Kako smo spremenili besednjak

Ko se v Sloveniji v imenu Evrope in schengna na južni meji postavlja bodečo žičnato ograjo, se spomnimo, kako je 9. novembra 1989 padel berlinski zid. Spomnimo se tudi, kako je s tem dejanjem Sovjetska zveza simbolno izgubila hladno vojno, in kot je zapisal komentator FAZ Eckart Lohse, si ne bi mogli misliti, kako bo Rusija izkoristila prvo priložnost na Krimu in v Siriji pokazati, da je še vedno upoštevanja vredna velesila. Sporočila so jasna: tedaj smo podirali zidove, zdaj gradimo žičnate ograje. Kje sredi apokaliptičnih dogajanj Bližnjega vzhoda se je znašla Slovenija, je dokaj jasno. Kje se je znašla celotna EU, je še bistvenejše vprašanje, to pa zahteva premislek v globalnem kontekstu in v njem je rožljanje z orožjem prevzelo politično pobudo, Evropa pa je nikakor ne more dohiteti.

O čem je treba govoriti

Če govorimo o državi izvora problema, gredo stvari takole: Rusija, ki predsedniku Bašarju al Asadu v pomoč sistematično bombardira položaje v Siriji, je pretekli teden svetu ponudila osem točk za politično preureditev Sirije. Vojna v Siriji se je začela marca 2011 in je z domov nagnala štiri milijone ljudi, življenje pa je izgubilo 250.000 ljudi. Sirija je točka diplomatskih preigravanj med Rusijo in ZDA, podobno kot je bilo to pred desetletji v Afganistanu. Velika igra na Bližnjem vzhodu je bila in je še pravzaprav nadaljevanje hladne vojne, katere konec v Evropi je po letu 1990 imel za posledico nastanek razširjene EU in osamosvojitve mnogih nacionalnih držav, vključno s Slovenijo. Za gravitacijsko središče vzpostavljanja nove Evrope se je izkazala Nemčija, in ker se je bila ta okrog leta 2005 zmožna prva sistematično upreti svetovni gospodarski krizi, je po ekonomskem ključu v naslednjih letih prevzela vlogo evropskega gospodarja in za seboj pustila močno nezadovoljni vsaj dve politični velesili, Veliko Britanijo in Francijo. Obe ob nemški (in posledično slovenski) begunski problematiki danes kažeta znake pomenljive nezainteresiranosti.

Če naprej govorimo o državah izvora, se je težko ogniti politično in ekonomsko sesuti Grčiji, ki je kljub izjemno močni pomorski vojaški floti meje Evrope odprla na stežaj. Težko si je predstavljati, da glede na njeno politično odbojnost do Nemčije tega ne počne tudi s kančkom privoščljivosti, a pri tem se dejansko razprejo vprašanja nemške restriktivne politike do varčevalnih ukrepov v Grčiji. Nemčija je bila pred manj kakor letom dni, vsaj tja so merila stališča nemškega finančnega ministra Wolfganga Schäubleja, pripravljena na to, da Grčijo pospremi iz evrskega območja, po možnosti iz EU. Zelo podobno stališče so nemški politiki neformalno postavljali do Velike Britanije in njenih vedno novih kapricioznih stališč ter zahtev po izjemah zanjo v evropski zakonodaji in praksi.

Če še naprej govorimo o državah izvora beguncev, moramo spregovoriti o Turčiji, ki je bila vedno umetnica v diplomatskem preigravanju sogovornic. Angela Merkel se je 19. oktobra sestala s turškim predsednikom Recepom Tayyipom Erdoğanom; povedal ji je, da bi Turčija, da bi popolnoma nadzorovala meje in ustavljala begunce, želela dobiti kakih 3,5 milijarde evrov, ko pa je kanclerka odšla domov, so iz vlade začele prihajati politične izjave, češ, zakaj bi Turčija pomagala EU, če pa je bila sama zavrnjena kot kandidatka EU. Svojevrsten odgovor je Turčija dobila v obliki poročila evropske komisije 10. novembra (ta teden), v katerem do Ankare mrgoli od politične kritike, zlasti glede kratenja človekovih pravic. Resnici na ljubo je bilo to poročilo eno načelnejših in je povedalo, kako EU ne bo trgovala s pravicami ljudi, da bi rešila humanitarno katastrofo Bližnjega vzhoda.

Kaj bi morali predvideti

Skupna imenovalca vseh teh izhodišč begunskega bremena, ki leži na ramenih Nemčije in držav, ki vodijo do nje (tudi Slovenije), utegneta biti dva, oba pa vodita k pomanjkanju pomembne postavke v dogajanju, to pa je pomanjkanje realne vojaške moči. Prvi skupni imenovalec bi utegnile biti ZDA, ki Evropi iz geostrateških razlogov ves čas grške in ukrajinske krize dopovedujejo, kako je pri Grčiji in Turčiji treba upoštevati geostrateške in ne le ekonomskih dejavnikov. Države, ki jih ZDA umeščajo na globalni atlas na tak način, so se naučile igrati na »Titovo« karto izigravanja svoje pomembnosti in to je za eksaktno evropsko, zlasti pa nemško pamet povsem tuj način razmišljanja. Posebej tudi zato, ker je medtem na splošno francosko in britansko žalost Nemčija postala steber Evrope, Nemčija pa je že od druge svetovne vojne naprej navajena delovati brez zanašanja na vojaško silo in na taktične politične manevre, torej na momente, ki so danes na območju Sirije in okolice prevladujoči.

