Tiskane izdaje
Septembra 1947 so bila uveljavljena določila mirovne pogodbe z Italijo, ki so mejo med Jugoslavijo in zahodno sosedo izrisala tako, da je bila Gorica dodeljena Italiji, severna Primorska pa je ostala brez kraja, ki bi opravljal funkcijo upravnega središča. Načrtovalci so sklenili, da bodo ob zahodni meji postavili »nekaj velikega, lepega in ponosnega«.
Zgodovina vsakega mesta je mnogostranska raziskovalna in kompleksna naloga, pomembna zlasti za urbaniste, sociologe in za zgodovinarje. To velja tudi za Novo Gorico – mesto, ki ni nastalo zato, da bi razbremenjevalo neko »urbano eksplozijo« (demografska stiska, gospodarski razvoj), značilno za mnoga zgodovinska mesta. Nova Gorica tudi nima analogije z mesti, ki so nastajala po vsem svetu in so s pridevnikom nov le simbolično nakazovala povezavo z njih zgodovinskimi koreninami in vzori.
Nastanek Nove Gorice so pogojevale predvsem rešitve, ki jih je določalo besedilo mirovne pogodbe z Italijo, podpisano v Parizu 10. februarja 1947, kot rezultat predhodnih mirovnih konferenc. Z novo razmejitveno črto med Italijo in Jugoslavijo, ki je bila vključena v to besedilo, slovenska oziroma jugoslovanska stran ni bila zadovoljna in sodila je, da je nova meja krivična. Veliko Slovencev je pustila v Italiji. Prav tako je tudi mesto Gorica odvzela slovenskemu zaledju, medtem ko je Trst ostal v angloameriškem delu (Cona A) Svobodnega tržaškega ozemlja. Na ozemlju, ki je bilo po pariški mirovni pogodbi dodeljeno Jugoslaviji, je, še preden se je nova meja vzpostavila, spontano vzniknila misel o novem mestnem središču kot nadomestilu za Italiji dodeljeno Gorico.
Ta »nova Gorica« naj bi obsegala Solkan, Rožno Dolino, Šempeter pri Gorici in tiste predele Gorice, ki naj bi pripadali Jugoslaviji. V to mestno skupnost naj bi bili vključeni tudi v prihodnje zgrajeni objekti na jugoslovanski strani meje. Ta povezava se kasneje ni uresničevala zaradi nekaterih določil mirovne pogodbe in posredno tudi jugoslovanskih oblasti, da mora mesti ločevati 500-metrska čistina in da se prepove vsaka gradnja 800 metrov od mejne črte. Zaradi tega je Nova Gorica nastala pravzaprav »na zeleni trati«, kakor označujejo zgodovinarji srednjega veka take in podobne nastanke mest.
Ivan Maček Matija prevzame pobudo
Kakor je bila odločitev o gradnji novega mesta nedvoumna, pa je nekaj zapletov in razprav sprožila njegova lokacija. Prav na začetku razprav, od konca leta 1946, so omenjali kot kraje, kjer naj bi se gradilo bodoče »novo mesto«, Ajdovščino in Tolmin, nato pa Ajševico, Rožno Dolino, Šempeter pri Gorici in polja pri Solkanu. Iz skupine kasneje določenih lokacij je bila Ajševica kmalu izločena. Tudi Rožna Dolina je bila prostorsko neustrezna. Pač pa je mesto med Šempetrom in Vrtojbo zelo resno načrtoval in narisal takrat (april 1947) na Primorskem delujoči projektant arhitekt, vipavski rojak Božidar Gvardijančič.
V javnosti je tudi že krožil s trdnimi argumenti podprt predlog, da se novo mesto zgradi na poljih južno od Solkana. Pristojni delovni odbor za gradnjo Nove Gorice, imenoval ga je okrajni izvršni odbor Gorica aprila 1947, je tako že razpravljal le še o solkanski in šempetrski varianti. Njegovi člani se v tehtanju predlogov niso mogli zediniti. Razdeljeni v dve skupini so zagovarjali eni južno (Šempeter pri Gorici) in drugi severno lokacijo (Solkan). Najbolj vneti zagovorniki solkanske variante so bili zdravnik dr. Franc Marušič, kmetijski inženir Evgen Mayer in gospodarstvenik Josip Štrukelj.
