Biser za anemične in tiste s težavami z živci

Savinjske kopele, razstava o zlati dobi celjskih kopališč ob Savinji, ki so jo tržili kot zdravilno, leta 1940 pa je bil objavljen zapis, da je reka motna in smrdi.
Objavljeno
17. julij 2015 14.33
Špela Kuralt, Celje
Špela Kuralt, Celje
Domačini in številni tuji gostje v Celju so poletja od poznega 19. stoletja do tridesetih let 20. stoletja preživljali ob Savinji in v njej. Urejena kopališča, deljena na slovenska in nemška ter seveda na ženska in moška, so bila polna. Kako tudi ne, Savinja je veljala za zdravilno, še posebno blagodejno naj bi vplivala na anemične in vse tiste, ki so imeli težave z živci.

»Voda v Savinji je vedno čista in prozorna, kakor studenčnica, torej že zavolj tega jako pripravna za kopanje. K temu pa še pridejo druge dobre lastnosti, namreč, da struga ni pregloboka, da je navadno topla in da ima zdravilno moč, kakor vode po bližnjih toplicah,« je bilo že 30. maja 1878 objavljeno v Slovenskem gospodarju, tedniku za štajersko podeželje, ki je izhajal v Mariboru. Prav konec 19. stoletja so kopališča ob Savinji začela rasti kot gobe po dežju, meščani in drugi obiskovalci pa so se tam vsak po svoje zdravili. Kakšni so bili bregovi takratne Savinje, kaj so kopališča pomenila, si bodo obiskovalci mestne plaže na Savinjskem nabrežju lahko do konca poletja ogledali na priložnostni razstavi Savinjske kopele.

Direktor Zgodovinskega arhiva Celje Borut Batagelj, ki je poleg direktorice Muzeja novejše zgodovine Celje Tanje Roženbergar in muzejske svetovalke Bronice Gologranc Zakonjšek avtor razstave, pravi, da so bile takratne kopele središče dogajanja v Celju: »To je bilo čudovito. Kopele so bile glavna magnetna točka, da so ljudje prihajali tudi od drugod. V vseh turističnih vodnikih, ki so izhajali o Celju od konca 19. stoletja, so želeli mesto predstaviti kot turistično središče, ki ima izredno bogato zgodovino, poleg tega pa kristalno čisto zdravilno Savinjo.«

Tako lahko na turističnem letaku, predstavljenem na razstavi, v nemščini je bil objavljen okoli leta 1900, beremo tako lepe zapise o Celju, da se človeku nehote pojavi sum, ali ni šlo morda le za res dober marketing. Začne s podatki, ki so danes zanimivi predvsem zaradi primerjav. Piše namreč, da ima mesto 7000 prebivalcev, blago klimo, s hitrim vlakom smo z Dunaja in iz Budimpešte v sedmih urah ter iz Trsta in z Reke v petih. Potem pa se začnejo superlativi: da ima Celje lepo okolico, da je to najbolj priljubljena spodnještajerska poletna osvežitev v kristalno čisti vodi, kjer so zdravilne kopeli. Mesto pa da je čisto, popolnoma brez prahu, s svetlimi, širokimi, dobro preplastenimi ulicami, s privlačno arhitekturo, z veliko lepimi in modernimi stavbami.

Za telo in duha

Nemški letak je pisal, da ima voda v Savinji zaradi toplih izvirov poleti od 20 do 30 stopinj Celzija in da je primerna predvsem za anemične in tiste, ki trpijo za živčnimi boleznimi. Kot pravi Batagelj, so to poudarjali tudi zdravniki, ki so kopanje v Savinji priporočali, in različni raziskovalci, ki so ugotavljali, da je Savinja prav zaradi teh izvirov toplejša in zato bolj prijetna za kopanje kot druge reke, ki pritečejo iz Alp.

Podobno so v Slovenskem gospodarju ugotavljali že dvajset let prej in poudarjali, da so te kopeli dobre tudi proti drugim boleznim: »Navadno se z uspehom rabijo proti protinu, občnim slabočam in posebno dobro uplivajo na kožo in živce ter splošno okrepčanje pospešujejo.«

Kopališča so bila na obeh bregovih Savinje, zlasti lepo je bilo kopališče Waldhaus (Gozdna hiša). Ponudba je bila pri vseh takšna, kot je danes v zdraviliščih, razlaga Batagelj: »Dobil si celoten paket. Ko si plačal vstopnico, si dobil utico, tako kot danes kabino. Če si hotel, si lahko dobil tudi perilo, torej si izposodil kopalke.« Kakšna je bila moda tistega časa, lahko na razstavi vidite na risbah upokojenega vojaškega častnika Milana Majcna, ki se je kratkočasil z risanjem v spominsko knjigo. Prizore s celjskih kopališč je narisal v letih 1935 in 1936.

Kopališki kriminal

Vse pa vendarle ni bilo tako rožnato. Celjski časopis Nova doba je avgusta 1933 objavil, da na ženskem kopališču nekdo krade. In policija je šla v akcijo. Izdali so celo »šest nakaznic za prosto kopanje eksekutivnih organov«. S tem naj bi ti organi ugotovili, kdo krade, in hkrati opazovali »sumljive elemente«. Največ so ukradli gospe Schneiderjevi iz Gradca, ki ji je zmanjkala platinasta zapestna ura s šestimi briljanti, vredna 4000 dinarjev, in denarnica z 20 dinarji.

