Tiskane izdaje
Zadnje leto dni je 15-članska ekipa skrbno pregledovala, označevala, popisovala in kataloško razvrščala 10.000 kosov nekdanje opreme iz slavnega pariškega hotela Ritz.
Vse od leta 2012, ko so ga zaprli zaradi celovite prenove, so predmete hranili v 124 zabojnikih v tri tisoč kvadratnih metrih velikem hangarju. Med 17. in 21. aprilom letos pa bodo 3500 kosov – med njimi so poleg naslanjačev, zof, miz in mizic v različnih historičnih slogih tudi prva kopalna kad, zofa iz Proustovega salona, črni džunki iz suite Coco Chanel, kovinska postelja iz filma Ljubezen popoldne, servirna miza v obliki polovice čolna, kovana vrtna vrata, postelja za psa, komandna plošča in brivski stol – prodali na dražbi. To nalogo so zaupali pariški dražbeni hiši Artcurial, cene pa določili med 100 in 5000 evri. Celotna dražba naj bi navrgla izkupiček med milijon ter milijon in pol evrov.
Od junija 1898
Letošnje leto, ki se je v Ritzu začelo z ropom draguljev v vrednosti več kot štiri milijone evrov, bo ta prestižni hotel najbrž večkrat žel pozornost medijev tudi zaradi okrogle, 120. obletnice delovanja. Prvega junija 1898 so slovesno odprli vrata, pri tem pa obljubljali, da je v njem vse razkošje, ki bi ga princ pričakoval na svojem domu. Kako tudi ne, saj domuje na enem najslavnejših pariških trgov Place Vendôme, v delu stavbe, ki so jo uredili po načrtih arhitekta kralja Ludvika XIV., Julesa Hardouin-Mansarta, že v 17. stoletju.
Zgodovina Ritza se je začela s Césarjem Ritzem, ki se je rodil v revni kmečki družini v Niederwaldu v Švici in se šolal v jezuitskem internatu v Sionu, potem pa se pri petnajstih letih preusmeril v gostinstvo. Iz natakarja vajenca je zrasel do direktorja Grand Hotela v Monte Carlu ter hotela Savoy v Londonu, novo raven prestiža pa je nameraval prinesti tudi v Pariz. Leta 1896 je kupil nepremičnino na Place Vendôme 15, da bi jo preoblikoval v najlepši hotel na svetu. Najel je arhitekta Charlesa Frédérica Mewèsa, ki se je pri opremljanju navdihoval pri razkošnih palačah v Versaillesu in Fontainebleauju. Marsikaj je Ritz menda določil tudi sam. Že takoj po odprtju sta se z ženo Marie-Louise odločila, da bosta sobe, ki gledajo na severno stran, odela v tople tone, živo rožnato in zlato, tiste, ki gledajo proti jugu, pa v bele, svetlomodre in sive tone. Tako javne prostore hotela kot intimnejše sobe sta omehčala s preprogami in tapiserijami. César Ritz naj bi menda sam izbral svetlo rožnate kopalne plašče in brisače, saj naj bi ta barva najlepše poudarjala (žensko) polt, z eleganco in francoskim art de vivre pa je želel zapeljati zlasti ameriške goste. In res – najbolj slavne dinastije ameriških bogatašev (Gould, Vanderbilt, Rockefeller) in finančniki starega sveta, kakršna je bila družina Rothschild, so med bivanjem v francoski prestolnici na tem naslovu organizirali razkošne zabave.
Hotel so že v začetnih letih delovanja vzljubili tudi umetniki in pisatelji ter kronane glave. Vsak od njih je s svojimi navadami in zahtevami prispeval k mitski podobi tega hotela, ki je bil tudi prvi v francoski prestolnici z dvigali in elektriko ter telefoni in kopalnicami v sobah.
Za slovo od življenja - ohlajeno pivo iz Ritza
Ritz je popolnoma prevzel pisatelja Marcela Prousta. Povabljen je bil celo na odprtje in je bil eden prvih rednih gostov, ki je od tod kukal v pariško življenje in iskal navdih za pisanje. V malem salonu v prvem nadstropju je redno sprejemal prijatelje, jedel pa je najraje sam. Leta 1909 je v Ritzu napisal del uspešnice Iskanje izgubljenega časa. Ko je bil leta 1922 na smrtni postelji, je menda prosil šoferja, naj mu prinese ohlajeno pivo iz Ritza. A ga je smrt prehitela pred njegovo vrnitvijo.