Drugi skupni imenovalec pa je splošna evropska odvisnost od tujih globalnih geopolitičnih in vojaških dogajanj, v katerih so akterji pretežno neevropske velesile, ZDA, Rusija in Kitajska, porajajo pa izjemne begunske okoliščine v bližini EU, na primer v Afriki, v Afganistanu, Siriji, pravzaprav na celotnem Bližnjem vzhodu, kjer Evropa slovi kot dežela blaginje in visokih standardov varovanja človekovih pravic.

Francija in Velika Britanija sta skušali ohranjati svojo vojaško prisotnost v severni Afriki pri zadevah spodletele arabske pomladi, v Siriji sta stranski igralki. Morda je reka sirskih beguncev »poklon« Nemčiji, morda, temu bi pritrjevali teoretiki zarote, države vojaške moči Nemčiji sporočajo, da v njeni vladavini EU manjka pomemben steber, to pa je (vojaška) moč. Nekateri pa zadeve vidijo pod vidikom učinkovitosti in se sklicujejo na Srebrenico in vojno v Bosni od leta 1992 do daytonskega sporazuma 21. novembra 1995. Tu je EU bolj kakor ne odpovedala, ZDA so bile tiste, ki so ukrepale in dosegle mirovni rezultat. Nemčija je bila vedno dobra v ekonomiji, v geostrategiji pač ne, in če EU vodi Nemčija, menijo kritiki, bi begunska kriza takšnega tipa lahko bila predvidljiva.

Kam gredo sporočila

Poanta dogajanja pa pravzaprav ni v popisu ali naboru problemov, ki se porajajo, temveč v besednjaku in posledičnih dejanjih, ki prevzemajo sedanjost. Od padca berlinskega zidu do gradnje žičnatih bodečih ograj je preteklo premalo let, da bi se lahko strinjali z oceno izčrpanosti in upehanosti evropske ideje ali ideje temeljnih človekovih pravic. Ni nepomembno, da je Velika Britanija najavila referendum o izstopu iz EU, in njeni razlogi so več kakor neprepričljivi, imajo pa opraviti z nepripravljenostjo podrediti se politični dominaciji Nemčije. Madžarska je tako rekoč že izstopila iz EU oziroma dokazala je, da tam nikoli ni bila in da na politični ravni pravzaprav nima evropskega koncepta, temveč bolj kakor ne tega, ki ga je nekoč simboliziral K und K. Ko se gradijo ograje pred posledicami nekega dogajanja in se zadosti ne ukrepa pri koreninah, je razpad sistema predvidljiv. Reči pa je treba, da kaj takega ni verjetno in da se po kriznem »nihljaju« bržkone obeta stabilizacija Evrope – tako je namreč vedno bilo, čeprav po njem stara celina ne bo mogla več biti ista, kot je bila.

Uradna Slovenija se je v tem dogajanju skupaj z Avstrijo odločila peljati na nemškem begunskem vlaku. Enako kot Nemčija in Avstrija tudi Slovenija nima omembe vredne vojaške moči, ekonomsko je premočno povezana s severnima sosedama in v likih predsednikov vlade in države se je jasno odločila, da je naveza na to politično paradigmo najbolj varna in zanesljiva deviza.

S tem je pravzaprav težko polemizirati, vsaj doslej teh političnih konceptov ni javno problematiziral noben strokovnjak. Kritike pa so bile namenjene humanitarni drži države do beguncev in iz nje je najbolje mogoče motriti ideologijo postavljanja žičnatih ograj na meji s Hrvaško. Na dlani je, da je bila postavitev teh dogovorjena z Nemčijo in Avstrijo, in na dlani je, da naj bi to ustrezalo globalnim sporočilom, ki jih pod taktirko Nemčije EU sporoča tako beguncem kot neevropskim velesilam. Toda od tod naprej so humanistična in notranjepolitična sporočila samo v domeni Slovenije, ki doslej sistemsko ni pokazala dobrega humanističnega obraza. Državi so ga ohranile nevladne dobrodelne organizacije in posamezniki, ki so žrtvovali svoj prosti čas, da bi pomagali beguncem. Pri žičnatih ograjah, bi lahko rekli za »notranjo« Slovenijo, niso toliko problem begunci kot to, da nam v konkretni in vizualni obliki sporoča stanje našega lastnega duha – to pa je, kot kaže porast sovražnega govora, nevarno, krhko in prav lahko spremenljivo.