Očitno so se tajni policijski agenti, ki so se brezplačno kopali z nakaznicami, izkazali, saj je mestno načelstvo že čez trinajst dni dobilo poročilo, da so izsledili tatinski 13-letni deklici. Julijana V. in Matilda Č. sta bili po njihovem pravi profesionalki, kot pišejo v poročilu: »Deklici ste hodili skoraj dnevno skupaj na kopanje v damsko kopališče in ste pri tej priliki preiskali več kabin ter ukradli, če je bilo kaj takega in če niste bili pravočasno prepodeni.« Trinajstletni gor ali dol, deklici so zaslišali in priznali sta, da sta ukradli kopalno obleko, gumijaste čevlje, nekaj denarja, pudra in šmink. Ker nista priznali, da sta ukradli platinasto uro in denar gospe Schneider, so opravili hišno preiskavo. Našli niso nič, pa so vendar ostali pri svojem: »Kljub temu pa ni izključeno, da ste prednavedeni deklici vendar izvršili tatvino ure, ker ste tatvinam podvrženi in ste po lastnih izjavah vršili tatvino zelo rafinirano in oprezno.«

Policija se je ukvarjala tudi z bolj prijetnimi prestopki. Julija 1938 so prijavili Alojzijo H., ker se je slačila in kopala na Masarykovem nabrežju (danes Savinjskem nabrežju) na levem bregu Savinje med železniškim in kapucinskim mostom, kjer je bilo kopanje prepovedano. V prijavi so zapisali: »Izpovedala je, da se je tam kopala, ker je ta kraj precej solnčni in za kopanje najprimernejši.« Porjavelost je bila očitno še iskana ...

Od kristalno čiste do rjave

Če so takrat mislili, da so njihov največji problem tatvine in občasno slačenje domačink, se je hitro pokazalo, da je mestna oblast kljub prizadevanjem za turistično-zdraviliški razcvet trčila ob nepremostljivo oviro. Industrijo. »Skozi dokumente razpoznavamo, kako je Celje izgubilo primat kopališkega mesta. V rudnikih Liboje in Zabukovica so na separacijah prali in to je prineslo rjavo vodo v Celje. Posebej problematična pa je bila usnjarna bratov Vošnjak v Šoštanju, kjer so prali kože, in tako je tudi dlaka iz Pake priplavala v Savinjo do kopalcev,« razlaga Batagelj. Še hujša od Savinje je bila Voglajna, ki je pritekla onesnažena zaradi Cinkarne, tovarne Westen (kasnejši Emo) in proizvodnje mila. Celjani so Voglajni rekli kar Črni Nil.

Kopalci seveda tega niso mirno gledali, sploh če so se prišli v Celje zdravit. Tako je neki obiskovalec pisal celjski občini, da je bil pri zdravniku, ker je dobil izpuščaje, in zdravnik naj bi mu povedal, da je to zaradi kopanja v umazani vodi. Mestnim oblastem je pisal z Bleda, kamor se je šel zdravit po zdravljenju v Savinji. Zaradi poginov rib so se pritoževali ribiči pa tudi perice, ki so počasi izginjale z bregov Savinje. Perila pač ne moreš oprati v umazani vodi.

Celjska občina je bila nad dogajanjem ogorčena. Večkrat so opozarjali, že v začetku tridesetih let 20. stoletja celo zahtevali od Cinkarne in Westna, naj uredijo čistilne naprave, pozabili tudi niso povedati, da so za stanje krivi še rudniki, tekstilna tovarna v Preboldu in seveda šoštanjska usnjarna. V želji, da bi ohranili turizem in kristalno čisto vodo, so leta 1937 šli celo do bana Marka Natlačna v Ljubljano. Naleteli pa so na gluha ušesa. Natlačen se je zavzel za industrijo z besedami, »da je najprej kruh, nato voda, potrebna za piti, in nato šele voda za kopanje«. Celjane je dotolkel z izjavo, da je »Celje predvsem veliko industrijsko mesto, ki živi od industrije, ne pa od tujskega prometa, ki je za Celje le postranska pridobitna panoga«.

Celjska občina se ni vdala in je tovarne še naprej opozarjala, a stanje je bilo vedno slabše. Kot pišejo v Celjskem zborniku, so leta 1940 opravili analizo vode, ki je pokazala, da je Savinja v Celju 100-odstotno motna, da smrdi po fekalijah, v njej so delci kož, dlake, delci premoga. Zdraviliškega turizma je bilo dokončno konec.

Danes so na Savinjskem nabrežju na ogled le pisni in fotografski spomini na čas, ko so bregovi Savinje vabili na oddih. Na razstavi bodo četrto soboto v juliju in avgustu na ogled tudi kopalni kostumi in druga oprema. Zagotovo bi bilo poskusno plavanje v Savinji danes manj nevarno kot v štiridesetih letih 20. stoletja. Zdaj se v Savinji v Celju »kopajo« le še 1. januarja.