Tiskane izdaje
Nemčijo je po letu 2015 pretresel milijonski migranski val, toda kanclerka Angela Merkel, ki je zaradi »človekoljubnega imperativa« odprla meje svoje države, lahko kljub temu upa na četrti mandat. Iskanje koalicijskih partnerjev ji bo morda povzročalo težave, fantastično politično kariero vzhodnonemške fizičarke pa najbolje pojasni nedavna javnomnenjska raziskava, po kateri kar 60 odstotkov Nemcev doživlja svojo državo kot kar pravično.
Tudi Nemci so pri vprašanju socialne pravičnosti razdeljeni: po raziskavi agencije YouGov bi si je mnogi želeli več, a je ta tema na vrhuncu predvolilne kampanje zelo pomembna le za četrtino vprašanih. Kar 60 odstotkov jih namreč meni, da je njihova država bolj kot ne pravična, in ti se najbrž strinjajo tudi s predvolilnim sloganom krščanskodemokratske kanclerke Angele Merkel o Nemčiji, »v kateri dobro in radi živimo«. Statistični podatki o gospodarski rasti in upadanju brezposelnosti potrjujejo splošno zadovoljstvo. Nemčija, ki je niso resno prizadele niti zadnje finančne in gospodarske krize, je za mnoge državljane res država, v kateri dobro in radi živijo.
Nemčije Angele Merkel ni mogla spraviti iz tira niti zgodovinska begunska kriza, ki je leta 2015 pripeljala v državo milijon migrantov, lani še 300.000 in na desettisoče tudi letos. Nacionalistični Alternativi za Nemčijo (AfD), ki nasprotuje priseljevanju, hitro pada priljubljenost, potem ko je lani na deželnih volitvah dobivala dvomestne rezultate. V kanclerkini CDU so že tedaj izgubljali deželni politiki, ki so nasprotovali njenemu »človekoljubnemu imperativu«, saj si sredinska Nemčija zaradi grozljivih zgodovinskih lekcij ni mogla predstavljati zavračanja beguncev na mejah s policijo in vojsko. Na nemških mejah so kmalu povečali nadzor, a številni Nemci še naprej podpirajo pomoč tistim, ki jo res potrebujejo – in verjamejo kanclerki, da jo bo zagotovila in jih zavarovala pred teroristi in kriminalci.
Jesensko presenečenje?
Najnovejša raziskava agencije Deutschlandtrend pa AFD spet kaže deset odstotkov. Ali se lahko pred volitvami trendi spremenijo? Skoraj polovica volivcev še ni odločenih. Lahko Nemčija Angele Merkel še doživi tudi »novembrsko presenečenje«, ki bi seveda moralo biti še avgustovsko ali septembrsko? V ameriški domovini tega izraza mnogi verjamejo, da je republikanskemu predsedniku Donaldu Trumpu podtalno pomagala Rusija, »lažnivo propagando« je ruskim državnim medijem očital tudi francoski predsednik Emmanuel Macron. V Moskvi odločno zavračajo očitke o predvolilnem vmešavanju, a Nemci za vdor v računalnike bundestaga iz leta 2015 sumijo prav tiste ruske hekerje, ki so manipulirali z elektronskim dopisovanjem ameriške demokratske stranke.
Mnogi v Berlinu verjamejo, da je Angela Merkel trn v peti ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu, saj je po aneksiji Krima odločilno pripomogla h gospodarskim sankcijam. Po drugi strani tudi krščanskodemokratska političarka podpira plinovod pod Baltskim morjem, ki naj bi pošiljal ruski plin neposredno v Nemčijo, voditelj njenih morebitnih liberalnih partnerjev pa je rusko zasedbo Krima imenoval »trajni provizorium«. Tako kot francoska nacionalistka Marine Le Pen je v Nemčiji vendarle najbližje Kremlju nacionalistična Alternativa za Nemčijo.
V osrednji evropski državi ne morejo izključiti niti predvolilnega »presenečenja« v obliki terorističnega napada, potem ko so nevarni islamisti že udarili v Berlinu, Ansbachu, Würzburgu in Reutlingenu. Obveščevalne službe svarijo pred napadi teroristov Islamske države na evropske cerkve, ki jih je omenjal tudi eden od osumljencev napadov v Barceloni. Betonske ovire proti morebitnim terorističnim napadom gradijo pred kölnsko katedralo, zaskrbljenost pa narašča zaradi fotografije dresdenske Frauenkirche v propagandnem časopisu Islamske države in podpisa: »Priljubljeno zbirališče križarjev, ki samo čaka, da ga zažgemo.« Frauenkirche naj bi bila »optimalen kraj za napad« zaradi bližine nočnih klubov, restavracij in barov, je navedeno v publikaciji.
