Tiskane izdaje
Pet desetletij je lepa obletnica in revija Rolling Stone bi jo najbrž precej veličastneje praznovala, če ne bi bila pred prelomnico, na kakršni se vrstijo številni tiskani mediji. Je naprodaj in zato v precej negotovem položaju. A še vedno ji ostane prvih petdeset – in ta so bila po mnenju sledilcev, ki so častili papir in zgodbe, izpričane v več kot 140 znakih, v glavnem precej veličastna.
Zgodba o začetkih izhajanja revije, ki je ustvarjala ikone in se ni zadrževala pri izjavah, kakršna je »George W. Bush je najslabši predsednik v zgodovini«, je vsaj za vse redkejše ljubitelje tiska precej romantična. Podobno kot pričevanja o začetkih mnogih časopisov in revij svetovnega slovesa, pravzaprav.
Pri Rolling Stonu se začne nekako takole: nekoč je bil študent, ki je rad poslušal glasbo. Črno-bela fotografija upodablja fanta z zasanjanim pogledom, s cigareto v roki in pričesko, kakršna je bila razširjena med hipiji v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Njegovo ime je Jann Wenner in je bil leta 1967 faliranec z univerze v Berkeleyju. Marsikateri dan je najbrž šel mimo njega, medtem ko je sedel na kavču in brenkal na kitaro, dokler ni oznanil: »Rad bi naredil rock'n'roll revijo.«
Od jazza k rocku
Priča temu stavku je bila sostanovalka njegovega dekleta Angie Kucherenko, je mogoče prebrati med zgodbami, ki jih je revija pripravila ob 50-letnici. Odzvala se je precej skeptično: »Rock'n'roll? Ali ni to samo faza?« Za Wennerja nikakor. Zanj so bili The Beatles, Bob Dylan, The Rolling Stones ali Grateful Dead pomembne kulturne figure, ki so si zaslužile, da jih jemljejo resno.
»Takrat ni bilo ničesar podobnega tistemu, kar se je pozneje uveljavilo pod imenom rock novinar,« se spominja Wenner. Se pa je na tem področju uveljavljal Ralph J. Gleason, glasbeni kritik pri reviji San Francisco Cronicle. Takrat 48-letni novinar z značilno pipo v ustih je desetletja pisal kritike o jazzu, ravno v tistem času pa so njegovo pozornost vse bolj prevzemali omenjeni glasbeniki.
Z Wennerjem sta se kljub precejšnji razliki v letih spoprijateljila in 9. novembra 1967 izdala prvo številko Rolling Stona. Ime je bil poklon, so zapisali pri reviji sami, ne le skupini Rolling Stones, ampak tudi pesmima Rollin' Stone ameriškega blues glasbenika, znanega pod imenom Muddy Waters, in Like a Rolling Stone Boba Dylana. Kakor je pri romantičnih zgodbah pogosto, sta imela izdajatelja revije krasno in veliko idejo, denarja pa nobenega. Skupino investitorjev sta našla doma: sama in s pomočjo prijateljev in družine sta zbrala 7500 dolarjev. Najela sta staro prašno pisarno in izbrala nekaj entuziastičnih piscev, ki jim je Wenner zabičal, da ne delajo revije za oboževalce, ampak resen raziskovalni časopis.
ZDA za fasado
V prvi številki, ki so jo natisnili v 30.000 izvodih, je Wenner poskušal artikulirati motive za izdajo. »Rolling Stone ni samo glasbeni časopis, ampak sredstvo za izražanje stališč, ki so neločljivo povezana z glasbo,« je mogoče prebrati v članku iz nekdanje zagrebške revije za moške Start iz leta 1982. Sprva njegov cilj ni bil izražati političnih stališč, a ni prav dolgo trajalo, da se je odločneje začel lotevati tudi teh tem in rušiti mit o ZDA, ki se »skriva za fasado Eisenhowerja, Walta Disneyja in Doris Day«. »Raje kot da bi pisali romane in opere, so največji umi naše generacije izbrali kreativni medij, ki je prvi pozval k zavračanju institucij in vnaprej določenih vlog v družbi – to je najsprejemljivejši, najsvobodnejši in najprimernejši medij za naša izkustva: glasba! Rock'n'roll glasba!« je bil odločen Wenner.
