Nauki Sredozemskega morja

Tiskovne agencije so v torek naznanile, da sta Kitajska in Rusija začeli prve skupne vojaške vaje v Črnem in Sredozemskem morju, prostoru, ki ga ima Evropa za svojega. Naslednjih enajst dni se bodo ruske in kitajske ladje daleč od doma urile in vojaške oblasti so vsemu svetu zagotovile, da te vaje niso uperjene proti nikomur in nimajo nič s politično situacijo v regiji. Da, poučili so svet, kako plesen na siru nima nič s sirom, in bržkone so tudi snovalci vrha Nata v turški Antalyi risali meje evropsko-ameriških interesov v imenu humanizma. Ne pozabimo: vse skupaj se dogaja v časovnem okviru 70. obletnice konca druge svetovne vojne. Kontekst: turški predsednik Recep Erdoğan je v četrtek Evropo pozval, naj sprejme več priseljencev in beguncev, ki na celino prihajajo prek Sredozemlja, angleška zunanja ministrica Theresa May je v Timesu prostodušno od EU zahtevala aktiven program vračanja beguncev nazaj v Afriko in se uprla predlaganim (tudi mnogim drugim spornim) kvotam za sprejem migrantov v države EU. In Slovenija?

Tudi v zlatu je pravilo

Aktualno sporočilo je jasno: svet se spreminja in spreminja se zelo hitro. Iztočnica dogajanja bi moral biti porast političnih in ekonomskih emigracij Sircev, Eritrejcev, Nigerijcev, Somalcev in številnih drugih. Evropska komisija je v sredo razgrnila novo migracijsko strategijo in predvidela je uvedbo kvot za razporeditev prebežnikov po EU. Slovenija bi po teh izračunih prevzela 1,15 odstotka oseb, ki potrebujejo mednarodno zaščito in so že v EU. To pomeni, da bi prevzela 207 ljudi. V ozadju tega predloga naj bi bil dogovorjen sistem za krizno odzivanje, ta pa se opredeljuje v 78. členu pogodbe o EU, torej glede skupne azilne politike, katerega podlaga je načelo o nevračanju. Kako se odzvati na ta dejstva? Povsem nedvoumno, upam.

Na podlagi teheranske konference (1943) je, kot smo zapisali prejšnji teden, oktobra 1945 nastala OZN in begunsko-politični kontekst je bil tak kot danes. Stalin je terjal in tudi dobil svoje, med drugim tudi ideološko-politični vpliv na naše kraje, svet pa se je na ruševinah druge svetovne vojne razseljeval po dolgem in počez. Do konca druge svetovne vojne je prišlo v znamenju zlatega pravila: nikoli ne stori drugemu tega, česar nočeš, da bi drugi storili tebi. Mnogi Slovenci so bili v mnogem številu tedaj to, kar so danes Sirci, Eritrejci, Nigerijci in Somalci. Bili so kužni subjekt in nacionalna drama se tedaj ni dogajala le v imenu kolaboracije z okupatorjem, temveč tudi v imenu novega komunističnega totalitarizma, ki je nadomestil Hitlerjevega in Mussolinijevega. Meščanski Zahod je Stalinu in Titu žrtvoval slovensko, srbsko, hrvaško meščanstvo in takoj po nastopu hladne vojne je videl, kaj je storil. Prav povedno je laskavo odlikovanje, ki ga je Draži Mihailoviću 29. marca 1948 podelil ameriški predsednik Harry S. Truman, vedoč, da je ta že mrtev in da ga je Titova oblast usmrtila z obtožbo narodnega izdajalca in kolaboranta. To je bilo le eno od protislovij, ki jih je Zahod sešteval iz svoje pogodbe s hudičem. Na primeru eksponenčne kitajske produkcije, Krima, Bližnjega vzhoda in novega rožljanja z orožjem odmevi te pogodbe kakor da se vračajo v koncentričnih krogih in kakor da se zahod noče ozavestiti, da je vse, kar se spet dogaja v Rusiji in na Kitajskem, pravzaprav kalcinacija ponovljene oportunistične ideologije Zahoda, ki je na zapuščini komunizma v obliki ekscesnega kapitalizma ušla z vajeti po padcu berlinskega zidu 1989.

Po božji in človeški postavi

Zato bi se, preden spregovorimo o 207 potencialnih »sredozemskih« beguncih v Sloveniji, pravzaprav morali povprašati, kaj je bil vzrok slovenskemu begunskemu vprašanju pred sedemdesetimi leti. Na svetovni ravni je glede Hitlerjevega nacizma bolj ali manj vse jasno, tudi pri t. i. čisti kolaboraciji. Manj jasno je, ko se v razmerju nacizem-komunizem pogovarjamo o vprašanju kolaboracije iz logike manjšega zla. To je debata, ki v Sloveniji nikoli ne bo dokončana, dokler bodo živeli protagonisti, zato se ustavimo na tej točki in se že vnaprej odpovejmo odmevom v pismih bralcev, kajti naš namen ni razvnemati strasti in odpirati ran druge svetovne vojne.

