Mami, ti pa kot da nisi slepa

Tjaša M. Kos je univ. dipl. psihologinja, ki svoje psihoterapevtsko znanje razvija doma in v tujini. Danes jo v procesu dela privlači predvsem eksistencialna analiza, kajti ljudem želi pomagati odpraviti tesnobo in ponovno odkriti doživetje življenjskega smisla. Pri 24 letih je čez noč povsem izgubila vid, a to njenega življenja ni ustavilo. Ustvarila si je izpopolnjujoče partnerstvo, postala ljubeča mati dvema fantoma, v poklicu odkriva svoje poslanstvo in se željna znanja prepušča avanturi življenja.

Po izobrazbi ste psihologinja, delate kot psihoterapevtka, najbrž vas ne bo zmotilo vprašanje, kakšno je bilo vaše otroštvo?

Oh! Kot punčka sem bila zelo zvedava. Starši so se mi trudili omogočiti široko paleto izkušenj. Takrat se je morda zdelo, da je šlo kaj mimo, recimo moje igranje klavirja. Ker je bil moj davno preminuli dedek pianist, naj bi jaz nadaljevala glasbeno tradicijo. Toda, Tjaška ni imela posluha, še manj veselja do igranja klavirja. Sicer sem bila pri učenju uspešna, zato je bil ta neuspeh še bolj izstopajoč. Takrat se je res zdelo, da so bile vse tiste ure vržene stran. Prav tako izleti v hribe, kot otrok sem jih sovražila. Nisem mogla razumeti, zakaj bi bilo dobro laziti v hrib, se potem obrniti in iti nazaj v dolino. A vendar, ko pogledam nazaj, prepoznavam, da je vsaka izkušnja pustila sled v meni. Danes mi stik z naravo ogromno pomeni. Ko grem na bližnji hrib, imam občutek, da se mi razširi duša. Rada imam klasično glasbo in, ne boste verjeli, moj najljubši inštrument je klavir. (smeh) Od nekdaj sem neskončno rada brala. Spominjam se, da sem v drugem razredu prebrala prav vse knjige pravljic iz šolske knjižnice. V četrtem razredu je mama klicala v mestno knjižnico in se skušala dogovoriti, naj mi ne izposojajo več knjig, češ da preveč berem.

Dolgo sem bila prepričana, da bom pisateljica. Zelo zgodaj sem odkrila Dostojevskega in Sartra. Bila sta moja najljubša avtorja. Ne spominjam se, kako sem takrat dejansko doživljala to literaturo, vem pa, da sem jo z velikanskim veseljem prebirala. Pogosto me je spremljal notranji občutek, da sem nekako drugačna. Razmišljala sem o tem in iskala odgovore. Veliko sem tudi popotovala, menjavala kraje, okolje, družbo. Zagotovo me je tudi to pomembno zaznamovalo, mi dalo širino. Mislim, da so bile tudi takrat tisto, kar me je najbolj pritegnilo, zgodbe različnih ljudi.


Kako tako radoživa oseba, kot ste, sprejme povsem novo življenjsko pot? Pri 24 letih ste dobesedno čez noč popolnoma izgubili vid.

Ja, z izgubo vida se je za nekaj časa zdelo, da se je življenje ustavilo. Iz živahne, frfotajoče mlade ženske, ki je je bilo povsod polno, sem nenadoma ostala v temi, priklenjena na posteljo. Takrat je bila to res nepojemljiva sprememba. Moje zdravstveno stanje je bilo kritično, zbolela sem za glivičnim meningitisom. Prognoze so bile izjemno slabe. Menili so, da bom ostala nepokretna in inkontinentna, priklenjena na posteljo. Jaz tega nisem vedela, še dobro. Takrat se je moja miselna perspektiva zelo zožila. Niti nisem toliko žalovala za vsem, kar sem izgubila, kajti ogromno opravka sem imela s čisto primarnimi potrebami, na primer kako do kozarca vode, ki je stal na nočni omarici poleg bolnišnične postelje. Moja hrepenenja v tistem času so se vrtela okoli tega, kako priti pod tuš. Ker sem bila tako šibka, je bila to cela kolobocija, ki se je je bila pripravljena lotiti le ena izmed medicinskih sester.

