Tiskane izdaje
Že študentje medicine vedo, da stopajo na težko poklicno pot: dolgo šolanje, odgovornost in neposredno odločanje o življenju in smrti dajejo zdravniku že od nekdaj posebno mesto in veljavo. Smo pa večinoma izbrali ta poklic prav zato, ker je težak; zdravniki smo zato, ker smo začutili notranji klic, da bomo opravljali poslanstvo tistega, ki pomaga bolnim, in ker smo začutili, da nam bo prav to osmislilo in izpolnilo življenje. Medicina nam je pomenila spodbudo za poglobljen študij in dražljaj za lačne mlade možgane.
Čisto pravične formule, kako vrednotiti »primerljive« poklice, verjetno ne bomo imeli nikoli. Res je, da mora zdravnik na fakulteti študirati šest let in da mora za samostojno delo opraviti tudi specializacijo, vendar moramo priznati, da zdravniki nismo edini, ki opravljamo odgovorno in zahtevno delo. Tudi drugi poklici v kvartarnem sektorju (prosveta, kultura, znanost) so izjemnega pomena za razvoj in družbeni napredek in vsi se spopadajo z varčevanjem in krčenjem sredstev in kadrov prav tako kot mi. Tudi oni na vse načine poskušajo delati tako, kot bi bilo prav, pa tega zaradi zunanjih okoliščin ne morejo in tudi oni se soočajo z bojem za eksistenco, svojo in svojih bližnjih. Prav zato se po mojem mnenju zdravniki ne smemo postavljati na piedestal priviligirancev in razsodnikov, kolikšen dohodek pripada komu glede na našega, ali celo govoriti, da bi zvišanje plač drugim pomenilo razvrednotenje našega dela.
Tako kot si nekdo ne more predstavljati, da bi delal z onemoglimi ljudmi in bil vsak dan v stiku s krvjo in izločki neznancev, tako si, denimo, jaz ne morem predstavljati, da bi bil poklicni violinist in da bi dan za dnem od jutra do večera premikal lok po strunah. Če bi veljalo, kar nekateri tako radi poudarjajo, da se delo vrednoti po tem, koliko koncev tedna nekdo preživi v službi, kolikokrat je bilo njegovo zdravje in življenje ogroženo, kolikokrat je bil v stiku z izločki in telesnimi tekočinami in podobno, potem bi bili na plačni lestvici najvišje zdravniki, reševalci in medicinske sestre, policisti in gasilci, daleč zadaj pa raziskovalci, znanstveniki ter zaposleni v šolstvu in kulturi. Vsi vemo, da je takšen pogled preveč poenostavljen.
Prosveta, kultura in znanost so tiste, ki dajejo ljudem obraz in intelektualno moč, prispevajo k razvoju na vseh področjih in navsezadnje (so)kreirajo osebnosti, ki soustvarjajo naš vsakdan in našo prihodnost in o katerih se bodo naši zanamci čez desetletja učili v šolah. Skozi roke učiteljev gremo čisto vsi in še kako pomembno je, da so učitelji dostojno plačani, da imajo dobre pogoje dela in da je šolski sistem urejen; to je pozitivna poklicna selekcija motiviranih kadrov, ki bodo soustvarjali prihodnost naših otrok in prispevali k dobrobiti vseh nas. Koliko učitelji zaslužijo, me sploh ne zanima; dobijo naj toliko, kolikor si bodo izpogajali, in to jim privoščim. Njihovo delo ni lahko.
Temeljne znanosti, umetnost in kultura so v samem bistvu neprofitne, s strani politike in gospodarstva pa največkrat podcenjevane in spregledane ter označene za nepomembne. Na videz neuporabni poskusi, izračuni in delo v laboratorijih so osnova, katere dognanja uporabljajo na vseh področjih; od tega je neposredno odvisen tudi skokovit napredek medicinske znanosti. Podobno velja za umetnost in kulturo; hranita našega duha in naš um in nas delata bolj kreativne in uspešne na področjih, s katerimi se prvenstveno ukvarjamo. Silvio Berlusconi, Salvo Lima in Beppe Grillo iz Italije niso in ne bodo naredili zibelke civilizacije; Leonardo da Vinci, Michelangelo in Dante pač.
