Portret tedna: Julijana Bizjak Mlakar

Ne dovolimo, da bi bila kultura izrabljena za politične namene! – to svarilo so ta teden kot mantro ponav­ljali na Evropskem kulturnem forumu v Bruslju, a do podalpskih predsedniških soban očitno ne seže. Ni dejstev, so samo interpretacije, manipulacije in druga politična kupčkanja – to je nemara glavno sporočilo besedovanj, ki so se z vseh strani napletla ta teden, ko se je predsednik vlade odločil predlagati parlamentu kar se da hitro razrešitev Julijane Bizjak Mlakar (JBM) z mesta ministrice za kulturo. Ob premierovih retoričnih bravurah – »Kultura je v svojem najširšem pomenu izjemnega pomena za identiteto slovenskega naroda in države. Tega se ta vlada v polni meri zaveda, tako kot se zaveda aktualnih izzivov na področju kulture.« – je bilo mogoče pomisliti, da Miro Cerar pač živi v posebnem vesolju, kjer se s kulturo v resnici peča »moralno degradirani minister za finance«, njemu pa ob ultimativnem odstavljanju ministrice preostane le razdiranje slabih šal o vseobsežni potrebnosti kompromisarstva. Ne, njegova obrazložitev razrešitvenega predloga pravzaprav ni bila komično dejanje, kot bi se morda lahko komu zdelo, ampak nehoten uvid v ustaljen način tukajšnjega »delanja« politike, njegova argumentacija, ki nedokazane očitke ministrici pretvori v navidezna dejstva, je zgleden primer izrabljanja kulture za politično mešetarjenje.

Ministrica, ki ji je položaj pripadel s koalicijsko aritmetiko, se morda te dni zdi sprijaznjena z usodo, a argumenti, s katerimi je še v zadnjem hipu v donkihotovskem slogu postregla vznejevoljenemu premieru, so bili tehtni. Le kako je mogoče, da je človek, ki se je ob nastopu oziroma osvojitvi mandata hvalil z etičnimi ideali in tozadevnim kodeksom za funkcionarje vlade in ministrstev, in pravnik, ki je nekdaj svetoval parlamentu, pripravljen spregledati nevzdržno stanje, da vlada ne upošteva enega od členov svojega poslovnika in ministrici za kulturo nalaga rudarjenje? Razlogi za to ne morejo biti moralni. Enako ne more biti razumljivo, da pravniški um ne zatrepeče, ko v ministričinem gradivu lahko prebere strokovno mnenje, da gre v Idriji preprosto za napačno uporabo zakona o rudarstvu in da zadeve, ki jih je vlada naložila izvrševati ministrstvu za kulturo, nikakor ne sodijo v razvid specializiranih del varstva kulturne dediščine.

Ministrici mandat ni bil z rožicami postlan: v tako imenovani kulturni sferi tujka v kulturi ni naletela na najbolj navdušen sprejem, večina je od nje zahtevala tisto, česar jim ni mogla dati (saj vemo, pravi minister za kulturo je v tej državi minister za finance), med mandatom so se ji ponujali kupi radosti, od neartikuliranih mnenj, da bi bil za njeno mesto primernejši nekdo iz kulture (eden od direktorjev javnega zavoda se je javno ponudil kar sam, češ da bi ga zanimalo biti minister), do tega, da ji je življenje sladil koalicijski sodrug, ki si je zamislil parlamentarni odbor za kulturo kot orodje za nenehno spodkopavanje kolegice (glasbene kvote v popravljenem medijskem zakonu so bile takoj izrabljene za znotrajkoalicijsko prerivanje, ta zgodba se te dni nadaljuje).

Obsednega stanja in nasprotovanj je JBM vsekakor že vajena, tako vsaj potrjuje že kratek vpogled v njeno doslejšnjo politično kariero.

