušenj, bolj varnega se počutiš in zato si manj spontan in neobremenjen. Raven naivnosti, ki jo imajo študentje, z leti izgubljam. Razumete?


To ustvarjalno svobodo, ne?

Ko delam z uveljavljenimi podjetji, spoznavam tehnologijo, stroške, proizvodni proces, naročnika, okolje, v katero se bo izdelek umestil, z vsem tem pa postajam omejen. Če sem naiven in nič ne vem, lahko ustvarim, kar želim. Kljub vsemu pa si želim, kolikor mi to uspeva, oblikovanje jemati kot nekdo z določeno mero zrelosti, ki ima še vedno svobodo, da si lahko privošči napake. Torej, da imam to svobodo eksperimentiranja, v katero pa povlečem tudi podjetje, da se spusti in poskusi iti tja, kjer je na prvi pogled videti, da ne bo delovalo. Če delate s podjetjem, kakršno je Molteni, poskušajo zadovoljiti tudi oblikovalca. Zavedajo se, da bodo tri od petih idej propadle, a vedo, da če hočejo razviti dve dobri zamisli, morajo pred tem tri zavrniti.


Kateri od vaših projektov je vzel največ časa?

Mislim, da je bila najdaljša in najtežja prva »nosečnost«, ki je trajala veliko več kot devet mesecev. Podjetje je tako rekoč mama izdelka in ga nosi v trebuhu, zame pa je bilo zelo pomembno, da sem jo pri tem spremljal: da dobro hrani tega otroka, da sem ji dajal podporo, da sem pazil, da ni ne kadila ne popivala, in da se bo rodil popoln otrok. To je bila prva predstavitev kolekcije Grado° . Ko smo razumeli značaj matere, kaj potrebuje in kaj ne, ko smo razumeli proces, je postalo malo laže in je hitreje steklo.

Sicer pa največ svobodnega izraza premorejo moja umetniška dela, ki jih ustvarjam v svojem studiu v Tel Avivu. To je prostor, kjer lahko stoodstotno izrazim svoje zamisli brez ovir, ki jih določa industrija: da mora biti nekaj množično proizvedeno, stabilno, trajnostno ... Ko se lotevam kipa v mojem studiu, sem popolnoma svoboden. A nimam dveh osebnosti, mislim, da so ideje pač ideje, le razumljene so drugače: nekatere so funkcionalne, druge nefunkcionalne. Na splošno sem srečen, ker lahko delam z italijansko industrijo, saj podpira tudi mojo umetnost. Če imam umetniško razstavo, me sponzorirajo s svojim inženirskim znanjem, z izdelavo mojih skulptur.


Ena osrednjih tem v oblikovanju je trajnostno oblikovanje. Kaj pa je po vašem najpomembnejša tema prihodnosti?

Sem zelo kontradiktorna oseba. Po eni strani bom, če bom želel doseči določeno popolnost in bo to od mene zahtevalo, da posekamo pol gozda, to tudi storil. Po drugi pa nase vedno poskušam pogledati od zunaj in kritizirati dejstvo, da sem del potrošniškega sistema, ki ne neha proizvajati stvari, ki v svetu, v katerem je toliko lakote in drugih perečih problemov, sploh niso pomembne. Nisem politik niti nisem tako močan, da bi naredil velike spremembe. Če je moja strast, da ustvarjam, potem sledim svoji strasti.