Tiskane izdaje
Včasih so v teh prostorih brneli stroji. V sprednji največji dvorani so stali formatna žaga, rezkar, stroj za robljenje, debelinka ... V oni za njo so na stenah viseli dolgi brusni trakovi, ob steni je stalo nebroj mizarskih spon. Sredi vsega pa je nastajal unikatni točilni pult za kdovekatero že gostilnico v bližini ali nekje daleč.
Danes na stenah visijo slike. Na podstavkih stojijo skulpture. Tam zadaj se na tu izdelanih knjižnih omarah razkazuje kakih 20.000 knjig. Soba pred njimi je ozaljšana z znanimi in znamenitimi slikami Jožeta Tisnikarja in posvečena samo njemu. Galerija FO.VI. Strnišče pri Kidričevem.
»To je naš družinski projekt,« pravi Vlado Forbici in pogleda ženo Marjano, če bo narahlo prikimala. Je! Vem, da bi moral reči, da je to še en njun otrok − po dveh odraslih sinovih še galerija. Če se razstavišču s knjižnico, spominsko sobo in stanovanjem za umetnike, ki bodo v njem živeli, »če bomo kdaj imeli denar, da bomo pripravili tu še slikarsko kolonijo«, sme reči le galerija.
Kulturni center je − na 240 kvadratnih metrih prostorov. Tam kjer se med kidričevskimi gozdovi prebija železnica od Pragerskega proti Ptuju, pa se pred postajo v Kidričevem potniški vlak ustavi prej še na »Stari postaji« v Strnišču.
Tam, kjer se je med gozdove kakor klin zabila dravskopoljska ravnica in so si ljudje postavili nekaj več kot deset domov. Šterntal, Sternthal, Zvezdna dolina torej. Gozdovi naokoli res dajejo občutek doline. Le nekoliko naprej skozi vas pa jo zapira znamenito odlagališče rdečega blata iz poprejšnjih desetletij proizvodnje glinice v kidričevski tovarni aluminija. To so »halde«; zdaj ozelenjene in mirujoče, a tudi navdihujoče. Prva razstava v galeriji FO.VI je na slikah Dušana Fišerja in Jerneja Forbicija predstavljala njun pogled na Halde.
Predzadnji torek so v galeriji odprli posebno razstavo. Dvakrat posebno. Slikar in očitno zdaj že bolj kipar Tomaž Plavec s Ptuja je pokazal, kako zna obdelovati les in aluminij, kako ju zna spajati in kako ju zna pripraviti, da sta zgovorna bolj od zapisanih ali izgovorjenih besed.
V sprednjem prostoru so na tleh tri simbolično razbite ladje z ostanki, ki spominjajo, da so z njimi proti upanju neuspešno odpluli ljudje, ki jim doma ni bilo več živeti. Za nekaterimi so ostali kosi oblačil, za mnogimi le angelske perutničke, ki opominjajoče ždijo na ostankih ladijskih reber. Vsi na krov! Poziva Plavec, da bi nam pokazal, kaj je upanje in kaj brezup.
Druga posebnost, ki ji tako lahko rečemo le na splošno, za to galerijo pa ni izjema, so bili z obiskovalci do zadnjega stojišča natlačeni prostori galerije. Ljudi za dve stotniji in pol, zagotovo. Kje naokoli je še galerija, kjer na otvoritve razstav pride toliko ljudi? V mestih, ki so stokrat večja od tega Strnišča, jih je ponavadi manj.
A v Strnišču je gneča vsak mesec. Ker vsak mesec odpirajo novo razstavo. Za Plavcem prihajajo dela Marka Jakšeta, da nadaljujejo dolgo vrsto, v kateri so se že predstavili Stojan Kerbler, Božidar Jakac, Tone Svetina, Tanja Špenko, Urška Mazej, Maja Šivec, Igor Molin, Sandra Požun, Janez Vidic ... Vlado prelaga zbrana natisnjena vabila na razstave iz debelega šopa v levici na mizo: Dušan Fišer ... pa Nejc in Marika. Sin in snaha. Par, ki se je našel na beneški akademiji lepih umetnosti.
Jernej Forbici: Foto: Arhiv EPK
Jernej Forbici je iz družinskega priimka za družinsko galerijo posodil prvi dve črki, italijanska umetnica in kustosinja iz Vicence Marika Vicari pa iz svojega priimka prvi dve: FO.VI! Marika je kustosinja tudi te galerije. Piše ocene del za razstavo. Oba skupaj pripravljata in vodita že desetletje še ptujski festival sodobne umetnosti Art stays. Vlado in Marjana pa v resnici tudi. Uspešno jim gre od rok oboje: festival in domača galerija. A pot do sem je bila dolga in polna prizadevanj, da bi z galerijo obogatili življenje starega ptujskega mestnega jedra. Toliko poskusov, nekaj tudi za začetek zelo uspešnih, našteva Vlado, da mi vseh niti zapisati ne uspe.
