Tiskane izdaje
Tišina še nikoli ni bila tako glasna. V rudniškem jašku je bilo mogoče slišati celo delovanje želodčne kisline. Naše dihanje je agresivno odmevalo po praznini. Misli, ki so uhajale k prvim tednom po koncu druge svetovne vojne, je bilo nemogoče nadzirati. Smrt je bila, tam spodaj, preprosto preveč – živa.
V popolni temi smo v Hudi jami sedeli nad globokim jaškom, v katerem je še danes med 2500 in 3500 trupel ljudi, ki jih je pobila pijanost (po)vojnega zmagoslavja in revolucionarnega duha. Med njimi je bilo veliko civilistov, žensk, otrok. Nekaj sto metrov stran, v nekdanji strojnici, je bilo približno 800 skeletov zloženih v plastične zabojčke, kamor so nekoč zlagali šampinjone. Ti so v vlagi Hude jame odlično rasli. Izvažali so jih po vsej Jugoslaviji. Po rjavih kosteh, zlomljenih skeletih, ki so 65 let preživeli brez stika s kisikom, se je razpasla snežno bela plesen. Hujša in bolj neposredna metafora odnosa zaporednih slovenskih oblasti – in družbe – do žrtev povojnih pobojev ne obstaja. Videli smo ženske kite in otroške čevlje – vse žrtve druge svetovne vojne si zaslužijo dostojen pokop. Kakršna koli selektivnost namreč sama po sebi nadaljuje toksični ideološki spopad, temeljno in globoko travmatično oviro razvoja slovenske države in družbe.
Resnico o Hudi jami je, dobesedno, izkopal rudar Mehmedalija Alić, ki je konec sedemdesetih let iz okolice Srebrenice prišel na šolanje v Slovenijo. Bil je eden izmed tisočih anonimnih garačev, cenene delovne sile, ki je gradila slovensko »zgodbo o uspehu«. A samostojna Slovenija se mu je, kot 25.670 drugim ljudem, zahvalila z izbrisom. To je bil njegov prvi stik z etničnim čiščenjem – za začetek birokratskim. Ko je izbruhnila vojna v Bosni in Hercegovini, Mehmedalija ni imel nobenega državljanstva. Bil je »niko i ništa«, Nihče, kot je dal naslov svoji knjigi. Med tesnobnim čakanjem na državljanstvo je delal v Nemčiji. Za novico, da je med genocidom nad bošnjaškim prebivalstvom v Srebrenici izgubil vse moške sorodnike, med njimi tudi oba brata, je izvedel med vračanjem v Slovenijo. To je bil njegov stik z drugo, neposredno obliko etničnega čiščenja, ki jo je mednarodna skupnost na Balkanu vzpostavila kot legitimno politično prakso.
Potočari pri Srebrenici. Foto: Reuters
Ko so pozimi 2009 nadrejeni v Rudniku Trbovlje - Hrastnik Mehmedalijo Alića poslali »zapret« rudnik Huda jama nad Laškim, ni mogel slutiti, da bo, globoko travmatiziran in osamljen, v slovenskem podzemlju naletel še na tretji veliki zločin – množične povojne poboje poražencev, ideoloških in razrednih nasprotnikov in civilistov. Zločin, za katerega so številni – ne le v davni preteklosti – storili vse, da bi ostal zamolčan. Nadrejeni so hoteli, da rudar opravi le rutinski posel, a rudar je kopal. In naletel na prvo pregrado in potem drugo in tretjo … vse do enajste.
Ko je rudar spoznal, kam, v kaj koplje, se – za ceno lastne varnosti – ni hotel ustaviti. Naletel je na krvavi madež in prva trupla. Na ljudi, ki so umrli med poskusom bega. Spotikal se je ob okostja, zagledal ženske kite in otroške čeveljce. Nato se je spustil v jašek, v eno največjih množičnih grobišč v Evropi. Misleč na pokojna brata, katerih okostja so forenziki sočasno iskali v gozdovih okoli Srebrenice, je s svojimi pravičniškimi kriki začel govoriti zgodbo, o kateri so drugi molčali. Številni so ga poskušali ustaviti. Med drugim so ga vrgli iz službe, a veliko ljudi mu je tudi prisluhnilo. Pridružili so se njegovemu boju. Boju, da nihče postane Nekdo.
Sedem let in vrsto novih politično-birokratskih pregrad kasneje so slovenske oblasti minuli ponedeljek iz Hude jame prve človeške ostanke v krstah prepeljale v spominski park Dobrava. Konec meseca, enainsedemdeset let in pol po koncu druge svetovne vojne in najbolj tragičnega trenutka slovenske državljanske vojne, bodo tam izvedli pogrebno slovesnost in pokopali prvih 800 ljudi. Govorjenje o spravi bo končno dobilo nekaj smisla – in verodostojnosti. Upati je, da politične strukture na obeh ideoloških polih enega ključnih trenutkov slovenske zgodovine ne bodo izrabile za kakršne koli (samo)promocijske namene. Za jedrno človeško dostojanstvo gre, bi znal reči Mehmedalija Alić – človek, ki nam je pomagal odkrivati resnico o sebi, o hudi jami vseh nas.
Letos je v Potočarih pokopal še svojega drugega brata in se, kolikor je to mogoče, spravil s svetom in stvarstvom. V bližini Srebrenice je z lastnimi rokami zgradil nogometno igrišče. Namenjeno je vsem otrokom, ki živijo ali bodo kdaj spet živeli na zelenih gričih nad reko Drino. Za spomin. Za opomin. Za skupno prihodnost. Ta nikakor in nikoli ni samoumevna: Srebrenica bo prvič po vojni skoraj gotovo dobila srbskega župana, ki ga je na lokalnih volitvah podprlo deset srbskih političnih strank, med njimi tudi radikalci Vojislava Šešlja.
Zgodovina nikoli ne miruje. Nemogoče si je oddahniti in nikoli, prav nikoli se ne sme umakniti pogled. To bi morala biti naša kolektivna obveznost.
