Časi so se resnično spremenili

Šestdeseta leta so prinesla svoboščine, a tudi terorizem in najbolj zadrta ideološka prepričanja.
Objavljeno
12. januar 2018 13.34
Barbara Kramžar, Berlin
Barbara Kramžar, Berlin

Letos mineva pol stoletja od prelomnega leta 1968, gigantske spremembe, ki jih je prineslo vsem, pa morda najbolje kažejo sodobni napadi nanj. »Levi revoluciji iz oseminšestdesetega leta in prevladi elit mora slediti konservativna revolucija državljanov,« zahteva bavarski konservativec Alexander Dobrindt.

Dobrindt, visoki predstavnik bavarske CSU, dve leti mlajši od ene najpomembnejših obletnic dvajsetega stoletja, pol stoletja kasneje zahteva dokončen obračun z »levičarskimi ideologijami, socialdemokratskim etatizmom in zelenim 'prepovedizmom'«. Takoj zatem v časopisu Die Welt govori še o novem islamizmu, ki »napada evropsko idejo svobode«: kdor se hoče integrirati, mora vedeti, kam. »V naših razredih na stenah visijo križi, moški in ženske se držijo za roke, deklice se udeležujejo športa in v javnosti kažemo svoj obraz. Pri nas ni prostora za šarijo in burko, otroške in prisilne poroke, islamistične pridige sovraštva in versko hujskanje.«

Za vpliv šestdesetih let minulega stoletja na naše današnje življenje je značilno, da Alexander Dobrindt navaja tudi zahteve, ki jih je uveljavilo prav to obdobje, nekaterih značilnosti »preporoda nove meščanskosti, ki se zaveda svojih vrednot in svobode«, ki jih omenja, pa mnogi Nemci prav zaradi njega ne sprejemajo več za svoje. Kritiki opozarjajo, da danes križi ne visijo niti v vseh bavarskih šolah, vrnitev v Nemčijo iz leta 1968 pa bi bila težka ali celo nemogoča. To vsekakor drži, če upoštevamo, da se je morebitni prestolonaslednik Dobrindtove sestrske konservativne stranke, Jens Spahn iz CDU, pravkar poročil s svojim partnerjem, potem ko je konservativna unija dopustila sprejem primerne zakonodaje v nemškem parlamentu.

Dobrindt si je s svojim pozivom h konservativni revoluciji prislužil posmehe celo iz konservativnih vrst, saj temu izrazu iz časov weimarske republike pripisujejo utiranje poti v nacionalsocializem. A če je bavarski konservativec po slabih rezultatih CSU na volitvah v bundestag in pred jesenskimi volitvami v domači deželi želel predvsem dvigniti nekaj prahu, kot verjamejo poznavalci, pa so njegovi napadi tudi svojevrstno priznanje enemu najbolj prelomnih gibanj minulega stoletja. Ne gre le za »levo mnenjsko hegemonijo«, šestdeseta leta so pustila globoke sledi v našem načinu življenja in razmišljanja, ki jih ni mogoče kar tako izbrisati. Dediščina razburljivega časa Sex & Drugs & Rock & Roll, kot je kasneje pel Ian Dury, pa prav zaradi svoje neznanske privlačnosti zahteva ponovno oceno stvari, ki so preživele preizkus časa, in drugih, ki so gromko padle na izpitu. Šestdeseta leta so prinesla svoboščine, a tudi terorizem, razmišljanja o socialni pravičnosti, a tudi najbolj zadrta ideološka prepričanja. Z vsem tem se soočamo danes, zadnje čase pa spet tudi z vprašanjem seksualne svobode, saj gibanja #MeToo kažejo, da so šli nekateri v njej predaleč. Ali pa gre le za zadnje dejanje hipijevske revolucije, za osvoboditev ženske spolne želje?