Pred petnajstimi leti je bila JBM v časniku­ Delo pogosto avtorica različnih mnenjskih­ spisov in reagiranj na stališča takih in drugačnih poznavalcev slovenskega sistema­ obveznega zdravstvenega zavarovanja, prispevnih stopenj oziroma zavarovalniških premij, učinkovitosti in vsega podobnega. Zelo pogosto so ji, članici nadzornega odbora kamniškega občinskega sveta in uradnici agencije za zavarovalni nadzor, ki je vodila strokovno skupino pri pripravi zakona o izravnalnih shemah, ključno argumentacijo priskrbele številke, z natančnim branjem številk je opozorila na zavajajoče primerjave, ki so poskušale dokazati, da v sistem priteka premalo denarja. Pravičniški občutek za javni interes je ni zapustil. Nekako v tistem času ni naletel na javno odobravanje ravno pod njenim vodstvom napisan osnutek zakona, ki je v risu komercialnih zdravstvenih zavarovanj predvidel omembe vredno regulacijo države, in že takrat je JBM opozorila, da na sestavljavce zakona prežijo »močni interesi, pogojeni z osebnimi in finančnimi koristmi posameznikov, ki želijo preprečiti ustrezne zakonske rešitve v korist zavarovancev«.

Na listi Združene liste socialnih demokratov je jeseni leta 2004 na volitvah poslancev­ v državni zbor kandidirala profesorica matematike in magistrica poslovne politike in organizacije, svetovalka za zavarovalniški nadzor JBM. Leto kasneje se je neuspešno prijavila na javni razpis za direktorsko mesto na agenciji za zavarovalni nadzor, a je vlada na predlog finančnega ministra podaljšala mandat dotakratnemu direktorju agencije. Nič nenavadnega, kandidatka, ki je zapisala, da bi morala država zaščititi javni interes pri dopolnilnem zdravstvenem zavarovanju, in dodala, da »interesi zavarovalnic namreč niso enaki javnemu interesu«, verjetno ni mogla biti najbolj priljubljena.

Tisto, kar je svetovalka direktorja v sektorju za aktuarstvo, statistiko in informatiko agencije za zavarovalni nadzor takrat počela, je zanjo skoraj imelo precej neljube posledice.­ Dvakrat ji je grozila odpoved delovnega razmerja, češ da je brez direktorjevega privoljenja sodelovala s sindikatom zdravstva in socialnega varstva pri usklajevanju novele zdravstvenega zakona. Ni bilo presenečenje, da je JBM postala pobudnica in ustanovna članica Gibanja za ohranitev in izboljšanje javnega zdravstva in zahtevala, da mora biti cilj zdravstvenega sistema »izboljšanje zdravja, ne pa dobički«, takratnemu ministru za zdravstvo pa je očitala, da »ne varuje dovolj javnega interesa«.

Posebne priljubljenosti JBM v prejšnjem desetletju vsaj pri zdravniškem cehu niso prinesla niti jasna stališča o zdravniški zbornici in njenem načinu strokovnega nadzora. Takrat je poslanka in višja predavateljica menedžmenta v zdravstvu ugotavljala: »Zaradi pomanjkljivega nadzora se lahko pacienti upravičeno bojimo zdravniških napak in zapletov ob zdravstvenih obravnavah. Zapletov, ki bi se jih sicer dalo preprečiti, če bi se zdravniške napake ugotavljale in odpravljale.«

Ko so jeseni 2009 iskali novega ministra za zdravje, so kot neuradno kandidatko omenjali tudi takratno poslanko Pahorjevih Socialnih demokratov JBM, predsednico Društva za ohranitev in izboljšanje javnega zdravstva, ki je prišla v parlament kot nadomestna poslanka po smrti poslanca SD Aleksandra Ravnikarja. V medije je pricurljalo mnenje, da predsednica strokovnega sveta SD za zdravje »še ni niti dovolj izkušena političarka niti nima dovolj trde kože za ministrico«. No, kasneje je izstopila iz stranke, pred dvema letoma pa je bila izvoljena za državnozborsko poslanko na listi stranke DeSUS.

Po dogajanjih tega tedna bo najverjetneje temeljito premislila o članstvu v stranki.