Ni pa mogoče mimo vprašanja pravilnosti v doumevanju človekovih pravic in dostojanstva človeka, ki se je v tistem času kazalo ogroženo prek meje razuma. Najbolje bi ga ponazorili s Primorsko, kajti odlepili bi ga od komunizma in bi problem lahko definirali v čisti obliki v razmerju med Mussolinijevim fašizmom in slovenskim človekom, ki mu je bila odvzeta pravica do kulture, do bivanja, celo do življenja. Bil je begunec na svojem domu in bil je prototip pravega begunca vseh časov. Ko smo povedali to, lahko v igro pripeljemo še ideologije in vere. Ko je nastajalo odporniško gibanje Tigr, so ljudje verjeli v božjo pravičnost in pravičnost na zemlji in uprli so se, ker sta bili ti očitno kršeni. Ko se človek sreča s človekom in samim seboj na ravni biti ali ne biti, natanko ve, kaj je prav in kaj narobe, in o nasprotnem ga ne moreta prepričati nobena ideologija in nobena vera. To so bile menda poante pisatelja Saše Vuga kot govornika na 70. obletnici tako imenovane in tedaj nastale narodne vlade. Konceptualiziral je suverenost naroda kot pravico do suverenosti posameznega človeka in oboje zoperstavil fašistom, ki so v Trstu Slovencem 13. julija 1920 požgali Narodni dom (arhitekt Maks Fabiani). Pisatelj Boris Pahor se tega še živo spominja. Domoljube so pobijali, dali so jim piti strojno olje, zapirali, mučili in pobijali so kulturnike, intelektualce, duhovnike.

Pri duhovništvu je Vuga potegnil ideološko razločnico, kajti primorski duhovniki so delali, kar je prav, medtem ko se je v Ljubljani dogajala »visoka diplomacija« preštudiranega sožitja in pogosto tudi ideologija manjšega zla. Drugače povedano: ko so se primorski duhovniki postavili za človeka, za njegovo dostojanstvo in njegov kulturni obstoj, jih ni mogla zmotiti ideologija klerikalizma, kakršna je bila deloma zasidrana v boju klerikalcev proti drugim meščanskim strankam v boju za oblast. Deloma pa tudi v boju proti komunizmu, ki ga je papež Pij XII. (ki je skušal preprečiti začetek druge svetovne vojne) v razmerju do katoliške Cerkve razglasil za nevarnost št.1. Logika Tigra in primorskih duhovnikov ni vsebovala prikritih načrtov kominterne in komunistične revolucije, prevzema oblasti po vojni ipd. Bila je čista logika, po vojni tudi preganjana in nepriznana po komunistični oblasti, toda greha prosta in danes lahko slovenski državi nastavi ogledalo z vprašanjem o suverenosti tako naroda, države in ljudi kot svobodnih posameznikov v svobodnem polisu. Kaj več v spomin in opomin bi lahko terjali od svoje zgodovine?

Čakajoči na nov spisek

Suverenost države Slovenije je tema, o kateri se govori vse premalo, kajti cilja v duha človekove svobode, njegovih pravic in dolžnosti. Cilja v samozavedanje in hotenje po življenju na organiziran način in v družbenem okolju, ki ga priznava. Živeti želi polno življenje kulturnega bitja. Begunstvo je vedno tragedija, ki jo za seboj puščajo vojne, spori, preganjanja; države so se v zgodovini kvalificirale po tem, kakšen odnos so imele do beguncev, in za uspešnejše in bolj civilizirane štejejo tiste, ki so jih bile zmožne sprejeti. Zato se Slovenija ne bi smela bati sprejeti beguncev iz Sirije, Eritreje, Nigerije in Somalije, pa tudi ne od koder koli že bi prišli. Na svetu se ponavlja zgodba izpred osemdesetih let: kapital ZDA in Zahoda (s podporo vojaške industrije) uhaja z verige, na drugi strani dve velesili (Kitajska in Rusija) rožljata z orožjem na način, ki spominja na Stalinovo izsiljevanje zaveznikov druge svetovne vojne.

Le vprašanje časa je, kako se bo globalna geometrija odrazila v EU, in vprašanje beguncev iz Sredozemskega morja je prvo, ki zahteva odgovor. Britanska zunanja ministrica Theresa May je sprožilec znanih poti ksenofobije. Ob takšni mentaliteti velikih, če in ko pride – v tem ima Vuga prav –, se Slovenija kot mala država kaj lahko znajde na seznamu držav, ki jih je v procesih krčenja dobrin mogoče žrtvovati za potrebe manjšega zla. Tudi odzivi so predvidljivi: ko nekdo naredi prvo nesuvereno potezo, ji sledi druga in tako naprej. Trenutna doktrina, da bo Slovenija preživela, če bo naslonjena na nemško gospodarstvo, je praktična, mogoče celo utemeljena, toda stanje družbenega duha ne more biti postavljeno na tak način. Zato je ob 60. obletnici avstrijske državne pogodbe na mestu pobuda 122 pobudnikov, naj Slovenija notificira nasledstvo ADP. Gre za medsebojno spoštovanje in Slovenija bi ga naprej lahko prelila v dostojanstvo beguncev Sredozemskega morja.