To bi bila svojevrstna pika na i tistega, kar se je leta 1967 začelo kot kalifornijsko poletje ljubezni. V okrožju Haight-Ashbury v San Franciscu, ki je veljalo za prestolnico hipijevske subkulture, in v številnih drugih mestih ZDA, Evrope in Kanade so se uporniški mladi zbirali v iskanju novega načina življenja, videza, razmišljanja in čustvovanja. Otroci cvetja so zavrnili potrošniške vrednote bogatih in vplivnih ter nasprotovali vietnamski vojni, korenine novega gibanja pa so segale tudi v umetnost petdesetih let, v bitniško generacijo desetletje pred tem, opredeljeno z deli Jacka Kerouaca, Allena Ginsberga, Williama S. Burroughsa in drugih. Večina od teh je prav v San Franciscu nasprotovala normam z življenjem in tematiziranjem spolnosti, mamil in družbenega dna nasploh. Desetletje kasneje je Timothy Leary v tamkajšnjem parku Golden Gate izrekel znamenite besede »turn on, tune in, drop out«, San Francisco Oracle pa je pisal o revoluciji s pomočjo preporoda sočustvovanja, zavedanja, ljubezni in razodetja enotnosti vsega človeštva.

Zaradi gigantskega pritoka mladih v četrt Haight-Ashbury so ustanovili Council for Summer of Love, ki je med drugim poskrbel za zastonjsko zdravstveno oskrbo – in za naziv poletje ljubezni za vse, kar se je tedaj dogajalo. Danes pojem mesta in vseh ZDA ni več Haight-Ashbury, ampak Palo Alto s svojimi milijarderji novih tehnologij, zaradi katerih si celo njihovi zaposleni ne morejo več privoščiti življenja na območju, kaj šele načelni nasprotniki vsega materialnega. In če se vonj marihuane tudi zdaj širi po parkih in ulicah San Francisca, saj je Kalifornija legalizirala rekreacijsko marihuano, pa so oblasti z močnejšimi mamili, kot so LDS, heroin in druga, začele obračunavati že jeseni 1967 po prihodu agresivnih dilerjev in številnih smrti zaradi predoziranja. Tudi mnogi otroci cvetja so se preselili na deželo, a so četrt – in vse obdobje – za vedno zaznamovale pesmi Jimija Hendrixa in Janis Joplin, pa tudi zavzemanja za osebne svoboščine, okolje in občutek skupnosti.

To bo najbrž tudi najpomembnejša dediščina gibanja, poleg ljudi, kot je bil Applov Steve Jobs, ki je kot Learyjev vzor faliranega študenta hipijske subkulture dosegel uspehe gigantskih razsežnosti, pa čeprav šestdesetih let seveda ni mogoče ločiti niti od skrajnosti, ki jih pooseblja. Da je lahko bitniška generacija navdihnila tako mogočno gibanje, pa so pomagale tudi velike družbene spremembe po drugi svetovni vojni. Spomin na njeno uničevalnost in razdejanje se je konec petdesetih let že umaknil neznanskemu gospodarskemu vzponu v največjih zahodnih državah, eksplozivni razvoj medijev pa je ta del sveta spreminjal v McLuhanovo globalno vas. Prejšnji privilegirani razredi so izgubljali vpliv, zato pa se je močno razširil srednji razred in dobrine, kot so televizijski aparat, hladilnik in avto, so postale dostopne mnogim. Sredi tega novega obilja je rasla generacija baby boom, ki se je tudi zaradi svojih razsežnosti lažje povezovala horizontalno kot vertikalno ter se posvečala študiju in iskanju smisla.

Tiha večina vrača udarec

Jedrski vojni na Hirošimo in Nagasaki ter zaostritev hladne vojne s komunističnim blokom so v dnevne sobe razvitega sveta – in v sobe njegove mladine – prinesle tudi nevarnost vsesplošnega uničenja in s tem občutek, da morajo nekaj narediti. Kontracepcijska tabletka in spreminjajoči se odnosi v družinah zaradi avtomatizacije, industrializacije in splošne blaginje pa so poskrbeli, da so se v razpravo vključile tudi ženske, saj vsaj mlajše med njimi niso bile več pripravljene igrati vloge idealne gospodinje iz predmestne hišice s propagandnih sporočil petdesetih let. Navidezno stabilnost tega obdobja je novembra 1963 prizadel še uboj ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja. Njegov naslednik Lyndon Johnson je s svojo Great Society še povečal blaginjo revnih, starejših in vseh drugih, ukrepal proti rasizmu ter spodbujal razvoj infrastrukture, mest in podeželja, a je močno razširil tudi ameriško vojaško posredovanje v Vietnamu, ki so ga neposredno v ameriške domove preselili splošna vojaška obveznost in mediji. Svoj izjemni pohod je začelo do oblastnikov neizprosno kritično novinarstvo, ki je kasneje obračunalo z lažnivim predsednikom Richardom Nixonom.