Takšni črni scenariji se do konca redakcije Sobotne priloge še niso uresničili, se pa v nemško predvolilno dogajanje aktivno vmešava Turčija predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana. Ta je v Nemčiji živečim Turkom priporočil, naj ne volijo CDU, SPD in zelenih, v minulih dneh pa je španska policija na zahtevo Ankare pridržala nemškega pisatelja turškega rodu Doğana Akhanlıja, ki je bil tam na dopustu. Akhanlı, ki nima več turškega državljanstva, se je zatekel v Nemčijo leta 1991, ko je po vojaškem udaru iz leta 1980 dve leti presedel v vojaškem zaporu, v turškem zaporu pa se je znašel tudi leta 2010, ko je hotel obiskati umirajočega očeta. V svojih delih opisuje turški genocid nad Armenci in zavračanje priznanja tega zločina, lanska obsodba bundestaga teh dogodkov iz časov prve svetovne vojne pa je močno poslabšala tudi odnose med Nemčijo in Turčijo. Več kot milijon turških volilnih upravičencev v Nemčiji lahko vsaj malo spremeni volilna razmerja. Med referendumom o uvedbi predsedniškega sistema v Turčiji je okrog 60 odstotkov nemških Turkov, ki lahko volijo v stari domovini, kljub obtožbam o čedalje večji avtokraciji podprlo Erdoğana.
Novi turški sultan in novi predsednik ZDA
Zaradi njegovega poziva »mojim rojakom v Nemčiji«, da so nemški krščanski demokrati, socialdemokrati in zeleni sovražniki Turčije, se je Angela Merkel zelo razburila, v odločnem nasprotovanju »novemu turškemu sultanu« pa vidijo priložnost tudi socialdemokrati, potem ko naj bi Erdoğanovi privrženci poskusili ustrahovati soprogo njihovega zunanjega ministra Sigmarja Gabriela. SPD nasploh stavi na oster pristop do nekaterih zaveznikov, zlasti do ZDA predsednika Donalda Trumpa. Zavračajo njegovo zahtevo, naj Nemčija z nekaterimi drugimi članicami vojaške zveze Nato poviša svoj obrambni proračun na 2 odstotka BDP, kanclerski kandidat Martin Schulz pa obljublja celo umik ameriškega jedrskega orožja iz svoje države.
Nasprotniki obtožujejo SPD, da je veliko manj kritična do Rusije predsednika Putina, ter ji očitajo visoki položaj nekdanjega socialdemokratskega kanclerja Gerharda Schröderja v prvih vrstah ruske državne naftne industrije. Kanclerski kandidat Martin Schulz se je od njega sicer distanciral, še naprej pa z vsemi silami napada predvsem Trumpove Združene države. Krščanskodemokratska kanclerka je pri tem zmernejša. Verjame, da si Donald Trump že zaradi svojega položaja zasluži spoštljivo obravnavanje, in omenja ameriški »strah pred zatonom« ter zagotavlja, da tako kot ameriški voditelj tudi sama predstavlja interese lastne države in državljanov.
Ali se ponavlja hladna vojna, med katero je konservativna Nemčija stala ob strani ameriškim zaveznikom, levica pa bila do njih bolj kritična kot do sovjetskih diktatorjev? Zunanjepolitični položaj je danes nekoliko drugačen. Čeprav nedemokratične sile tudi zdaj obkrožajo Zahod, se na domačem terenu, če je verjeti javnomnenjskim raziskavam, nemški socialdemokraciji ponavlja žalostna zgodovina iz dvanajstletne vladavine Angele Merkel: k vzponu na prvo mesto ji ni pomagalo sodelovanje v vladi niti umik v opozicijo. Socialdemokrati poudarjajo, da so v iztekajoči se veliki koaliciji uveljavili številne socialne programe, a jim za zdaj ne pomaga ne to niti sveža politična kri, ki jo je iz Bruslja prinesel nekdanji predsednik evropskega parlamenta Martin Schulz.