Sledila je dolga rehabilitacija. Morala sem se naučiti ponovno hoditi, dobesedno. Slepota mi je zagotovo veliko vzela. Mi je pa tudi ogromno dala. Zdi se mi, da sem z izgubo vida dobila svoj življenjski fokus. Kot da so se izkristalizirale tiste stvari, ki so resnično moje. Slepota mi je pomagala videti, kaj je res bistveno, kaj zares šteje. Vizualni dražljaji so kot metuljčki, ki zafrfotajo, za katerimi pogledaš, a ko odletijo, ostane praznina, če ni za njimi ničesar. Slepota me je veliko naučila. In me še uči.


Vaš partner, s katerim sta se spoznala med vašo rehabilitacijo, pravi, da ga je že na začetku pritegnila vaša izjemna samostojnost in da zares znate uživati v življenju! Čemu to pripisujete, ljudje bi vas v zmoti lahko tudi pomilovali?

Samostojnost. Verjetno še bolj svojeglavost. (smeh) Ko gledam svoje življenje, ne morem mimo občutka, da me spremlja velikanska sreča. Vedno znova. Tudi v najtemnejših trenutkih so se stvari vendarle zložile tako, da je bilo na koncu dobro. Imela sem izvrstne zdravnike. Še zdaj smo v stiku. Moja zdravnica, draga dr. Rajterjeva, je še danes neke vrste moj angel varuh in mi je nekako kot mama. Bila mi je v velikansko pomoč in psihično oporo. V tistem obdobju je zame in za mojo družino ogromno storil tudi prof. Strle, predstojnik infekcijske klinike. Takrat smo vsi zelo potrebovali pomoč. Ko gledam našo zgodbo, prepoznavam, koliko izjemnih, dobronamernih ljudi smo srečali na naši poti.


Glavni steber, pravite, pa je bila v tistem obdobju vaša mama. Danes ob dveh sinovih najbrž veste, kaj zmore materinska ljubezen.

Ja, Mama. Bila je res ženska z veliko začetnico, po poklicu profesorica tujih jezikov, osebnostno globoka in notranje bogata. Hkrati pa dovolj pragmatična. V tistem času je znala poiskati pot naprej. Takoj se je obrnila na Društvo slepih in slabovidnih. Začela mi je predstavljati slepe ljudi, ki so živeli polno življenje. Zame je bilo to takrat nekako prezgodaj in mi tistih odnosov ni uspelo prav zaživeti. Mama pa je prijela bika za roge in me ves čas spodbujala. Že v bolnišnici sem se na njeno pobudo začela učiti braillove pisave. Tega učenja sem se oklenila kot klop in mu posvečala res veliko časa in energije. Neizmerno me je vzradostilo, ko so se pod mojimi tipajočimi prsti počasi, počasi oblikovale besede. Ko se je iz drobcenih pikic začel luščiti smisel in ko je zasvetil žarek upanja, da bom lahko ponovno brala.

Nepozabno vlogo pa je imela tudi moja draga babica. Na slehernem koraku življenjske poti me je spremljala, me čustveno podpirala in neomajno verjela vame. S svojo modrostjo in neskončno ljubeznijo mi je ves čas dajala občutek, da se bodo stvari uredile, da bomo zmogli. Vsak dan je prišla dopoldne v bolnišnico. Sedela je ob moji postelji, kasneje me je peljala ven, na zrak. To so bili v tistem času zame najlepši trenutki dneva.

In naposled Rok, moj partner in življenjski sopotnik. Skupaj sva obrnila nov list in začela pisati zgodbo o rasti. S svojo sproščenostjo, spontanostjo in brezmejno vero vame mi je podal roko in me v psihološkem pomenu pospremil iz sveta omejitev v polno, izpolnjujoče življenje. Še danes je njegova vera vame zame velik vir notranje moči.


So se v vas vzbudila nova zanimanja, poglobila stara? Menite, da bi živeli zelo drugačno življenje, če ne bi izgubili vida?