Leta 1968 je Nixon zmagal na predsedniških volitvah z glasovi tihe ameriške večine, ki se je ustrašila silovitih protestov po uboju borca za človekove pravice Martina Luthra Kinga Jr. aprila v Memphisu ter je nasprotovala gibanju proti vietnamski vojni. Ta je vplivala tudi na proteste v drugih zahodnih državah, pa čeprav je vsaka od njih imela tudi svoje posebnosti. V Franciji, kjer so bili zaradi avtoritarne države protesti še posebej množični, so se jim v boju za več avtonomije pridružili tudi številni delavci, predsednik Charles de Gaulle pa je v nekem trenutku pobegnil iz države in v nemškem Baden-Badnu s svojimi vojaškimi voditelji razpravljal celo o nasilnem zatrtju protestov. Policija je večkrat posredovala že prej, na koncu pa se je predsednik vendarle odločil za reforme in nove volitve, na katerih je zmagal, že naslednje leto pa se je vseeno umaknil s svojega položaja.

Za evropsko gibanje šestdesetih let pa še posebej pomembna Zahodna Nemčija, ki je s svojim novim bogastvom vse bolj postajala zgled drugim, iz nje pa so se širile tudi temačne plati gibanja kot skrajno levi terorizem. Nova blaginja je tudi tu omogočila veliko število študentov, nova medijska kultura pa vse večjo pozornost do mednarodnih dogajanj, kot sta bili vietnamska vojna in dekolonizacija v državah tretjega sveta. Dobesedno na nemških tleh se je dogajala tudi hladna vojna, potem ko je Vzhodna Nemčija poleti 1961 zgradila berlinski zid, milijoni mladih Zahodnih Nemcev pa so se začeli upirati tudi nacizmu svojih staršev in starih staršev. V nasprotju z Nemško demokratično republiko, kjer so krivdo za vzpon Adolfa Hitlerja kmalu naprtili Zahodu, so zahodnonemški mladi kritično izprašali lastne družine. Mnogi stari nacisti so res nemoteno živeli in delali vse do smrti, a v bridkem zavedanju, da so se jim uprli lastni otroci.

Nemci se niso čudežno rešili nacističnega bremena. Še leta 1954 so po zmagi na svetovnem nogometnem prvenstvu v Frankfurtu prepevali nacistične koračnice, je v časopisu Süddeutsche Zeitung poročal legendarni berlinski založnik Klaus Wagenbach. Kot preobrat v razmišljanju navaja frankfurtske procese o Auschwitzu po letu 1964. »Tedaj je vse postalo jasno celo tistim, ki so pred tem govorili, da so si bili Judje sami krivi,« je komentiral obnašanje ljudi, »ki so do samega konca vojne česnali o končni zmagi, že naslednji dan pa zatrjevali, da niso vedeli ničesar. Krivci so se čez noč spremenili v žrtve in še dolgo po vojni se je zdelo, kot da bo vsak trenutek k vam pristopila esesovska baraba.« Noben drug napadalec iz druge svetovne vojne ni doživel takšnega očiščevalnega procesa, ki še danes odlikuje Nemčijo, in za to je zaslužna prav uporna generacija šestdesetih let. Wagenbach navaja proteste proti vietnamski vojni s spremljajočimi vzkliki starih Berlinčanov, da je treba udeležence upliniti. »V Zahodnem Berlinu je bila zbrana elita naroda, stari nacisti proti upornikom proti vojaški obveznosti, to je bil Zahodni Berlin. Vmesna generacija je manjkala, ta je na zahodu delala kariero.«

