Tiskane izdaje
Nad mesto se je spuščal mrak. Lilo je kot iz škafa, med mrzlimi kapljami so se že mešale vodene snežinke, zato je bilo suho in toplo Lutkovno gledališče Ljubljana idealno zatočišče za zaključek turobnega počitniškega dneva. Otroci so posedli za mizo, na kateri so ležale »razkosane« žogice Marogice.
Življenje odrskih lutk ni lahko, z leti ponovitev predstav se utrudijo, postarajo, obrabijo in poškodujejo. To se je zgodilo tudi z maketami žogic Marogic na mizi, na srečo pa ne izvirni marioneti iz istoimenske lutkovne predstave. Kljub letnici izdelave 1951 smo se skupaj z otroki na lastne oči prepričali, da se originalna žogica Marogica še zelo dobro drži. Dobro gre tudi dedku in stražniku iz predstave, za kar se je zahvaliti dejstvu, da so te lutke lesene. Modrooka navihanka z rdeče-rumenimi progami je na odru Lutkovnega gledališča Ljubljana nastopila že tisočtristoenainsedemdesetkrat.
Makete žogice Marogice na delavnici z naslovom Kako ohranjamo lutke je zmaj Tolovaj, ki jih je ukradel dedku in babici in odnesel v svoje gnezdo, očitno precej poškodoval. Zamazal jih je, jim potrgal ušesa, nos in vse ude. Otroci so se za eno uro vživeli v vlogo restavratorjev lutk, ki so morali žogicam povrniti prvotni videz. Kako to storiti, jim je s predstavitvijo dela restavratorja pokazala Zala Kalan, ena od treh konservatork restavratork, zaposlenih v ljubljanskem lutkovnem gledališču.
Restavrator kot zdravnik
»Ali kdo ve, kdo je restavrator in kaj počne? Kaj se zgodi z lutkami, ko nehajo nastopati na odru, so stare in obrabljene?« zaseje radovednost med otroke Zala Kalan. Roko bliskovito dvigne fantek z očali, oblečen v svetlo modro srajco in temno moder brezrokavnik. »Mark, kar povej,« ga spodbudi Zala, ki fantiča očitno pozna od prej. Vendar ta brez zadrege ostane tiho. Očitno mu je bilo najpomembnejše, da je v skupini prvi dvignil roko. Zala odgovori kar sama. »V roke jih dobi restavrator, to je strokovnjak, ki popravlja stare lutke. »In kako mislite, da jih začne popravljati? Kaj se zgodi, ko dobi v roke staro lutko, kakršna je žogica Marogica? Njegovo delo je podobno delu zdravnika, ki vas pregleda, stehta, izmeri in vse podatke zapiše v zdravstveni karton,« nadaljuje.
Tudi vsaka lutka v ljubljanskem lutkovnem gledališču ima svoj kartonček z imenom in identifikacijsko številko, podatki o njej pa so zapisani na večstranskem obrazcu, ki ga v lutkovnem gledališču imenujejo dokumentacija. »O teh podatkih pravimo, da so domnevni, natančnejše, denimo, iz kakšnih materialov je lutka, restavrator dobi z odvzemom vzorca materiala, ki ga analizirajo v laboratoriju.« Da bi si otroci bolje predstavljali, kakšen je ta vzorček, Zala po omizju v plastičnem lončku razpošlje droben delček iz penastih maket žogice Marogice.
»Lutko pregledamo tudi z rentgenom, tako kot vas, če si kaj zlomite,« pokaže rentgensko sliko dedka iz Žogice Marogice. Na njej se vidi, iz koliko delov je sestavljena, kako in s čim so deli spojeni med seboj. Preden začnemo izpolnjevati dokumentacijo, pregledamo tudi vse gradivo, ki obstaja o lutki.« Kot primer pokaže češki izvirnik pravljice o žogici Marogici avtorja Jana Malika. Žogica Marogica se v češčini imenuje Miček Fliček.
Če je lutka shranjena v vlažnem prostoru, jo pogosto napade plesen, če je iz lesa, pa tudi žuželke, nadaljuje Zala. »Vidite, koliko luknjic je v tej leseni nogi?« pokaže del lutke v plastični škatlici. »Žuželk se znebimo tako, da lutke damo v komoro in iz nje odvzamemo ves kisik. »In kaj se zgodi z žuželkami?« Tokrat roko dvigne svetlolaso dekletce in s tankim glaskom odgovori: »Umrejo.« »Tako je,« se nasmehne Zala in doda, da morajo biti za učinkovitost postopka lutke v komori brez zraka skoraj en mesec.
»Zdaj pa potrebujem dva prostovoljca, ki znata pisati,« vodja delavnice zamenja temo. Javita se temnolasi deček in od njega nekoliko višja in starejša deklica, drugi otroci in za njimi starši pa se nagnetejo okoli treh marionet iz Žogice Marogice: dedka, stražnika in žogice. Parček z Zalinimi napotki na obrazcu izpolni ime lika, predstave, njenega avtorja, letnice nastanka lutke, iz katerih materialov je sestavljena in kdo je njen lastnik.
Najprej obrisati prah
Ko je delo opravljeno, ima Zala novo vprašanje za restavratorske vajence: »Ali mora restavrator svoje delo opraviti tako, da se lutka sveti kot nova?« V otroških očeh se opazi negotovost. »Konservatorjeva naloga je ohraniti lutko čim bolj takšno, kot je. Ohraniti mora njene originalne dele in popraviti le tiste poškodbe, ki jo kazijo.« Pri tem pa ne sme pozabiti zabeležiti vsakega posega, ki ga je na lutki opravil, jih poduči.
Prvi poseg pri restavriranju stare lutke je običajno odstranjevanje prahu. Tudi pri tem je restavratorjevo delo bolj podobno delu laboratorijskega raziskovalca kakor gospodinje z omelom za prah v roki. Najprej opravi test, s kakšno snovjo lahko odstrani umazanijo, da ne bi poškodoval barve na lutki. »Pri stražniku že vem, kaj lahko uporabim,« Zala otrokom pokaže temno stekleničko z raztopino, v katero namoči vatirano paličico in jo povleče po stražnikovi čeladi.
Na tej točki morajo naposled rokave zavihati otroci in restavrirati žogice s pobledelimi rdečimi progami, brez okončin, nosu in ušes. Delčki in orodje, ki jih imajo na voljo, so radirka, rumen nosek, rdeča krožca iz usnja, kovinska paličica, štiri bele vrvice, škarje, lepilo in flomastri. S silno vnemo začnejo radirati.
Ko je žogica čista, ji je treba prilepiti nosek, zakrpati luknjo pri njenem vratu, iz rdečih krožcev izrezati ušesa in jih s kovinsko paličico zatakniti v zarezi ob straneh glave, ji prilepiti noge in roke ter pobarvati zbledele rdeče proge. Tehnika dopolnjevanja manjkajoče barve se imenuje retuša, otrokom predstavi novi izraz Zala in pojasni, da je to barvanje z majhnimi črtastimi potegi, pri čemer se želeni učinek doseže z več barvami, ki pa se ne smejo mešati. Rdečo barvo prog na žogici Marogici bodo najlaže dosegli tako, da najprej uporabijo oranžen flomaster in nato rdeč, otrokom svetuje Zala. Tisti, ki so pri barvanju hitri ali jim pomagajo mame – nekatere so se povsem zatopile v opravilo –, žogicam pordečijo še usta, narišejo obrvi in dolge trepalnice.
Še eno poziranje pred fotografom z osveženo lutko in pripravljeni so za uprizoritev predstave na domačem lutkovnem odru.