Marušič je argumentacijo v prid solkanski lokaciji podal v pisni obliki. V pripravljalnem obdobju je pobuda pri gradnji novega mesta pripadala lokalni oblasti (poverjeništvo PNOO, okrajni ljudski odbor Gorica) predvsem zato, ker iz Ljubljane niso prihajale potrebne spodbude. Dokumenta, ki bi vseboval nekak odlok o gradnji nadomestil za Gorico, ni. Čeravno naj bi o gradnji odločal politbiro jugoslovanske partije, a tudi o tem ni nič ohranjenega, o tem govori le ustni vir.
Foto: Leon Vidic
Ko se je bližal čas uveljavitve določil mirovne pogodbe z Italijo (15. september 1947), lokacija bodočega mesta še ni bila dokončno določena, čeravno je že 24. julija 1947 omenjeni delovni odbor pri okrajnem ljudskem odboru Gorica ob razpravi urbanističnega osnutka v prid solkanske variante v nejasnem mnenju presodil: »S stališča, da Slovenci od obstoječega mesta ne odstopamo, in s perspektivo, da se novo naselje do priključitve mesta Gorice (k Jugoslaviji) ne bo razvilo v večjem obsegu, je odbor mnenja, da je velikost projektiranega naselja več kot zadostna ... Po priključitvi starega mesta ne bo obstojalo novo naselje ločeno zase, ampak bo vedno le naravni podaljšek starega mesta.« Takrat je namreč v javnosti krožilo prepričanje in upanje, da določila mirovne pogodbe glede poteka meje ne bodo uresničena in bo Gorica vendar pripadla Sloveniji in Jugoslaviji.
Ker lokacija novega mesta ni bila določena, je kmalu po priključitvi pobudo prevzel tedanji slovenski minister za gradnje Ivan Maček Matija. Odločil se je za severno varianto, potem ko si je z močno skupino izvedencev morebitno lego novega mesta ogledoval s Svete gore (Skalnice) in ko je malo pred tem, po ogledu terena, zavrnil šempetrsko lokacijo. »Kdo bi ministru takrat ugovarjal,« se je spominjal arhitekt Gvardijančič, ki se je zavzemal za južno lokacijo, in še dodal: »Veljalo je (...) pohvaliti njegovo intuitivno odločitev, ki ni dopuščala ugovorov.« Ministrova odločitev, oprta zagotovo tudi na dotlej zbrano strokovno gradivo (zaukazano je bilo, naj se s Primorske prenese v Ljubljano, še preden je minister Maček prišel na teren) in na tiste glasove v javnosti, ki so se zavzeli za solkansko varianto, je potemtakem uveljavila predlog, da se gradnja novega mesta umesti v prostor med Solkanom, zaselkom Grčna, gozdom Panovec in svetogorsko državno železniško postajo v Gorici. Izbira je bila podprta z mnogimi tehtnimi razlogi. Prvi je bil nedvomna kontinuiteta in urbanistična povezava med Gorico in nastajajočim mestom.
To je bilo mogoče doseči bolj pri solkanski kot pri šempetrski varianti. Zagovorniki so se nato ozrli tudi na zgodovino in ugotavljali, da je prvo upravno in gospodarsko središče goriške ravnine nastalo ob izteku Soče iz dolin alpskega sveta v tako imenovano Soško raven (l. 1001 je bil prvič omenjen solkanski grad kot morebitno središče fevdalne posesti; hkrati pa je omenjena tudi vas s slovanskim imenom Gorica). Ob taki utemeljitvi pa so zagovorniki solkanske variante postavili še druge. Zemlja, kjer naj bi nastalo novo mesto, je bila manj primerna za kmetijsko obdelovanje, gospodarsko škodljivo pa bi bilo pozidanje za poljedelstvo bolj primernega šempetrskega in vrtojbenskega polja. Lokacija pri Solkanu bi bila bolj primerna zaradi prometnih povezav (ceste, železnica) s Soško in Vipavsko dolino, prav tako pa tudi bolj ustrezna za industrijski razvoj bodočega mesta. Zagovorniki so pomislili na takrat še veljavne vojaške strateške vidike in tudi tu dali prednost solkanski varianti, saj naj morebitni napadalec ne bi silil na z vzpetinami zavarovane predele, temveč naj bi si za prehod v notranjost raje izbral ravninsko vrtojbensko oziroma šempetrsko polje.