Policijski obisk ob igranju kitare

Iz uporniških šestdesetih let pa je v Zahodni Nemčiji zrasel tudi terorizem Frakcije Rdeče armade in protestniki so z apriornim antiimperializmom napadali velikodušno velesilo, ki jim je z berlinskim zračnim mostom, Marshallovim načrtom in vojaško zvezo Nato sploh omogočila blaginjo in mir. Mnogi iz uporniške generacije so bili veliko manj kritični do komunističnega bloka, pa čeprav je Sovjetska zveza zelo drugače obravnavala »svoje« Nemce in je, kot vemo zdaj, skupaj s svojim vzhodnonemškim satelitom iz zahodnih naredila žrtve fake news svojega časa. Eden pomembnih vzvodov nemškega 1968 je bil uboj 26-letnega študenta Benna Ohnesorga med demonstracijami ob obisku iranskega šaha v Zahodnem Berlinu junija 1967. V glavo ga je ustrelil policist Karl-Heinz Kurras, kar je uporne mlade še prepričalo o zločestem značaju tedanjih zahodnonemških oblasti. Šele leta 2009 se je izvedelo, da je bil Kurras agent vzhodnonemškega Stasija. Nekateri še vedno domnevajo, da je ustrelil po nesreči, a drugi opozarjajo, da je bil leta 2014 umrli Kurras velik poznavalec orožja.

Avenija v Memphisu, poimenovana po Martinu Luthru Kingu, enem najvidnejših borcev za človekove pravice v ZDA. Umorjen je bil leta 1968, avenijo so po njem poimenovali 4. 4. 2012, natanko 44 let po umoru. Foto: Reuters

Tudi številni teoretiki upornega gibanja šestdesetih niso dvomili o komunizmu ali vsaj ne z enako gorečnostjo kot o »imperialističnem kapitalizmu«. Leta 1968 je bila posthumno objavljena knjiga na ozemlju današnje Ukrajine rojenega »edinega marksističnega kritika Marxa« in preživelega koncentracijskega taborišča Romana Rosdolskega Zur Entstehungsgeschichte des Marxschen Kapital (O nastanku Marxovega Kapitala), ki je utemeljila velik del tako imenovane politične ekonomije in zahteve po izstopu iz kapitalističnega sistema. Temelje »osvobojene družbe« je postavljal tudi Herbert Marcuse in drugi predstavniki t. i. frankfurtske marksistične šole, kot sta bila Theodor Adorno in Max Horkheimer. Mnogi pripadniki gibanja šestdesetih let so manj kritično obravnavali komunistični blok, pa čeprav so leta 1968 sovjetski tanki poteptali praško pomlad.

Zunanjepolitičnega realizma so se medtem oprijeli celo nemški zeleni, ki so zrasli iz okoljevarstvenih in mirovnih gibanj po šestdesetih letih minulega stoletja, iz tega časa pa izhajajo tudi fenomenalne družbene spremembe, ki tudi še danes povzročajo vroče razprave. Leta 1930 rojeni berlinski založnik Klaus Wagenbach se v zgoraj omenjenem intervjuju spominja, da je tedaj policija potrkala na vrata že ob malo glasnejšem igranju kitare, spolni odnosi izven zakona so bili kaznivi, »in če je Hildegard Knef pokazala pol prsi, se je aktivirala Akcija čisto platno«. Z zadnjim omenja organizacijo, ki je v Zahodni Nemčiji v šestdesetih letih branila moralo na filmskem platnu. Resnici na ljubo Nemčija tudi danes časti svoj nočni mir in znani so primeri, ko sosedje policijo kličejo zaradi pasjega lajanja, kaj šele zaradi preglasnih zabav. A se danes po takšnih dogodkih ne zbere na tisoče protestnikov, kot se je to poleti 1962 zgodilo med münchenskimi »kravali iz Schwabinga«, potem ko je policija ob pol enajsti uri zvečer aretirala skupino prepevajočih mladih.

Zapor za urednika Spiegla

Oktobra istega leta je sledila afera Spiegel, imenovana po reviji, v kateri so objavili članek o domnevni slabi pripravljenosti domačih vojaških sil na morebitni napad držav Varšavskega pakta. Zaradi domnevne izdaje državnih skrivnosti je moral v zapor odgovorni urednik in lastnik Spiegla Rudolf Augstein, fotografije tega dogodka pa so obšle Zahodno Nemčijo in ves tedanji svobodni svet. Na koncu so ogorčeni protesti odnesli celo tako mogočnega politika, kot je bil tedanji zvezni obrambni minister Franz Josef Strauss. Bavarski prvak je v parlamentarni preiskavi lagal o svojih pritiskih na vojaškega atašeja v Madridu za aretacijo avtorja članka Conrada Ahlersa, ki je dopustoval v Španiji. Odmevi te afere so prinesli celo padec konservativno-liberalne vlade v Bonnu, leto dni kasneje pa tudi prvega povojnega kanclerja Konrada Adenauerja.