Tudi v odlomkih romanov Nežna je noč Francisa Scotta Fitzgeralda in Sonce vzhaja in zahaja Ernesta Hemingwaya je mogoče najti povezave s pariškim hotelom. Hemingway je tu prvič bival v 20. letih 20. stoletja skupaj s Fitzgeraldom. Leta 1921 so v hotelu odprli ekskluziven bar za moške Café Parisien, barman pa je za Hemingwaya ustvaril poseben koktajl bloody mary. Zanimivo je, da se je v 20. letih 20. stoletja izraz Ritzy pojavil celo v ameriškem slovarju, sopomenke pa so mu našli v besedah prestižen, v trendu, eleganten. Bil je označen kot pridevnik, ki je povzemal dogajanje v baru Ritz. Dame so svojo različico Café des Dames dobile šele petnajst let pozneje na nasproti strani avle – leta 1936 po zaslugi ustanoviteljeve žene Marie-Louise Ritz.
Leto pozneje, leta 1937, sta v Ritzu medene tedne začela vojvoda in vojvodinja windsorska, dvakratna ločenka ameriškega rodu Wallis Simpson, zaradi katere se je kralj Edvard VIII. odpovedal prestolu, na Place Vendôme 15 pa se je istega leta za več kot tri desetletja, vse do smrti leta 1971, vselila slavna francoska modna revolucionarka Coco Chanel. Ritz je rada razglašala za svoj dom. Opremila si ga je po svojem okusu, s svojim pohištvom in španskimi stenami, po besedah osebja pa je najbolj želela, da so jo pustili pri miru. Na delo je hodila čez cesto, zato ni nenavadno, da ta francoska modna hiša še danes predstavlja svoje kolekcije na tem (hotelskem) naslovu. Po njej je poimenovan 188 kvadratnih metrov velik apartma v drugem nadstropju, ki je med najdražjimi v ponudbi – nočitev se začenja pri 18.000 evrih, po zadnji prenovi pa je ob hotelskem bazenu zaživel tudi prvi Chanelov center dobrega počutja. Pri negi gostij (in gostov) uporabljajo zgolj kozmetične izdelke te modne hiše.
Snemali tudi filme
Med drugo svetovno vojno so hotel zavzeli nemški generali, po vojni pa se je še bolj povezal s Hollywoodom. Leta 1945 se je tu začela romanca med slavnim fotografom Robertom Capo in hollywoodsko igralko Ingrid Bergman, v 50. letih pa so snemali tudi filme. Prizore iz Ritza je najti, denimo, v kar treh filmih, v katerih je zaigrala Audrey Hepburn (Kako ukradeš milijon, Ljubezen popoldne, Smešni obraz), pa tudi prizore filma Amerikanec v Parizu.
Zaradi priljubljenosti med svetovnim jet-setom, zvezdami velikega platna, umetnosti in mode, se je okoli hotela spletala le še večja imenitnost, a prišla so tudi leta propadanja. Potem ga je leta 1979 kupil egiptovski poslovnež Mohammed Al Fayed, oče Dodija Al Fayeda, ljubimca princese Diane, s katerim sta pred usodno prometno nesrečo 31. avgusta 1997 v pariškem predoru Pont de l'Alma v Ritzu preživela večer ob večerji.
Al Fayedova obnova med letoma 1980 in 1989 je bila zadnja pred najnovejšo v novem tisočletju. Leta 1988 so tudi uvedli šolo visoke gastronomije na čast prvemu hotelskemu kuharskemu šefu Augustu Escoffierju, ki slovi kot eden od očetov sodobne francoske kuhinje in je med drugim izumil sladico hruške lepe Helene.
Zadnja Ritzeva prenova med letoma 2012 in 2016, ki je hotel v mestno življenje vrnila tik pred svetovnim nogometnim prvenstvom v Franciji, je vzela 160 milijonov evrov, vanjo pa so bile vložene številne delovne ure 800 kamnosekov, mojstrov pozlate, rezbarjev in tapetnikov. Nazadnje, šele v začetku lanskega leta, so odprli petdeset sob v višjih nadstropjih krila na rue Cambon, saj je v tem delu januarja 2016 izbruhnil požar. Po prenovi, ki jo je vodil francoski notranji oblikovalec iz New Yorka Thierry Despont, je ostalo enake (in po potrebi osvežene) kar osemdeset odstotkov nekdanje opreme, pohištva v klasicističnem in empirskem slogu, ostale so tudi slike in razkošni lestenci. Mnogo novih potez je prikritih. Število sob in apartmajev so zmanjšali s 159 na 142 in tako pridobili večje kopalnice, sodobno udobje pa zaokrožili tudi s posodobljeno tehnologijo. Slavno zgodovino povzemajo slavna imena nekdanjih stanovalcev in gostov, s katerimi se ponašajo najdražji apartmaji, da bi zagotovili pričakovano udobje petičnih gostov, pa zanje skrbi več kot šeststo zaposlenih tridesetih poklicev. •
