Osemdeset let Gimnazije Bežigrad

Že na stopnišču ljubljanske Gimnazije Bežigrad srečaš znane Slovence, ki zapisano izrekajo: »Zmogli smo. Zmoreš tudi ti!« Da je šola doživela tudi drugačne čase od današnjih, v katerih očitno tudi znotraj hrama učenosti preizkušajo učinke pozitivnih afirmacij, pri vhodu opominjata spominski plošči z več kot sto imeni učencev in profesorjev aktivistov, padlih v drugi svetovni vojni. Zgodovina gimnazije se razteza že čez osem desetletij in je najbolj živa predvsem v spominih (nekdanjih) dijakov, danes pomembnih osebnosti z različnih področij.

Čeprav je zgodovina šole v resnici še trideset let daljša, saj za njeno predhodnico šteje Nemška gimnazija, ustanovljena leta 1908, pa je uradni začetek »njenega štetja« zakoličila vselitev v novo stavbo na današnji Peričevi ulici 4 jeseni 1936 (okrogli jubilej so praznovali šele letos). Po zaslugi revolucionarnega načrta Plečnikovega učenca Emila Navinška se je v zgodovino vpisala kot prva brezkoridorna šola na svetu.

Zgodovino te, danes najvišje kotirajoče srednješolske ustanove v Sloveniji, so poleg vojne, ki je sledila kmalu zatem, zaznamovale predvsem številne reforme šolskega sistema in menjave vodstev. Prav ob reformah so se šole pogosto selile iz enega poslopja v drugo. Ko je v šolskem letu 1959/60 realka morala zapustiti prostore v Vegovi ulici ter se je poslej več šol združilo v I. gimnazijo Ljubljana Bežigrad, se je v zadnjem letu pred maturo tja »preselila« tudi Elza Budau, tekstopiska slovenskih popevk, novinarka in pisateljica. Dotlej jo je od šole ločila le Ljubljanica, za Bežigrad pa se je vozila s trolejbusom. »S sošolci smo negodovali, ker še ni bilo podvoza. Ob večno spuščenih zapornicah je trolejbus stal in stal, mi pa smo zamujali. Z užitkom!« se spominja. Nova šola, predvsem stopnišče se ji je zdelo kot ena sama velika dnevna soba, učilnice svetle, omare v njih pa so segale do stropa. Včasih so se sošolci med poukom skrili tja in kadili. »In ko se je dim začel valiti iz omare, je profesorica skoraj dobila živčni zlom. Vpila je: 'Na pomoč! Požar!'« je zaupala Elza Budau. Na maturantskem plesu je bila edina, ki ni imela obleke, kupljene za to priložnost, pravi, a je bila v tisti, ki ji jo je podarila teta iz Trsta, menda najlepša.

Od 70. let proste sobote

Desetletje pozneje, na začetku sedemdesetih, ko so uvedli petdnevni tednik oziroma proste sobote, je v tamkajšnje šolske klopi sedla znana zdravnica in psihoterapevtka Sanja Rozman. Ker se je razred pri nekaterih predmetih delil, jih je bilo v učilnici večinoma le kakih petnajst, zato se je bilo težko skriti pred učiteljevim pogledom, še zlasti če nisi bil pripravljen. A že v prvem letniku so bili najuspešnejši razred na šoli, za kar so bili nagrajeni z dvodnevnim izletom v hribe. »Najboljši smo bili tudi v drugem letniku, a so nagrado, najbrž zaradi zavisti, ukinili! Bili smo res zagnani. Petica je bila pričakovana, štirica razlog za zaskrbljene poglede, trojka pa že katastrofa! Sošolka, ki je prej kot drugi ugotovila, da je življenje več kot šola, je imela 'težave', trojke pri angleščini in matematiki. Pozneje pa je bila več let v službi na banki v Londonu!« poudarja. Med njenimi sošolci je bil tudi vselej zasanjan Ivan, ki so ga že tedaj zanimali le Indijanci. Naposled se je z odkritjem staroindijanskih mest kot pravi Indiana Jones povzpel vse do naslovnice National Geographica – dr. Ivan Šprajc.

S sošolci so se najbolj povezali v tretjem letniku, ko so imeli razred na strehi šole. »Skozi okna smo plezali tudi na streho, in ko smo preizkušali, kako daleč se sme, smo se domislili, da bi na strehi lahko kuhali kavo. Kupili smo špiritni gorilnik in jo kuhali med poukom! Profesorji so zaznali značilen vonj, rekli pa niso nič. Najbrž si niti predstavljali niso, da med poukom, ko nam obrnejo hrbet, lezemo na streho. Profesorju Kerncu, ki je bil z nami zelo sproščen, smo sveže kuhano celo ponudili, pa si ni upal vprašati, od kod se je vzela. Kakšno majhno lumparijo so nam tudi dopustili, saj smo bili drugače odgovorni in zagnani za učenje,« se spominja Sanja Rozman, ki je maturirala leta 1974.

Za ukinitev depozita

Konec tega desetletja je razliko med zahtevnostjo osnovne šole in gimnazije spoznal tudi novinar in urednik Sobotne priloge dr. Ali Žerdin. Opisuje jo kar kot kratkotrajen civilizacijski šok. »Izjemno zahteven je bil pokojni profesor zgodovine Miro Trčič, a sem potem precej zlahka opravil izpit iz zgodovine na fakulteti,« pripoveduje. Že v prvem letniku jih je doletela smrt maršala Tita. Poklonili so se mu s pisanjem spisa, tisti, ki so čutili kaj več, so z dovoljenjem razrednika Janeza Šušteršiča (poznejšega ravnatelja) lahko odšli predčasno domov.