Toda v resnici je nosila politično sporočilo že prva naslovnica. Na njej je bil John Lennon v obleki iz druge svetovne vojne, v kakršni je nastopal v filmu How I Won the War (Kako sem zmagal v vojni), in že ta naslovnica se je zapisala v zgodovinski spomin. Nikakor pa ne tako globoko kot najbolj znana prva stran revije 22. januarja 1981. Na njej je goli Lennon v objemu v črno oblečene Yoko Ono, fotografija pa je bila posneta 8. decembra 1980, pet ur pred tem, ko so znamenitega Beatla ustrelili. Njena avtorica je vrhunska fotografinja Annie Leibovitz, ki je med letoma 1973 in 1983 opremila mnogo naslovnic Rolling Stona in tako pripomogla k ustvarjanju njegove podobe v javnosti. Pri načrtovanju omenjene fotografije je, kot je na wikipediji povzet Guardianov arhivski članek o zadnjih urah z Lennonom, menda hotela posneti glasbenika samega, a je vztrajal, da je Yoko Ono zraven. Ko je videl polaroidno različico, je dejal: »Popolnoma si ujela najino razmerje. Obljubi mi, da bo na naslovnici.«
Znameniti Hunter S. Thompson
V Rolling Stonu si je svoj sloves krojil tudi Hunter S. Thompson (čeprav se nikoli ni hotel pridružiti nobenemu uredništvu, ampak je vztrajal pri samostojnem delu), ki je znan kot utemeljitelj »gonzo novinarstva«, to je tip novinarstva, ki se distancira od zapovedane objektivnosti in ravno nasprotno predvideva avtorjevo vključenost v dogajanje.
Čeprav je nesporno, da je bil Rolling Stone pomemben gradnik popularne kulture, so Jannu Wennerju že v drugem desetletju izhajanja začeli očitati, da se je oddaljil od idealizma. Kot je mogoče prebrati v članku iz revije Start, so mu med drugim oporekali, da je postal poročevalec iz Hollywooda. V osemdesetih letih je Rolling Stone že bil korporacija s sedežem na Peti aveniji v New Yorku in je veliko zaslužil z oglasi ter si krepil položaj med nekoliko starejšim bralstvom.
Ena izmed prav tako prelomnih številk je izšla leta 1992, ko je revija objavila intervju s predsedniškim kandidatom Billom Clintonom (med avtorji sta bila Wenner in Thompson), štirinajst let pozneje so objavili karikature Georgea W. Busha (ob eni izmed njih so si postavili omenjeno vprašanje: Najslabši predsednik v zgodovini?), na naslovnici so pristali Barack Obama, predsedniški kandidat z zadnjih volitev Bernie Sanders in kajpak Donald Trump. The Guardian se je Rolling Stonu poklonil tudi zaradi članka, v katerem je leta 2009 investicijsko banko opisal kot »veliko vampirsko hobotnico, ovito okoli obraza človeštva«, in leto pozneje zaradi članka novinarja Michaela Hastingsa (leta 2013 je umrl v prometni nesreči) z naslovom Pobegli general, zaradi katerega je Barack Obama odslovil generala Stanleyja McChrystala.
Padec ugleda
A ob vseh dosežkih je Rolling Stonov ugled utrpel največjo škodo ob zgodbi, s katero je padel pri osnovah novinarstva. Pred tremi leti je objavil članek o množičnem posilstvu na virginijski univerzi, ne da bi preveril informacije. Po opozorilih komentatorjev je šel Washinghton Post po sledi dogodkov in odkril nedoslednosti in naposled je moral Rolling Stone plačati večmilijonsko odškodnino. Wenner je članek opisal kot največjo napako Rolling Stona in dejal, da je bil objavljen v času, ko so se napake kar vrstile.
Ena od njih je tudi njegova odločitev, da odkupi 50-odstotni delež v časopisu US Weekly za 300 milijonov dolarjev, zaradi česar se je njegova družina, za zdaj še večinski lastnik Rolling Stona (49 odstotkov ima od lani singapurski BandLab Technologies), znašla v dolgovih. Z nedavno prodajo US Weekly in Men's Journal tabloidnemu imperiju American Media se je Wenner Media iz večjega (neodvisnega) založnika spremenilo v majhnega.
Ob člankih, ki so preplavili medije, ko je Jann Wenner napovedal še prodajo Rolling Stona, je bila večkrat objavljena fotografija njega ob 27-letnem sinu Gusu. In medtem ko je v pogledu starejšega Wennerja še vedno zaznati rokerja, se zdi sinov pogled mnogo bolj prizemljen in osredotočen na cilj. »Imamo ambicije, ki jih ne moremo doseči sami,« je povedal za New York Times, »zato bi radi bili proaktivni in prehiteli dogodke.« Njegov 71-letni oče je dodal, da iščejo kupca, ki razume Rolling Stone in – ima veliko denarja.
»Rolling Stone je v zgodovini igral pomembno vlogo, sociološko, politično in kulturno. Takšen položaj bi radi obdržali.« Toda med najverjetnejšimi kupci so mediji (znova) navajali American Media, ki ga vodi David Pecker, zavzet zaveznik Donalda Trumpa ...
