Tiskane izdaje
Atmosfera, prežeta z nostalgijo in nabita s pozitivno energijo, sproščenim vzdušjem in z dandanes vse preredkim smehom ter krohotanjem je kljub slabemu vremenu napolnila prostor pod kranjskogorskimi smučišči.
Mladi, predvsem pa tisti mladi po duši, so se v poznem dopoldnevu začeli zbirati na parkiriščih. Živahen vrvež, skupine posameznikov v retro opravah, naelektreno vzdušje pred bližajočim se štartom, polno pričakovanj in seveda glavne zvezde dneva. Železni ponyji, še vpeti na strehe avtomobilov, ki so v zadnjih dneh dobili sveže in lesketajoče se podobe, njihovi lastniki so jih namreč skrbno pripravili za prav posebno priložnost - da bodo na drugi prireditvi Red Bull Goni Pony zdržali in premagali 24 kockastih serpentin na 13-kilometrski trasi ter se povzpeli na vrh najvišjega slovenskega gorskega prelaza Vršič (1611 metrov).
Karakteristike vzpona na Vršič.
Cesta, ki je bolj vajena avtomobilov, motorjev in specialkarjev, je bila nared za okrog 573 entuziastov starih koles. Na žalost vseh pa je za piko na i manjkalo »pravo« vreme, saj je udeležence pošteno zmočilo že pred štartom in parado čez Kranjsko goro.
Nekdanji pionirji in pionirke so hiteli do mesta, kjer je bil prostor za tehnični pregled ponyjev. Da ni slučajno več kot 20-colski? Je dolžina gonilke prava? Ima pony res samo eno prestavo? Karbonski dodatki danes kakopak niso bili dovoljeni, tudi velikost zobnikov je morala biti po merilih organizatorja.
Foto: Tomi Lombar/Delo
Edinole pametni telefoni in »telovadba« z njimi so pričali podobo današnjega časa: selfi s ponyjem, selfi s prijatelji, fotografija ponyja s tega in drugega zornega kota, številni gedžeti, aplikacije, kot je denimo strava, ter vzporedni virtualni svet s ključnimi besedami @RedBullSi, #GoniPony, #vrsic, #instaphoto in druge.
Vršič ni šala mala, niti za dobro pripravljene rekreativne kolesarje ne. Bližnjice do vrha prelaza za generacije iz 60., 70., 80. in tudi 90. let ni bilo. No, mlajši emšo je zagotovo lahko pomagal k boljšemu času. Najhitrejše noge so pripadale tistim z največ močmi v nogah. Preizkušnja je bila lep pokazatelj, kdo je čez zimo v fitnesu najbolj pridno delal počepe in izpadne korake. Opaziti je bilo tako pojave z značilno kolesarsko porjavelimi rokami in nogami kot tiste, ki jim je kavč ljubši od dirkanja s kolesom ali drugega športa.
Do štarta je dež pojenjal in karavana kolesarjev se je z nestrpnostjo pognala mimo letečega štarta in jezera Jasna, potem pa se je začelo zares.
Foto: Tomi Lombar/Delo
Že pri prvem večjem vzponu je nasmeh skorajda izginil z obrazov mladeži, takrat je bilo že jasno, da sedenja na ponyju praktično ne bo. Zagreteži so hočeš nočeš morali dvigniti riti s sedežev in na vso moč pedaliriati stoje. »Ooo, ja! Pony vendarle ima prestave,« so se med seboj šalili pogumneži. »Ena sede, druga stoje. Ampak tista v sede je žal pokvarjena.« Stoje so na vso moč delale vse mišice na nogah, pa hrbet, zadnjica in ramena z rokami. Verjetno nočete vedeti, s kakšnim »muskelfibrom« se bodo jutri, pojutrišnjem spopadali udeleženci tega posebnega vzpona na Vršič.
Taktika večine za lažje premagovanje dolžinskih in višinskih metrov je bilo vijuganje oziroma cikcakanje – na takšen način so ponyjevci prihranili več moči za zadnje serpentine. Splošna vzdržljivost tudi ni bila odveč. Tek ob ponyju je bil prepovedan, hoja dovoljena. Dež pa očitno za današnjo retro prireditev še ni rekel zadnje, saj se je uro po štartu nad vršiške serpentine ponovno zlil in ni in ni pojenjal.
In kdo je bil najhitrejši? V moški konkurenci je slavil Boštjan Hribovšek, v ženski pa Jasmina Jelovšek. Dosežen je bil tudi nov rekord, in sicer 45 minut in 26 sekund.
Foto Tomi Lombar/Delo
Navzdol pa ... še težja zgodba. Na vrhu je na stotine starih ponyjev z mokrimi in premraženimi lastniki čakalo na spust. Nato pa ... Cvililo je, rožljalo, pokalo, se kadilo od pregretih torpedov. Kot da bi oldtimerji naše mladosti udeležence vzpona (in spusta) prosili, naj jih čim hitreje parkirajo na »tačko«, da bodo v cilju ob zvokih Magnifica v miru spočili svoje stare utrujene »ude« in pokramljali s svojimi Rogovimi vrstniki ter si ob koncu zaželeli nasnidenje prihodnje leto. Do takrat, ko bodo vse današnje »poškodbe« (zlomi, praske, »gumi defekte«) lastniki že uspešno sanirali.