Ne vem, koliko gre za plod dozorevanja in kolikšen delež ima pri tem izguba vida. Ko gledam svojo dosedanjo pot, se mi zdi, da so se vse stvari zgodile z namenom. Da so vsi koščki moje razgibane življenjske poti z izgubo vida našli svoj prostor. Ali bi bilo moje življenje zelo drugačno, če ne bi izgubila vida? Da, zagotovo bi bilo povsem drugačno. Ne verjamem pa, da bi bilo bolj srečno. O tem sem globoko prepričana. Seveda pogrešam vizualni svet. Reka, ki je presahnila, je moja velika ljubezen do likovne umetnosti. V otroštvu in kasneje v mladostništvu sem veliko risala, slikala, ustvarjala. Za to sem imela talent, predvsem pa veliko, veliko veselja. Od nekdaj sta me močno privlačila tudi arhitektura in dizajn, to so bile moje strasti. Ta vrata vizualne estetike so se zame zaprla. Saj se da kaj otipati, a to niti približno ne more nadomestiti pestrosti vidnih vtisov. Mi pa zdaj ogromno pomagajo izkušnje, vse, kar sem kdaj prej videla, doživela, se naučila. In če pride mimo kdo, ki ima dar za opisovanje, pred mano zopet zaživijo drobci tega vizualnega sveta. Neskončno uživam, ko se ob takšnih priložnostih pred mojim notranjim očesom porajajo slike. Nekako tako je, kot da bi bilo vse, kar sem kadar koli videla, doživela, spravljeno v moji notranjosti kot v velikanskem rezervoarju, kot v banki, v zares čudoviti notranji zakladnici. Ti pretekli vtisi mi pogosto pomagajo obarvati doživljanje moje sedanjosti.


Kaj vas, poleg družine, še navdihuje?

Moja družina je zame v tem obdobju zagotovo največji vir, točka zorenja in rasti. So mi pa izjemno dragoceni tudi ljudje, s katerimi se srečujem pri delu. To je tisti del mojega življenja, ki me definira, me notranje bogati, izpolnjuje in navdihuje. Svoje delo doživljam kot poslanstvo. Ne mine dan, da ne bi občutila globoke hvaležnosti za to, da lahko živim in delam tako. Ljudje, s katerimi se srečujem pri svojem delu, so zame spodbuda, da vedno znova odkrivam dimenzije človeške notranjosti. So tudi moji učitelji, moj navdih in motivacija za to, da še naprej raziskujem in iščem poti k bolj kvalitetnemu, svobodnemu, izpolnjujočemu življenju. In za to sem globoko hvaležna. S spoštovanjem do vsakega posebej, ki se je pripravljen skupaj z mano podati na pot raziskovanja svoje notranjosti. Ko človek prihaja k meni iz tedna v teden bolj živ, bolj topel, bolj goreč s svojim življenjskim plamenom, takrat tudi v meni zažari in začutim toploto življenja, ki se pretaka. Takrat se tudi jaz počutim živo. To so trenutki, ko sem neskončno hvaležna, da sem lahko v tem življenju, v tem trenutku, na tem mestu. Zaradi vijugaste poti, ki sem jo morala sama prehoditi, lahko toliko bolj razumem zapletene poti v duševnosti sočloveka.

Zanimivo je, kako spontano prihajajo k meni v različnih obdobjih mojega življenja prav določeni ljudje. Zdi se, kot da se po čudnem ključu srečujemo tisti, ki si v nekem trenutku delimo komplementaren košček življenjske zgodbe, imamo identični razvojni moment. Sprva sem pri svojem delu srečevala veliko ljudi s težavami, povezanimi z anksioznostjo. Tudi sama sem takrat doživljala polno dvomov in sem zelo potrebovala strukturo. Veliko sem uporabljala vedenjsko-kognitivni pristop, ki je terapija izbire pri anksioznosti in depresiji. V tem obdobju smo se s klienti pogosto srečevali z obvladovanjem socialne anksioznosti in z razvijanjem pozitivne samopodobe. To je bilo zelo lepo in plodno obdobje. Sčasoma pa sem prepoznavala, da me vabi naprej. Začela sem se bolj posvečati notranji dinamiki, prtljagi, ki jo nosimo iz otroštva, medosebnim odnosom. Tukaj sem se srečala s transakcijsko analizo in z bolj globinskimi pristopi. Zdaj pa sem na svojem popotovanju pri eksistencialnih temah, pri iskanju zadovoljstva z življenjem in življenjskega smisla. Trenutno prihaja veliko ljudi s čustvenimi stiskami, preobremenjenih zaradi izjemno stresnih okoliščin, v različnih življenjskih krizah, na prelomnicah …


Pred kratkim ste se vrnili z daljšega bivanja v tujini. Po tej izkušnji življenja na Zahodu pri Slovencih zdaj še bolj prepoznavate dobre lastnosti?