Afera Spiegel je v Zahodni Nemčiji ustoličila standarde svobode tiska, ki veljajo še danes, po prepričanju nekaterih zgodovinarjev pa je tudi avtoritativno »globoko državo« prelevila v sodobno demokracijo. Manj enoznačne so bile družbene spremembe, ki so se tudi začele dogajati v Zahodni Nemčiji in katerih simbol je bila berlinska stanovanjsko-življenjska skupnost Kommune 1 (K1). Dieter Kunzelmann in Rudi Dutschke iz berlinskega Združenja socialističnih nemških študentov sta skupaj z drugimi pogosto razpravljala o tem, kako razbiti »buržoazne koncepte zasebnega življenja«, saj so bile po tem prepričanju običajne družine najmanjše celice represivne države in pravi izvor fašizma. Ena od največjih ikon nemškega študentskega gibanja Dutschke, ki se je v rodni Nemški demokratični republiki upiral komunističnemu režimu in je na Zahod prebežal dan pred postavitvijo berlinskega zidu, je zasebno ostal privržen monogamni družini. Po atentatu aprila 1968, katerega posledice so desetletje kasneje povzročile njegovo smrt, se je skupaj z ženo Gretchen in otrokoma naselil na Danskem, njegov leta 1968 rojeni sin Hosea-Che, imenovan po znamenitem Cheju Guevari, je danes celo mestni uradnik v Aarhusu. V intervjuju za časopis FAZ z dobrohotno ironijo govori o svojem dolgem maršu skozi institucije, sem ter tja pa se dobiva tudi s sinom drugega simbola nemške študentske revolucije Benna Ohnesorga. A pravi, da je sam bolje premagal grenkobo po očetovi smrti.

Kunzelmanna klasična družina ni zanimala in je januarja 1967 v Berlinu ustanovil znamenito hipijsko Kommune 1. Najprej v Fridenauu, nato pa v Schönebergu in Moabitu si je devet moških in žensk skupaj z enim otrokom prizadevalo ustvariti nasprotje meščanske družine, prepričani, da se moški in ženske v njej ne morejo razviti kot posamezniki. V K1 so zavračali kakršno koli zasebnost ter za javnost uprizarjali številne protestne in drugačne happeninge, med drugim pod geslom »zasebno je politično« znamenito fotografijo golih zadnjic članov komune, obrnjenih proti steni. A so takšna javna izzivanja že kmalu začela motiti druge revolucionarje tistega časa, med njimi tudi somišljenike Rudija Dutschkeja, ki so »revolucionarnim razgrajačem« očitali hedonistični egoizem in pomanjkanje političnosti. K1 so razpustili novembra 1969, ko je vanjo vdrla banda rokerjev in povzročila splošno razdejanje, nekaj njenih članov pa se je že prej začelo utapljati v mamilih in se celo obračati k terorizmu. Kunzelmann je po bivanju v jordanskih taboriščih palestinskega Fataha ustanovil skupino Tupamaros Zahodni Berlin, ki je istega leta na obletnico nacističnih pogromov proti Judom izvedla ponesrečen atentat na poslopje berlinske judovske skupnosti, kasneje še več na zahodnonemške in ameriške cilje.