Tako kot zdravniki zviška gledamo na druge poklice, bi navsezadnje lahko nekatere specialnosti medicine gledale na druge; kirurgi ali intenzivisti bi lahko zahtevali neprimerno višje plače kot, denimo, dermatologi, fiziatri in okulisti, v isti sapi pa bi kirurgi iz Kliničnega centra lahko zahtevali več kot tisti iz Nove Gorice ali Jesenic, češ da je njihovo delo zahtevnejše, da opravljajo težje posege in podobno. Vsi vemo, da je čisto vsaka veja medicine zelo pomembna, ima svojo specifiko in sestavlja kamenček v mozaiku dobro delujočega zdravstvenega sistema. Po zlomu kolka pri starostniku je delo nekega rehabilitacijskega tima, na primer, veliko težje, dolgotrajnejše in kompleksnejše kot delo kirurga. Kirurg pride, zamenja zlomljeni kolk s protezo ali zabije žebelj, nato pa se njegovo delo konča; sledi mu mukotrpen proces vertikalizacije, socialne reintegracije in delovne terapije, katerega izid je negotov. Pa sem sam kirurg, da ne bo pomote.
Denar, ki je na voljo za plače v javnem sektorju, država razporeja tako, da kolikor je mogoče kroti apetite vseh poklicnih skupin. Spreminjanje zakona o sistemu plač v javnem sektorju zahteva poglobljeno razpravo, in ne ad hoc rešitve iz rokava. Izstop zdravnikov iz enotnega sistema plač je seveda lahko predmet razprave, vendar je treba ponuditi resne in argumentirane alternativne predloge ter predvideti posledice. Kolikor poznam kolege, si večina želi predvsem boljših delovnih razmer, sodobnih naprav in materialov, namenskih sredstev za kakovostna izobraževanja, prevetritev togih pravil in drugačno obračunavanje storitev, ki ga izvaja ZZZS, ter čim manj mobinga na delovnem mestu.
Sam vidim poseben problem v »medicinski gerontokraciji«, ki je v številnih delovnih okoljih močno prisotna. Nekateri starejši zdravniki ali samooklicane avtoritete nad mlajšimi načrtno izvajajo mobing, podcenjevalno govorijo o njihovem znanju ter jih celo nazivajo z »mularijo«. Zasedajo vse pomembne položaje, mlajšim, ki želijo sodelovati, pa očitajo, da se grebejo; pri tem udobno gnezdijo v najvišjem plačnem razredu, kamor so napredovali že pred zamrznitvami plač in Zujfom. Načrtno se razpisujejo za nedeljska in praznična dežurstva, ki so bolje plačana, zagonetne primere iz dežurstev pa večkrat le odložijo na prvi naslednji delovni dan; takrat padejo na pleča manj izkušenih zdravnikov. To pa je problem, s katerim se bomo morali ukvarjati zdravniki sami in ne smemo kriviti za to drugih. Tudi pred kratkim podpisani aneks o napredovanju na delovno mesto višjega specialista po dvanajstih letih zdravniškega dela vsebuje vrsto členov s številnimi pogoji, ki jih bodo v praksi mnogi težko dosegli, drugim pa jih ne bodo hoteli priznati.
Generacija zdravnikov, ki prihaja, ne sme ponavljati napak prejšnje; tiste, ki prihajajo za nami, moramo spoštovati kot kolege in kot ljudi; pri tem bo pomagalo, če ohranimo v sebi delček mladosti in se na trenutke spomnimo svojih začetkov. Omogočiti jim moramo dostop do znanja in nemoten strokovni razvoj ter jih spustiti medse tudi pri organizaciji dela in odločanju o pomembnih zadevah. Tudi za ceno lastnih privilegijev in udobja.
***
Gabrijel Fišer je kirurg mlajše generacije, zaposlen v Splošni bolnišnici dr. Franca Derganca v Šempetru pri Gorici. Ožje področje njegovega delovanja sta predvsem abdominalna in splošna kirurgija. Po njegovem prepričanju naj bo s strokovnimi smernicami podprt, a obenem dostojanstven in etičen način obravnave bolnika trdno vkopan temeljni kamen zdravniškega dela.
***
Zdravstveni blogi na Delo.si
Vsako sredo točno opoldne si na spletni strani Dela podajajo pero in izmenjujejo dobronamerne pa tudi kritične misli strokovnjaki z različnih področij:
Sabina Senčar, ginekologinja
prim. mag. Matjaž Turel, pulmolog
Gabrijel Fišer, kirurg
izr. prof. dr. Danica Rotar Pavlič, družinska zdravnica
prof. dr. Zvezdan Pirtošek, nevrolog
dr. Maruša Hribar, homeopatinja
