Kako misliti Hrvaško

Predstave Slovencev o Hrvaški so izrazito protislovne; prijazne in hudobne, dobronamerne in škodoželjne, poletne in zimske in pogosto silno poenostavljene. V resnici je s Hrvaško podobno kot z Balkanom: težko ga je razumeti, ga je pa mogoče misliti.

Kot bi rekel angleški pisatelj Gilbert Chesterton, ki je slovel kot kralj protislovij: »Sveto pismo nas vabi, da ljubimo bližnje in celo naše sovražnike; najbrž zato, ker gre ponavadi za iste ljudi.« Iz istega razloga pogosto ne razumemo, da sta zavist in privoščljivost občutji, ki ne veljata samo za razmerja v družinah, za sosede v naši vaseh in ulicah, ampak tudi za narode, ki so naši sosedje. Vse dokler si bomo različni in bo šlo enemu vsaj malo bolje kot drugemu, bosta zavist in privoščljivost na tem svetu tleli in občasno tudi zažareli.

Sosedje so na svetu zato, da se z njimi primerjamo. So tudi zato, da jih lahko krivimo za vse, za kar smo si pogosto krivi sami. Prvi sklic Državnega zbora RS je ponosno in svečano razglasil ustavni akt, s katerim je bilo odločeno, da nas s Hrvaško ločuje meja, kakršna velja na dan razglasitve samostojnosti, torej 25. junija 1991. S tem se je Slovenija na najvišji ravni odpovedala Savudriji, ki odtlej dokončno pripade Hrvaški, s čimer smo si strahotno omejili pogajalske pozicije pri vztrajanju, da smo kot narod vselej imeli izhod na odprto morje in ga kanimo ohraniti tudi poslej.

Usoda Savudrije se začne pisati 10. februarja 1944, ko sta se v vasici Malija nad Izolo sestala Milan Guček, tajnik okrožnega odbora OF, in Andrija Babić, član pokrajinskega komiteja Komunistične partije Hrvaške. Na štiri oči in na »dajmo se zmenit« sta dogovorila mejo, ki so jo kasneje potrjevali na raznih oblastnih ravneh nekdanje države, dokončno pa šele prvi demokratično izvoljeni slovenski parlament. Slovenski in hrvaški partizan sta mejo družno določila zato, »da ne bi več prihajalo do nesporazumov glede vojaških akcij«. Kar je bržkone pomenilo, da med partizani še ni prevladala razredna zavest, ampak so bili še vedno in še kako narodno zavedni in branili vsak tisto, za kar so bili prepričani, da je njihovo narodno ozemlje.

Kot vse kaže, sta bila moža enako praktična, a različno narodno zavedna. Zavednost je pogosto v nasprotju s praktičnostjo. Približno pol stoletja prej je Josip Pangerc, slovenski politik, narodni buditelj in nadžupan Doline pri Trstu, tržaškega deželnega glavarja Konrada von Hohenloha prepričal, da sta si dopisovala v slovenščini, in to kljub temu, da je slednji vztrajal, da je dopisovanje v nemščini bolj praktično.

Medtem ko je bila slovenska osamosvojitvena vojna kratka in učinkovita, je bila za Hrvaško vojna na Balkanu dolga in tragična. Nesrečnim sosedom smo poskušali pomagati tudi tako, da smo se reševanja spornih vprašanj, vključno z mejnim, lotevali z velikim razumevanjem, včasih tudi pretiranim. Na nesrečnih Sečovljah je zaradi pretiranega »razumevanja« slovenske strani nazadnje zrasla hrvaška kontrolna točka Plovanija. A že kmalu je kontrolna točka, ki naj bi bila zgolj začasna, na hrvaški strani zrasla v mejni prehod, ki pa je bil – kot potrjuje piranska zemljiška knjiga – zgrajen na parceli, ki je »v družbeni lasti občine Piran«. Hrvaška stran občine Piran ni zaprosila za odkup zemljišča, tako kot ni nikoli pridobila soglasja Slovenije za gradnjo na ozemlju, ki ga imata obe strani za svoje in ravno zato tudi velja za »sporno ozemlje«. Hrvaško državno poslopje na meji torej ni samo črna gradnja, ampak je od temeljev do strehe nezakonito tudi po zakonih hrvaške države, ki bi morali spoštovati tujo lastnino. Tožbe zoper Hrvaško zaradi nelegalne prisvojitve piranskega zemljišča – kdo ve zakaj – ni do danes sprožil še nihče.