Akcija za osvoboditev žensk

Berlinski Tupamarosi niso dosegli morilskosti in razvpitosti Frakcije Rdeče armade Ulrike Meinhof, Andreasa Baaderja in Gudrun Ensslin, ki je tudi sodelovala s palestinskimi teroristi in Kunzelmann je kasneje javno pozornost vzbujal predvsem z metanjem jajc na berlinskega župana ter zapor v Teglu, kjer je leta 2000 odsedel svojo zadnjo kazen. Kako drugačno usodo so si ustvarili tisti hipiji, ki so se s časom spremenili v japije! V K1 so se že kmalu začela spreminjati tudi razmerja med moškimi in ženskimi člani. »Železno« Dorotheo Ridder ter druge originalne članice so začele motiti številne groupies, zaradi katerih so iz skupnosti izgnali Fritza Teufla, kot prijateljica Rainerja Langhansa pa se je v njej naselila manekenka Uschi Obermaier ter z dolgimi lasmi, čutnimi ustnicami in popolnim telesom zasenčila vse druge. Občasna spolna partnerica več članov skupine Rolling Stones na zajtrkih s kaviarjem, šampanjcem in heroinom ter menda tudi Jimija Hendrixa še danes velja za simbol K1, z Langhansom pa sta bila menda tudi vzor Johnu Lennonu in Yoko Ono za znamenite performanse v postelji.

Medtem se je celo skupina Aktionsrat zur Befreiung der Frauen (akcijski svet za osvoboditev žensk), ki se je sicer bolj ukvarjala z organizacijo otroškega varstva za pomoč pri emancipaciji žensk, začela bojevati še proti patriarhalnim strukturam v moško dominirajočem gibanju 1968. Feministke Akcijskega sveta so marsikje orale ledino, saj so med drugim spodbudile divje uspešne berlinske in druge »otroške izložbe« (Kinderladen) in berlinski starši še danes radi ustanavljajo tako imenovane otroške vrtce. A so kmalu tudi tu nastopile težave. V prepričanju, da buržoazna družina pogubna za seksualnost otrok, so marsikje dovoljevali stvari, ki bi jih danes takoj prijavili policiji. Nemško-francoski zeleni Daniel Cohn-Bendit se mora še danes opravičevati zaradi nekdanjih vznesenih zapisov o spolnih občutkih otrok, ki naj bi mu med njegovo vzgojiteljsko kariero sami od sebe segali v hlače in mu dovoljevali, da jih je božal. Nemški zeleni že preiskujejo pedofilsko delovanje nekaterih svojih članov.

Svoboda nadlegovanja in seksualna svoboda

Pomanjkljivosti je videti tudi pri emancipaciji žensk, pa ne le zato, ker ženske tudi danes opravljajo večji delež gospodinjskih del in se še vedno težko prebijajo na vodstvene položaje. Z ameriškim fenomenom Kardashian raste pritisk na mlada dekleta za zunanje razkazovanje seksualnosti, gibanje #MeToo pa dokazuje, da ga moški na oblasti še prepogosto zlorabljajo zase. Že sedanja vroča razprava o teh vprašanjih pa dokazuje, kako zelo so se v minuli polovici stoletja spremenili odnosi med spoloma – a tudi, da je do resnične enakopravnosti še dolga pot in na njej številni prepiri. Medtem ko se ameriške filmske igralke po odkritju zlorab hollywoodskega producenta Harveyja Weinsteina oblačijo v črno, francoska Catherine Deneuve opozarja pred novim puritanstvom. »Posilstvo je zločin, spogledovanje pa ni, četudi je vztrajno ali nespretno, niti ni moška galantnost mačistični napad,« je zapisala v sporočilu, ki ga je v časopisu Le Monde podpisalo okrog sto somišljenic. »Branimo svobodo nadlegovanja, ki je nepogrešljiva za seksualno svobodo.« Kritiki pa spominjajo, da je francoska igralka branila tudi režiserja Romana Polanskega, v ZDA obtoženega posilstva trinajstletnice.

Razprava se nadaljuje, in to ne le zaradi preteklosti. Bloombergova novinarka Emily Chang v kalifornijski silicijevi dolini, ki jo je tako prezgodaj zapustil Steve Jobs, razkriva orgije bogate tehnološke elite. Odkar je Nobelovo nagrado za književnost dobil Bob Dylan, pa je jasno, da poti nazaj ni, pa četudi se pri 76. letih in številnih otrocih morda tudi sam nasmiha mladostnim nasvetom politikom in staršem, naj hitro začnejo plavati, da se ne bodo potopili kot kamen. Zagotovo pa velja naslov njegove pesmi iz leta 1964: »The Times They Are A-Changin'«.