Res je. Opažam, da je gospodarska kriza pri nas prinesla tudi pozitivne spremembe v miselnost ljudi. V primerjavi s kapitalističnim Zahodom vidim v splošnem mnogo večjo pripravljenost posameznikov narediti nekaj dobrega, tudi prostovoljno. Za manjše materialno plačilo vložiti več sebe, prepoznati nagrado tudi kje drugje, v bogastvu izkušenj, medosebnih odnosov. Zmotno je misliti, da tiči življenjsko zadovoljstvo res v »več, hitreje, močneje«. Tudi številne raziskave kažejo, da ni tako. V času krize so se mnogi obrnili k drugačnim vrednotam. Povečalo se je zanimanje za osebnostni razvoj, za iskanje notranjih virov. Naraslo je na primer tudi zanimanje za samooskrbo, za vračanje k temeljnim vrednotam. Samooskrba, premik od grobe kapitalistične miselnosti, delo z naravo, z rokami. Poglejte, koliko ljudi se je vrnilo k temu! Na psihološki ravni pomeni premik iz možganov dol k zemlji premik v pozitivni smeri, k temeljnim vrednotam. Samo kopičenje česar koli, informacij, materialnih dobrin, akademskih nazivov, je namreč mrtvi kapital, če za tem ne stoji tudi osebnostna zrelost.


Kako to, da vas v psihologiji trenutno privlači prav eksistencialna analiza?

Sodobni človek mora ponovno najti pot do osmišljenega življenja. Raziskave kažejo, da materialna blaginja, socialni status, starost, zunanji videz itn. dejansko ne prispevajo k zadovoljstvu z življenjem! Rada bi podprla ljudi pri osvobajanju od notranjih in zunanjih ovir, odprla pot do zmanjševanja pritiskov, tesnobe in strahov. Človeku bi rada pomagala pri prepoznavanju njegovega osebnega življenjskega smisla in pri oblikovanju avtentičnega, izpolnjujočega življenja, trenutno čutim, da lahko tukaj največ dam.

Svoja otroka vzgajam v skromnosti in spoštovanju. Ni treba, da imamo veliko vsega. Mnogo bolj pomembno je, da znamo tisto, kar imamo, dobro uporabiti in se tega veseliti. Raziskave delovanja možganov ugotavljajo, da se ob razmišljanju o hvaležnosti aktivirajo tiste strukture v možganih, ki se aktivirajo tudi ob molitvi ali meditaciji. Ko razmišljamo o hvaležnosti, stopimo v neposreden stik z zelo posebnimi delci našega bistva. Naša zavest se razširi, stopimo v območje transpersonalnega.


Si v življenju, preden se v nekaj podate, zastavljate vprašanja, ali bom zmogla, ali jaz to lahko naredim?

Če bi vnaprej na dolgo in široko preveč razmišljala o vsem, kar sem doslej naredila, se marsičesa ne bi niti lotila. Pogosto pomislim na izrek: Človek obrača, Bog obrne. Ljudje načrtujemo, si razbijamo glavo, želimo predvideti vse detajle, življenje pa potem piše svojo zgodbo. Načrtovanje in ciljna usmerjenost sta vsekakor pomembna, vendar je mentalna fleksibilnost ključni korelat psihičnega zdravja.

Zadnjič se je šel moj partner z otrokoma igrat na dvorišče, jaz pa sem sklenila preizkusiti nov recept. Ko se je moj šestletni Jan ves zasopel vrnil z dvorišča, je presenečen ostrmel: »Mami, ti pa kot da nisi slepa!« Zdaj sem bila presenečena jaz. Začudeno sem se obrnila k njemu: »Ja kako pa to misliš?« »Zato, ker toliko stvari narediš …« Zasmejala sem se in stisnila k sebi kuštravo glavico. Res je, marsičesa se lotimo, veliko stvari naredimo skupaj. Z otrokoma se usedemo na avtobus, se kam odpravimo. Če ne gre drugače, se zbašemo v taksi. Te Janove izjave sem bila prav posebno vesela. To je tisto, kar želim posredovati svojima otrokoma: če si nekaj zares želiš in si se za to pripravljen tudi potruditi, lahko narediš marsikaj. Pogosto rečem Janu: »Zdaj se bova usedla, v miru razmislila, kako in kaj, pa bova že potuhtala kakšno rešitev!« In vedno tudi jo.