Poskušal je dobiti prostor za galerijo, ki jo je simbolično poimenoval Victor. Še ko je uspešno vodil mizarstvo Gradisovega tozda na Ptuju. Iskal je prostore za galerijo, risal in delal pohištvo, pripravljal diplomo iz politologije, sanjal pa o umetnosti in galeriji.
Ko je za podjetje nečaka, ki je danes ptujski župan, oblikoval poslovno stavbo, je vanjo vtaknil tudi majhen galerijski prostor in potem v tem podjetju pripravljal razstave in zbral kake tri stotnije veliko slikarsko zbirko za podjetje. Potem so Galerijo Tenzor preselili v mestno jedro in nekaj let je odlično opravljala svojo vlogo v mestu, ki v resnici nima kakšnega omembe vrednega razstavišča. Takrat je tudi ustanovil društvo Art stays, ki naj bi to pomanjkljivost odpravilo, a ptujske mestne galerije mu ni uspelo postaviti.
Uveljavljeni ptujski umetniški festival Art Stays Foto: Boris B. Voglar
»Društvo smo ustanovili, da bi lahko kandidirali na javnih razpisih za kulturne dogodke. Zdaj že ima status društva v javnem interesu, primernih prostorov v mestu pa še vedno nima in jih ne dobi. Celo sedež ima v prostorih, kjer je bila galerija Tenzor, pa čeprav je te prostore potem dobil ptujski muzej − pa so na žalost zaprti. Tam smo mi pripravili 48 razstav. Na Ptuj smo v galerije ali na festival sodobne umetnosti v vsem tem času pripeljali več kot 600 umetnikov z vsega sveta. Z vseh celin, eden je celo svoja dela ustvaril na Antarktiki. Ptuj smo zapletli v svetovno umetniško mrežo. A mesto ni in še danes ne spozna in ne razume te izjemne vrednosti. Namesto da bi bilo medtem ustvarjalo bogato zbirko del avtorjev, ki so ga obiskovali, si je dopovedovalo, da bo nekoč imelo pravo mestno galerijo. To pa je razumelo le kot iskanje primernega prostora nekje v mestu, ne pa kot živo umetniško ustanovo, za katero so zidovi zadnja skrb, ker je vse ostalo pred njimi.«
Za blaženje bolečine ob zaprtju galerije Tenzor so Forbicijevi najeli majhen prostor v mestu na Prešernovi in začeli razstavljati. Tam se je rodila Galerija FO.VI. Ko pa jim je bilo vsega iskanja dovolj, vseh prizadevanj že preveč, se je Vlado odločil, da bo zaprl domačo mizarsko delavnico. Tako zanalašč, ker je pač takšen upornik in neuklonjiv človek, ko nekaj dokončno postavi v svojo glavo, je še prej za svoje mizarstvo uredil celo ISO certifikat, da ga je lahko potisnil pod nos inšpektorjem, ko so hoteli preverjati kaj, na kar se niso najbolje spoznali. Potem pa je delavnico zaprl, stroje razprodal in sam predelal prostore v razstavišče.
A ptujska rana še ni bila zaceljena. V predverju ptujskega gledališča je na stenah ob stopnišču takoj videl prostor za obešanje slik. Nekaj let je tako živela Galerija FO.VI 2. Zdaj je ni več.
Od simboličnega 25. maja 2010 so družinske sanje in prizadevanja za galerijo doma v Strnišču. »Vse je bilo stalno družinska naloga. Marjana je naše poteze preračunavala v denar. Mi bi tiskali luksuzna vabila, da na koncu niti za kruh ne bi ostalo, pa nas je nekdo moral postavljati na trdna tla. Oba sva v pokoju in od pokojnine je 80 evrov za poštnino za vabila že strošek. Z malo denarja delamo to. Pomoči pa nimamo nobene. Matična občina Kidričevo za nas nima nobenega razpisa, da bi se nanj prijavili. Navsezadnje smo njena prav izjemna kulturna ponudba. Amaterji smo, delamo pa profesionalno.«
Razstavišče ima določen delovni čas, a ta je le na papirju. Ni se še zgodilo, da bi kdo hotel pogledati razstavo, pa mu galerije ne bi odprli in si zanj ne vzeli časa. Brez vstopnine, seveda. Umetnikom, ki tam razstavljajo, ne morejo plačevati priporočene razstavnine, a so vsa ta leta z njimi ustvarili tako pristne odnose, da tudi brezplačno radi razstavljajo. Galerija ima dobro ime, daleč se je že razširilo.
»Ta naša publika je res fenomen. Dolga leta gradimo odnose z njo. Osebne. Mi potrebujemo ljudi, oni pa nas. Ko ljudje gredo v tako galerijo, ki je daleč ven iz mesta, se vnaprej odločijo, da ne bodo takoj po odprtju odhiteli domov. Sem pridejo na dogodek, ki je več kot razstava. Dolgo ostanejo. Postajamo prijatelji. Včasih po razstavi ob prigrizku in kozarcu vina zapojemo. Včasih jih povabimo v knjižnico. Tudi pesniški večer smo že pripravili in poezija napolni te naše prostore. Iz Ptuja smo se umaknili zaradi bedastih politik, ki marsičesa ne razumejo.«