To so bili časi, ko so za zgube šteli predvsem tisti brez benda. Skoraj vsak razred je imel vsaj enega. »Mene so bivši sošolci – naš razred se je zaradi novega oddelka razdelil – povabili kot kitarista. Izkazalo se je, da sem kar močen steber ekipe, toda na srečo je bil dogodek na Trgu revolucije, na katerem naj bi nastopili, prepovedan,« pripoveduje, ob tem pa z nasmeškom namigne, da je bil pank bolj želja kot pa praksa. Toda družbenopolitično so se angažirali tudi v drugih smereh. Na enem od sestankov razredne mladinske skupnosti so natančno preštudirali delegatski sistem in nato sklenili v njegovo kolesje poslati pobudo za ukinitev depozita za potovanje v inozemstvo. »Našo pobudo sem prenesel predsedniku Zveze socialistične mladine Slovenije, ZSMS, na gimnaziji. Ker pa sem sumil, da je fant kolaborant režima, sem preveril, ali je pobudo predal na ZSMS Bežigrad. Izkazalo se je, da je ni. Da je bilo vse skupaj še bolj smešno, je tisti hip prikorakal na obisk k občinskemu sekretarju. Na vprašanje, zakaj pobude ni prenesel, je nekaj mencal, mi pa smo s to šalo utemeljeno pokopali vero v delegatski sistem,« opisuje razplet.

Kaj pa maturantski ples in izlet? Ples je bil zanj, kot priznava, ena največjih muk v življenju, saj je pomenil iniciacijo v odraslost, kamor pa si ni želel. A sta srečo v tej nesreči ujela z zdaj že pokojno sošolko Marijo, ki je bila zaradi mišične distrofije na vozičku; njej je laskalo, da jo je tisti večer vozil naokoli, njemu pa je bilo malo manj grozno. Tudi z nekajdnevnega maturantskega izleta na Rabu iz rokava strese anekdoto. Njihovo zafrkancijo, ki je eskalirala do tega, da se je sošolec preoblekel v sošolko, je najbrž iz čistega dolgčasa zaznal lokalni agent službe državne varnosti in jih tudi zaslišal, uradna zabeležka incidenta pa je prišla v Ljubljano. »Še huje je bilo, ko je oče tega sošolca, tajni agent vojaške varnostno-obveščevalne službe, izvedel za sinovo neprimerno vedenje,« pravi Žerdin.

Kot pripadnik zadnje generacije gimnazijcev pred uvedbo usmerjenega izobraževanja se iz generacije za njimi najbolj spominja dr. Janeza Šušteršiča (ekonomista in finančnega ministra v letih 2012 in 2013), ki je kritiko novega šolskega sistema in mladinske organizacije izkazoval s pripeto mladinsko izkaznico na prsih in pankovskim bendom Usmerjeni heroji.

Največ sta se družila z Boštjanom Tadlom, gledališkim ustvarjalcem in publicistom, zdaj tiskovnim predstavnikom ministrstva za kulturo, ki se je na naravoslovno srednjo šolo (Srednja naravoslovna šola Ljubljana je uradno postala leta 1982 in je imela tudi rudarsko-geološko smer) vpisal, ker je nameraval na študij medicine. »To je bila res zabloda sistema, saj pri 14 letih nisi mogel vedeti, kaj boš študiral. Imeli smo tudi sprejemne izpite, vendar šola tedaj sploh (še) ni imela toliko naravoslovnega imidža. Res dobre profesorje smo imeli tudi za družboslovne predmete, pridobil pa sem predvsem samodisciplino in delovne navade, kar je največ, kar ti poleg družbe srednja šola lahko da,« je prepričan Tadel.

Spet gimnazija

Med prvimi generacijami na ponovno uvedenem gimnazijskem programu – prvi vpis je bil v letu 1990/1991, za dijake zadnjih dveh letnikov pa je stekel tudi program mednarodne mature – je bila dr. Vasilka Sancin, predstojnica katedre za mednarodno pravo na ljubljanski pravni fakulteti. Kot ljubiteljica romanskih jezikov je najbolj trepetala pred urami nemščine, kjer je vladala tudi stroga »nemška« disciplina. »V spomin sta se mi najbolj vtisnila razrednik, profesor slovenščine Samo Koler ter matematik Vilko Domajnko, ki je takoj prepoznal matematične genije. Pri delu z njimi je užival, za preostale pa poskrbel, da matematike nismo zasovražili. Vedno smo lahko računali tudi na podporo ravnatelja Janeza Šušteršiča, ki se je ravnal po načelu, da imajo dijaki prav, dokler ni dokazano nasprotno,« poudarja. Mnogo lepih spominov iz tega obdobja je povezanih tudi z druženjem zunaj šole. V prvem letniku so se dogovorili, da mora vsak organizirati rojstnodnevno zabavo za cel razred, s 30 zabavami čez leto pa je komajda ostalo kaj časa za učenje.

Podobno kot ona tudi dr. Vid Simoniti, predavatelj na oddelkih za filozofijo in umetnostno zgodovino na Univerzi v Cambridgeu, ne skopari s pohvalami na račun šole in profesorjev. Njegovo srednješolsko obdobje med letoma 1999 in 2003 je zelo zaznamovala šolska improliga. »Ker smo nastopali zvečer in še ponočevali, sem bil pri pouku dostikrat zaspan. Predvsem pri biologiji sem na nekatera vprašanja odgovarjal v polsnu, odgovori pa tudi niso bili smiselni, a je bil profesor Andrej Podobnik tako potrpežljiv, da mi je dovolil odgovarjati miže,« razkriva. Ob šoli je pisal tudi knjižne ocene za Delo in Razglede, kar so profesorji zelo spodbujali, saj so gojili prepričanje, da se ljudje razvijajo tudi skozi dodatne dejavnosti.