Preizkusili smo: Škoda kodiaq style 2.0 TDI 4x4 DSG 140 kW

Na velikega športnega terenca znamke Škode se je kar dolgo čakalo. Plejada karavanov z navidezno robustnimi plastičnimi obrobami, privzdignjeno karoserijo in oznako scout je bila le uvertura. Zdaj je tu prodajno zanimiv in z veliko terenskih ter enoprostorskih vrlin obdarjen kodiaq.

Primerjave s filozofsko podobnimi modeli z oznako scout odpadejo. Gre za nov koncept, ob katerem si upamo trditi, da je kodiaq največja češka novost zadnjega desetletja. O njem se veliko govori in še več razpravlja. Avtomobil je velik, postaven in ponekod tako oglat, da se zlahka utrne spomin na nekdanje čase švedskega Volva. Tu ni prostora za napihnjenost v slogu sveže ocvrtega krofa, ki jo vidimo pri marsikaterem novodobnem športnem terencu. Kodiaq je nedvomno dovolj samosvoj in očesu prijeten, čeprav nima tako dodelanih detajlov kot recimo tehnično sorodni VW tiguan. V tem pogledu je načrtovanje filozofsko zadržanih »čeških volkswagnov« precej zabetonirano.

V ospredje silita prej kot ne prostornost in priročnost. Notranjost je velika in udobna. O kakovosti sedenja ni nobenega dvoma. Razen če si omisliš možnost, da se iz prtljažnega dna elegantno dvigneta dodatna sedeža. Tam pač ne bodo sedeli odrasli. Prostor je umerjen po potrebah otrok, naj gre za akrobatsko plezanje v zadnji del avtomobila ali utesnjenost pri nogah. Je pa kodiaq gosposki spredaj in na sredini. Tridelno zložljiva klop razvaja s poplavo prostora, nastavljivim naklonom hrbtnega dela, 18-centimetrskim vzdolžnim pomikom, zajetnim sredinskim naslonom, poplavo odlagališč in na hrbtno stran prednjih sedežev vpetima mizicama. Še bolj znano in pričakovano je vozniško okolje, kjer zlahka vlečeš vzporednice s superbom. Položaj za volanskim obročem je prijetno udoben, ergonomija stikal in vzvodov je germansko redoljubna.

A se najdejo malenkosti, nad katerimi vihaš nos. Merilniki so pregledni, a tako kot v vseh škodah grafično nedomiselni. Hvale vreden je osempalčni osrednji zaslon, naj gre za velikost ali kot skalpel ostro ločljivost. Tu se globoko prikloniš! Sta pa zaslona s prikazom temperature na klimatskem sistemu drobna in majhna. Če sta bila nekoč dovolj dobra za passata, še ne pomeni, da ustrezata današnjim standardom. Kaj podobnega najdeš le še v azijskih avtomobilih! Pa tudi »piano« plastična dekoracija je daleč od cenovne ravni, ki seže v danem primeru do 50 tisoč evrov.

Motorna vsebina je pričakovana. Za zdaj je vrh 2,0-litrski dizel s 140 kW (190 KM) in sedemstopenjskim menjalnikom DSG. Ta prestavlja hitro in ugledno, a ne tako prefinjeno kot tehnični sorodniki iz audijev. Je pa kodiaq precej hitra škoda, čeprav ne skriva zajetne mase skoraj 1800 kilogramov. Največja hitrost znaša 209 km/h, pospeševanje z mesta do 100 km/h traja 9,1 sekunde. Poraba je večja, kot navaja tovarna. Na sedem do osem litrov je kar treba računati, kljub 5,7-litrskemu uradnemu povprečju. Še bolj dvomljiva je glede na naše ceste odločitev za doplačilna 19-palčna kolesa. Res so imenitna, a se škoda z manjšimi platišči in višjimi pnevmatikami pelje lepše. Delovanje blaženja, vzmetenja, volana, menjalnika in motorja lahko sicer spreminjaš z izbiro med različnimi programi, od udobnega do športnega ter recimo poudarjeno varčnega.

Seveda ne manjka tipka za terensko vožnjo. Z vklopljenim terenskim obnašanjem je do hitrosti 30 km/h prenos moči med prednjima in zadnjima kolesoma polovično konstanten. Vse to ne pomeni, da je kodiaq čistokrvni terenec. Je pa s 187 milimetrov od tal odmaknjeno karoserijo vsaj za odtenek ali dva boljši od povprečja mestnih terencev, ki so večinoma omejeni na premagovanje obcestnih robnikov. Pa tudi sicer velja, da je kodiaq po marsikateri plati daleč nad razrednim povprečjem. Po prostornosti, udobju in kakovosti izdelave, pa tudi s ceno se prvi veliki češki športni terenec brez sramu postavlja ob bok najtesnejšim tekmecem.