Solkan je bil tudi ideološko ustreznejši zaradi bolj proletarske miselnosti njegovega prebivalstva. Šempetrska varianta bi z milejšim podnebjem zagotovila boljše življenjske razmere, toda hkrati bi veter, ki ga je več na solkanskih poljih, po mnenju zagovornikov solkanske lokacije higiensko čistil ozračje. Solkanska varianta pa je vendar imela tudi nekaj pomembnih hib, in sicer omejene možnosti za večji prostorski razvoj bodočega mesta, močno burjo in predele zmočvirnatega zemljišča (domačini so jih imenovali paludi), zlasti med Kromberkom, Panovcem in Grčno.
Ponoviti je vredno, da je v času priključitve še vedno vladalo prepričanje, da je državna meja z Italijo začasna in da bo Gorica priključena matični domovini ali kakor je pisatelj France Bevk v tistih dneh povedal: »Zgradili bomo novo Gorico, toda stari se kljub temu ne bomo odpovedali.« Taka razlaga je krojila lokacijo, urbanizem in razvoj mesta gotovo ne zaradi futuroloških razmišljanj o evropskih integracijskih in sožitvenih procesih naših dni, pač pa zaradi upanja v skorajšnjo popravo krivice, ki naj bi jo svetovne sile s podpisom mirovne pogodbe z Italijo prizadejale primorskim in vsem ostalim Slovencem. Pravilnost solkanske variante je s strokovno razlago, vsaj kar zadeva vrednost zemljišča, na katerem bo stalo mesto, kasneje potrdil tudi geograf profesor Igor Vrišer. Toda kasnejši razvoj dogodkov ni prizanesel niti šempetrskim poljem in poljem pri Vrtojbi.
Spomini na začetek gradnje Nove Gorice. Foto: Ljubo Vukelič/Delo
Urbanizem kot orožje
Iz teh občutkov in z izdatno pomočjo vladajoče ideologije je zrasla zamisel, ki jo je zapisal arhitekt Ravnikar: »Zgradili naj bi nekaj velikega, lepega in ponosnega, nekaj, kar bi sijalo preko meje, je bilo rečeno. Vsi, od kmeta do najvišjih političnih mest, smo se te misli navdušeno oprijeli. Moderni urbanizem je tako za nas postal tudi orožje v nacionalnem in političnem boju.« Očitno se je Ravnikar nekako distanciral od namena, da naj mesto sije prek meje, in je tak namen preložil na ramena naročnika izdelave projekta o gradnji Nove Gorice (krajevna in osrednja slovenska ter jugoslovanska oblast).
Sprejel pa je sintagmo o »orožju v nacionalnem in političnem boju«, kar ni merilo le na uvajanje novega družbenega sistema v Jugoslaviji, temveč tudi na zgodovinski odnos med Slovenci in Italijani, temelječega tudi na razmerju mesto–zaledje. V tem razmerju je prednost že stoletja pripadala Italijanom, ki naj bi z njihovo avita cultura, starodavno kulturo, civilizacijsko prednjačili pred Slovenci. Z gradnjo novega mesta pa naj bi Slovenci dokazovali enakovrednost v vseh segmentih delovanja družbe, kar so jim sosedje le izjemoma priznavali.
Na nekaj podobnega, a še z novim dodatkom, je mislil tudi Oton Župančič, ko je konec leta 1947 govoril v slovenski skupščini o Novi Gorici, o lepem, gospodarskem in trgovskem središču, »z mogočno, moderno arhitekturo, trdnjavo miru, ki naj priča našim zakrknjenim nasprotnikom, da mislimo res na ohranitev miru v svetu«. Bolj konkreten je bil seveda politik, predsednik slovenske vlade Miha Marinko, ki je 21. septembra 1947 na priključitvenem slavju – na prvi državni proslavi priključitve – na Ajševici govoril o izgradnji novega mesta in svoje programske napovedi opremil tudi s številčnimi podatki o potrebnih vlaganjih na podlagi republiških planskih dokumentov, letnega in oziroma petletnega plana. Ta je predvidel eno milijardo takratnih dinarjev samo za Novo Gorico, v kateri bi za njene bodoče prebivalce zgradili tudi 10.000 stanovanj.
