50 odtenkov sive: Siromašna literatura, a stimulativna.

Znani Slovenci o odtenkih sivine. Našli smo promotorje, take, ki jih ni bolelo, in one, ki pravijo: Škoda sline.

Objavljeno
13. februar 2015 17.53
M. K., Vikend
M. K., Vikend

Kakšna je videti zloglasna rdeča soba, se bo te dni želelo prepričati veliko bralcev knjige Petdeset odtenkov sive. V kino namreč prihaja erotična drama, posneta po eni največjih knjižnih uspešnic zadnjega časa. Ob tem smo znane Slovence povprašali, ali so tudi sami med ljubitelji odtenkov sivine. Našli smo promotorje, take, ki jih ni bolelo, in one, ki pravijo: Škoda sline.

Tin Vodopivec

Knjige nisem prebral, sem jo pa pred časom dobil za darilo. Vendar mi jo je ob prvem obisku zaplenila mama in od tedaj je nisem več videl (smeh). Najverjetneje je ne bom prebral, razen če bom ujet na samotnem otoku in bom imel na izbor le to in SSKJ. V tem primeru bom najprej prebral celoten SSKJ.

Tin se iz knjige pošali tudi v svojem stand-up šovu Desert:

Je pa en prijatelj kupil komplet knjig 50 odtenkov svoji babici za 90. rojstni dan. Za 90. rojstni dan! Kakšna faca! »Izvoli babi, preberi malo, kaj vse si ... zamudila!« Si prav predstavljam 90-letno babico kako zdaj to bere in si misli »Kako je nam sploh uspelo narediti otroke?! Jaz nič od tega prej nisem vedela! In kaj za vraga je to rdeča soba? A to je špajza?«

Maja Martina Merljak

Fant je knjigo kupil na zadnji bencinski črpalki v Sloveniji, ko sva bila na poti v Beograd in malo pred ciljem sem jo prebrala do konca. Hja, knjiga je stimulativna, to se občuti (smeh), ampak žal je v vseh literarnih pogledih izjemno slaba. Večkrat sem se spraševala, če je založnik knjigo pred izdajo sploh prebral in ali je avtorica naredila re-write – ker je v zgodbi toliko nekonsistentnosti, da je proti koncu že prav žaljivo. A absurdno je to, da sem kljub ogorčenju prebrala tudi drugo in tretjo knjigo.

Tanja Žagar

Knjigo mi je lansko poletje podarila prijateljica in z veseljem sem jo prebrala. Kot običajno sem tudi tokrat brala v poznih nočnih urah, kar je, sploh tej knjigi, dalo še poseben čar. Po nekaj straneh sem začutila, da je knjiga napisana za ženske in da bi se je moški najverjetneje hitro naveličali. Pa sem vseeno preverila pri nekaterih moških prijateljih. Z branjem so vsi prenehali že po nekaj straneh. Nas ženske pa seveda pritegne pozornost, ki jo je glavna junakinja deležna s strani tega skrivnostnega, šarmantnega, nedosegljivega moškega. Mislim pa, da je knjiga velika uspešnica tudi zato, ker smo njene bralke ženske, ki pa smo zaradi svoje gostobesednosti vsekakor tudi odlične promotorke (smeh). In seveda me zanima, kako bo zgodba videti na filmskem platnu ...

Tjaša Železnik

Knjigo sem kupila, ko ni bilo knjigarne v mestu, katere izložbe ne bi preplavila. Tako impulzivno, kot sem jo kupila, sem jo hotela tudi prebrati, a sem jo po nekaj straneh odložila, ker gre za precej siromašno literaturo. Do razvpitih seksualnih prizorov, ki so menda magnet te knjige, sploh nisem prišla. Tako tudi od filma ne pričakujem preveč, čeprav spremljam režiserko Sam Taylor-Jonson in mi je bil njen Nowhere Boy zelo všeč. Ogledu se morda ne bi mogla upreti, če bi v vlogi gospoda Greya gledala Chrisa Hemswortha, kot se je na začetku šušljalo (smeh).

Ana Klašnja

Knjigo sem prebrala praktično v enem kosu, zaradi radovednosti in želje po razumevanju kaj je vzrok taki evforiji. Ni nikakršna izjemna literatura, te pa odlično drži v napetosti do samega konca, ki pa me žal ni dovolj prepričal, da bi posegla po drugem delu ali pa se odpravila v kino.