Piranski zaliv. Foto: Jure Eržen/Delo

Sledilo je usodno leto, v katerem se je skoraj sočasno z dogovorom Drnovšek-Račan zgodila zgodovinska norost, s katero je Slovenija, na veliko veselje Hrvaške, storila pravni in politični harakiri; s sprejemom pomorskega zakonika se je leta 2001 Slovenija razglasila za »geografsko prikrajšano državo« in s tem za »državo brez pripadajočega epikontinentalnega pasu«, torej brez dostopa do odprtega morja, ki glede na svojo lego »nima možnosti«, da razglasi morske pasove ali izključno ekonomsko cono.

Tako so v obrazložitvi zakona zapisali avtorji, čeravno je bil skoraj sočasno dosežen sporazum Drnovšek-Račan, ki pa je določal ravno obratno; da Slovenija ima stik z odprtim morjem in zato ni geografsko prikrajšana država. Samo dve leti kasneje, 23. decembra 2003, je Italija sosedi Sloveniji priznala nasledstvo Sporazuma med SFRJ in Italijo o razmejitvi epikontinentalnega pasu iz leta 1968, kar je pomenilo, da vsaj Italija, če že ne Hrvaška, Sloveniji priznava podedovano pravico stika z odprtim morjem. Na vrat na nos je bilo zato treba spremeniti še čisto sveži pomorski zakonik in vanj vnesti spremembe, ki so ustrezale novim pravnim dejstvom in stari zdravi pameti.

Približno v istem času si je Hrvaška enostransko in v nasprotju z vsemi temeljnimi načeli mednarodnega prava, ki govorijo o načinih določanja državnih meja, prisvojila polovico Piranskega zaliva in ga začela dosledno imenovati Savudrijska vala. Hrvaška je s tem storila nekaj samo zato, »ker je lahko«. Ni šlo za usodno vprašanje ali ključni interes obstoja hrvaške države, za usodo plovbe hrvaških ladij ali obstoj hrvaškega ribištva. Šlo je za demonstracijo moči. Z vrisano in nato vsiljeno sredinsko črto v zalivu, v katerem meja nikoli prej ni bila začrtana, je Hrvaška opravila prvo tovrstno določitev državne meje »naredi sam« v povojni ureditvi Evrope, kakor je bila začrtana s temeljnimi načeli helsinške listine. Podobno je leta 2014 ravnala Rusija, ki je prav tako enostransko in protipravno zarisala svoje meje na ozemlju Ukrajine, zavedajoč se svoje moči in omejenih možnosti mednarodnega prava, da takšno dejanje sankcionira. Hrvaška in Rusija sta demonstrirali nemoč mednarodnega prava v soočenju z izvršenimi dejstvi in tudi nemoč načel v soočenju z močjo. Ali kot bi rekel eden od ta čas najuglednejših mednarodnih pravnikov Alain Pellet: »Mednarodno pravo laja, a ne grize.«

Potem se je, nekje na poti med enimi in drugimi vladami, tudi pri nas prehitro in prelahkotno pozabilo na sporazum Drnovšek-Račan, ki je bil kljub hrvaški odpovedi vsega spoštovanja vreden dogovor, s katerim bi si, če bi bil kdaj uresničen, obe strani prihranili ogromno časa, denarja in predvsem verodostojnosti. Hrvaška se je od osamosvojitve do danes enostransko odpovedala še najmanj devetim dvostranskim sporazumom s Slovenijo, začenši s tistim o skupni obrambi v primeru agresije JLA. Takratni hrvaški obrambni minister, pokojni general Martin Špegelj, ki je hotel sporazum spoštovati, je bil nemudoma odstavljen in praktično izbrisan iz hrvaškega zgodovinskega spomina. Arbitražni sporazum je – za zdaj – zadnji v nizu sporazumov, ki jih Hrvaška ne spoštuje, in bilo bi prav, ko bi pri tem tudi ostalo, pa naj Hrvaška počne, karkoli že hoče, in Evropi razlaga, kar pač misli, da je prav. Na tej točki je treba stati in obstati že zato, ker je tendenca nevarno jasna; z vsakim novim dogovorom dobimo manj.

Prve dni julija sem v enem od najbolj vročih in soparnih popoldnevov na njegovem domu pod Prosekom obiskal Borisa Pahorja. S starosto slovenskega pisanja sva pila kavo, zrla v srebrn lesket drobnih valov v zalivu in razglabljala o usodi slovenstva v času, ko znova oživljajo evropske povezovalne zamisli. Govoril je zbrano in natančno, o tem, da je z narodi tako kot z ljudmi, če ne spoštuješ sebe, tudi drugih ne moreš spoštovati, in kako bo združevanje Evrope uspešno samo, če bo spoštovana enakopravnost prav vseh narodov. »Brez narodne zavednosti ne moreš uresničevati narodnih interesov, je tako?« je spraševal in si sproti sam odgovarjal veliki pisatelj.