Besede državnika so potrdile pričakovanja, da sodi izgradnja novega mesta v investicijske programe slovenske republike pa tudi zvezne Jugoslavije, čeravno je bilo njeno sodelovanje kasneje medlo. Tudi predsednik jugoslovanske vlade Josip Broz Tito v svojih javnih nastopih med letoma 1947 in 1950 izgradnje Nove Gorice med drugimi večjimi jugoslovanskimi naložbami ni omenjal. Toda 8. avgusta 1948 je njeno gradbišče hipoma in skorajda inkognito obiskal. V času, ki je sledil 15. septembru 1947, je predsednik republiške planske komisije Sergej Kraigher sporočil zvezni vladi spremembe petletnega (1947–1951) in letnega plana (1947) zaradi novih razmer, nastalih s priključitvijo, in pri tem sporočil, da je težišče republiških investicij na izgradnji Nove Gorice, za katero je predvidenih 2065 milijonov dinarjev. Sredstva, ki sta jih navajala Miha Marinko in Sergej Kraigher, pa ni bil edini denar, plansko namenjen Novi Gorici, posredno bi se v izgradnjo mesta vlagalo tudi z naložbami v komunikacije, gospodarstvo, zdravstvo, šolstvo in kulturo.
Brigadirsko mesto
Dobre tri mesece zatem se je na lokaciji bodoče Nove Gorice odprlo gradbišče (cestna povezava med Šempetrom in Solkanom prek Kostanjevice) in decembra 1947, pred sedemdesetimi leti, so prišle sem prve mladinske delovne brigade. Zaradi pomanjkanja delovne sile je bila poklicana k sodelovanju pri gradnji novega mesta mladina iz vseh predelov Jugoslavije. Pri mladinskem prostovoljnem delu, ki se je na gradbišču Nove Gorice odvijalo med začetkom decembra 1947 in sredino novembra 1948, je sodelovalo 25 brigad s skoraj 5200 brigadirji. V 13 brigadah je bilo skoraj 1600 brigadirjev, ki so prihajali iz drugih jugoslovanskih republik. Delo je potekalo v petih delovnih izmenah. Najmočnejša je bila četrta delovna izmena (julij in avgust 1948) s 13 brigadami, v katerih je bilo največ srednješolske in visokošolske mladine.
Preveč je razlogov, ki pričajo in dokazujejo, da je pravi rojstni dan Nove Gorice 3. december 1947 in da je na dan 13. junija 1948, ko je bil položen temeljni kamen za njeno izgradnjo, novo mesto že preživelo pomembno obdobje svojega otroštva. Tudi odločitev za pričetek pripravljalnih del je prehitela temeljne postopke, ki so bili povezani z uresničevanjem tako velikega gradbenega podviga, kot je bila izgradnja novega mesta. To je bil urbanistični načrt, ki ga je v variantah od spomladi leta 1948 dve leti izdeloval po vzorih svetovnega urbanizma arhitekt Edvard Ravnikar, izbran med tremi arhitekti (E. Ravnikar, B. Gvardijančič, M. Župančič), ki naj bi v naglici izdelali osnutek novega mesta. Temeljna zasnova mesta je res sledila Ravnikarjevemu načrtu, toda kasneje so po teh načrtih gradili zelo malo, ker so pričela usihati v prvi vrsti denarna sredstva in je začela prevladovati stihija lokalnih interesov. Ti niso upoštevali stroke, zato je lahko profesor Ravnikar kasneje ugotavljal, da pionirska zamisel o Novi Gorici ni bila uspešna: »Zidanje Nove Gorice je verjetno najbolj zgovoren primer usode urbanizma v Sloveniji po osvoboditvi, le da bi temu primeru še najlažje rekli tragedija.« Ravnikarjevo ugotovitev so potrjevali tudi drugi strokovni pisci.