Irena Yebuah Tiran

Knjigo sem prebrala iz radovednosti. Moram priznati, da se mi je zdela bolj po principu »veliko hrupa za nič«! Za kino največkrat ne najdem časa, tako da verjetno ne bom med obiskovalci filma. Poleg tega so filmi ponavadi slabši od knjižnih predlog ... (mk)

Boštjan Gorenc - Pižama

Knjige sem se lotil šele, ko sem po pripovedih o njej sklepal, da bi bila lahko osnova za parodijo na stereotipe o slovenskih gospodinjah, ki te na vratih pozdravijo z: »O, pa ravno danes ste prišli, ko nimamo pospravljeno.« Prebil sem se čez nekaj poglavij, nato pa me je edinole dejstvo, da sem knjigo bral na bralniku in ne v papirni izdaji, prepričalo, naj je ne zalučam skozi okno. Toliko obupne karakterizacije in luknjaste motivacije na kupu nisem videl od zadnjega prenosa parlamentarnega zasedanja na tretjem programu TVS. Nato sem ubral bližnjico in s pomočjo iskalnika našel odlomek, ki sem ga pretvoril za svoje potrebe.

Kot zanimivost: v Belgiji so laboratorijsko testirali deset najbolje izposojanih knjig v knjižnicah. Na vseh desetih so našli sledi kokaina (kar je po svoje čudno, saj so bile izbrane knjige romani in ne črtice). Na 50 odtenkih sive, ki je bila prav tako bila v naboru, pa so našli še sledi vaginalnega herpesa. Kaj nam to pove o bralnih navadah?

Andrej Karoli

Prebral prvi del trojčka. Na trenutke erotično, sicer precej predvidljivo. Film? Morda. Knjiga je uspešnica, ker kljub vsemu, kar nam ponuja večina medijev, splet ipd., večina ljudi tematiko razume in doživlja kot nekaj intimnega. In intimnost drugih je (na žalost) dovolj velik razlog za radovednost in posledično komercialni uspeh, ter (morda) zgražanja, pametovanja ipd. Skratka, ni bolelo.

Dragan Bulič

Ne bom bral niti gledal filma, ker me te stvari ne zanimajo več. Morda kakšno glasbeno biografijo, glasbene revije, pa Vikend in Stop, ostalo pa ...

Jasna Kuljaj

Knjigo sem začela brati, a sem kmalu odnehala. Nekako me svet igric, ki se jih gre g. Grey, ne privlači, še manj odnos, v katerem je nekdo v drastično podrejenem položaju. Preseneča me tak uspeh knjige, glede na to, da se marsikatera ženska težko poistoveti z glavno junakinjo, ki je pravzaprav še nedolžna, nepopisan list papirja. V dneh, ko bo film prišel na platna, imam rok poroda, zato v kino ne bom šla, čeprav bi me radovednost sicer znala pripeljati tja.

Miša Molk

Knjigo sem dobila v dar. Nič me ne bi bilo sram, če bi me zalotili ob branju te knjige, rada prebiram erotiko, z užitkom sem prebrala recimo Poslednji tango v Parizu, če že govorimo o seksu in erotiki, ki pa ju je v mnogih knjigah veliko več. Da te prav za res nakurita. A v teh odtenkih sem si zapomnila le sivino. Prebrala sem, kaj vem, tam, ene dvajset strani mogoče. Listala sem, da bi me morda v kakšnem stavku zaščemelo, da bi vsaj radovednost planila nadme, če že ne poželenje po branju. Nič. Močno sem morala nasliniti prst, da sem obrnila naslednjo stran. Pa sem se lepo namestila za branje. Vkopala v posteljo, si pod vrat navlekla veliko, mehko blazino in v temi osvetlila le knjigo. Ni šlo. Jezik je tako obupno reven, dialogi tako zelo ponošeni, da nisem mogla naprej. Enostavno mi branje ni steklo. Tako je rdeča soba iz te knjige meni iz branja nepoznana. Iz pogovorov pa ne. Ne puščajte torej sline za listanje teh pogrošnih strani. Preden boste prebrali trilogijo, lahko že vse »uprizorite« doma. V rdeči, rumeni ali kakršni koli sobi.