Nova Gorica nekoč. Foto: Ljubo Vukelič/Delo
Od leta 1950 dalje, takrat je Nova Gorica že imela nekaj prebivalcev, se je gradnja novega mesta upočasnila, ker se je s časom ohladilo priključitveno navdušenje ali, drugače povedano, zmanjševale so se finančne dotacije Republike Slovenije. Tudi zaradi resolucije informbiroja je prišla gospodarska kriza, upadla je moč petletnega plana in začeli so se novi gradbeni podvigi v drugih predelih Jugoslavije. Vsa pobuda za nadaljevanje gradnje je bila prepuščena lokalnim dejavnikom, zlasti pa sposobnostim gospodarstva v takratnem goriškem okraju. Ta upravna enota je imela velik obseg, zlasti ko se ji je pridružil okraj Tolmin, ki se mu je pred tem pridružil okraj Idrija. Razmere niso bile ugodne. Industrija in druge gospodarske panoge so bile še vedno v povojih, gradnja zgolj stanovanjskega dela mesta z upravno strukturo vred, ne da bi upoštevali gospodarsko ozadje, bi bila nesmotrna.
Bistvene spremembe pa so nastale po delni rešitvi tržaškega vprašanja (1954) in po podpisu sporazuma o malem obmejnem prometu med Italijo in Jugoslavijo (1955). Nova Gorica je s svojim zaledjem vred postala obmejno območje z zelo intenzivnimi gospodarskimi stiki s sosednjo italijansko državo. To dejstvo je v marsičem preusmerilo pota razvoja, ki je šel v drugo smer od tiste, načrtovane v letih 1947–1948. Reforme in spremembe, ki sta jih doživljali Jugoslavija in Republika Slovenija, so imele pomemben odziv – pozitiven ali negativen – tudi v novogoriških razmerah, v mestu, ki po letu 1962 ni bilo več formalno središče širšega ozemlja okraja Gorica, marveč le sedež občine Nova Gorice (nastale leta 1952).
Prav to pa je pomenilo, da se je potlej mesto čedalje bolj poistovetilo z občino, ki mu je bilo središče, in obratno, da se je ozemlje občine enačilo z mestom. Če je tedaj hotela Nova Gorica kot mesto in občina zadržati svojo vlogo središča Posočja ali severne Primorske, kakor so začeli po letu 1960 poimenovati ozemlje zahodne Slovenije, je to storila na lastno pobudo in pri tem nosila velika materialna bremena. Vzdržala je tekmo s časom in okoliščinami ter je po petinštiridesetih letih, ko se njeno ime prvič uradno pojavilo kot naselje (1949), dosegla tak razvoj, da je lahko leta 1994, v skladu z zakonodajo slovenske države, postala tudi mestna občina.
Rojstni dan je v življenju človeka pomemben dogodek. V življenju takega organizma, kot je mesto, pa je ta podatek pogosto komajda opazen. Toda tisti, ki so prisostvovali rojstvu, nastajanju in razvoju Nove Gorice, nehote iščejo v njenem vsakokratnem jubileju človekovemu življenju primerljive dogodke in mejnike. Zato ostaja tudi spominjanje, kolektivno ali individualno. In v njem je več svetlega, ker se drugačne podobe najraje pozabljajo. Če pa že morajo biti temne sence, je bilo v resnici vendar vedrejše, kot je znal marsikdaj zapisati spomin. Ostaja pa vendar predvidevanje in obet, da je Nova Gorica lahko vzor, s pomočjo katerega se bomo zaradi vedenja o preteklosti in njenih izkušnjah tudi v prihodnje vračali k nastajanju ter razvoju tega mesta skozi čas.
V razponu prvih sedemdesetih let Nove Gorice, ki se začenjajo v času, ko si je Evropa postopoma že opomogla od dejanj in posledic druge svetovne vojne, je sledilo obdobje, zaznamovano z uspehi in neuspehi, s skromnostjo in pomanjkanjem in ne nazadnje tudi z različnimi družbenopolitičnimi sistemi. Nova Gorica je do danes ohranila vse prvine in naloge, ki so bile botre ob njenem nastajanju. Še tako kritičen pogled na sedem desetletij ne more omajati zadovoljstva in iskrenega ponosa vsem, ki v mestu ali z njim živimo. Zato ostajata trdna želja in upanje za uspešno rast Nove Gorice tudi v desetletjih, ki bodo sledila.