Selfi z Martinom Schulzem. Foto: Reuters
V čudenju nad uspehom 63-letne nekdanje znanstvenice in hčere vzhodnonemškega pastorja niso osamljeni, sredinske privlačnosti svoje prve političarke ne morejo razvozlati niti številni krščanski demokrati, kaj šele bavarski konservativci. Rešitev uganke je najbrž preprosta: tako kot krščanskodemokratska kanclerka piše na predvolilnih plakatih, da v Nemčiji dobro in radi živijo. Tudi njej pa se lahko zaplete pri oblikovanju koalicij. Liberalnim partnerjem iz njenega drugega mandata se pod novim voditeljem Christianom Lindnerjem sicer nasmiha vrnitev v bundestag, a s premajhnim odstotkom za oblikovanje koalicije med CDU/CSU in FDP. Za »jamajško koalicijo«, imenovano po barvah zastave karibske države, bi črni in rumeni potrebovali še zelene, ti pa se še bolj kot socialdemokrati branijo sodelovanja s konservativno kanclerko, čeprav ljudska podpora pada tudi njim.Za pridobitev koalicijskih partnerjev je Angela Merkel dovolila celo parlamentarno glasovanje o istospolnih zakonih, v pričakovanju, da se bodo do volitev pomirili bolj konservativno naravnani volivci, že na začetku poletja. Socialdemokrati pa še vedno upajo na prevlado levih strank, čeprav zaradi ljudskega razburjenja molčijo o morebitni koaliciji z Levico, ki še vedno velja za naslednico vzhodnonemške komunistične partije. A je vsaj ne zavračajo več kot pred štirimi leti, ko bi z njo že lahko oblikovali levosredinsko vlado. SPD, zeleni in Levica imajo v sedanjem bundestagu še vedno večino.
Kaj bo z znamko
Kdorkoli bo sestavil prihodnjo nemško vlado, se bo moral spopasti z izzivi, kakršnih v osrednji evropski državi še ni bilo. Ne gre le za nove strukturne reforme, ki jih zahtevajo nekateri ekonomisti, Angelo Merkel, ki se je vso politično kariero okoriščala z rezultati reform socialdemokratskega predhodnika Gerharda Schröderja, zdaj paradoksalno dosegajo temačne plati »spodnjesaške« politične in gospodarske dediščine. Kot premier v Hannovru je tudi »tovariš šefov«, kot so socialdemokrati klicali Schröderja, sedel v nadzornem svetu avtomobilskega podjetja Volkswagen in kadrovski direktor te avtomobilske družbe mu je izdelal reforme trga delovne sile.
Po razkritju velikopoteznega goljufanja z meritvami izpuhov dizelskih motorjev je največja nemška avtomobilska družba skupaj z drugimi, ki so ji pri tem sledile, čedalje večji mlinski kamen okrog vratu vodilnih politikov, tudi tistih, ki ne sedijo v nadzornih svetih podjetij. »Jezna sem,« je Angela Merkel nedavno ocenila dizelski škandal, ekonomisti, kot je Marcel Fratzscher, iz berlinskega inštituta DIW pa se že bojijo za znamko Made in Germany.
Nekateri strokovnjaki nasprotno verjamejo, da je dizelski škandal prenapihnjen, in poudarjajo, da so v Nemčiji v primerjavi z 90. leti minulega stoletja za več kot 60 odstotkov znižali količino izpuhov dušikovega oksida, proizvodnja električne energije, ki jo potrebujejo avtomobili na baterije, pa je tudi lahko zelo umazana. Toda medtem so opazno poostrili predpise o čistem ozračju in v številnih mestih ugotavljajo, da jih ne dosegajo. Celo v avtomobilskih prestolnicah, kot sta Stuttgart in München, razpravljajo o prepovedi dizelskih avtomobilov, čeprav bi bila po prepričanju ekonomistov kriza avtomobilske industrije nevarnost za vse nemško gospodarstvo. V münchenskem inštitutu Ifo navajajo, da gre za najmanj 600.000 delovnih mest.
V reševanje dizelske krize se namerava po volitvah vključiti tudi kanclerka, potem ko je na prvi »dizelski vrh« še poslala pristojnega ministra. Poznavalci verjamejo, da ji dela ne bo manjkalo, saj kaže, da dogovorjeno opremljanje starejših dizelskih motorjev z novo programsko opremo ne bo rešilo problema. Kanclerka je prizadete proizvajalce avtomobilov obtožila velikih napak in pomanjkljivega razvijanja okolju prijaznejših motorjev. »Avtomobilska industrija bi že morala prepoznati znamenja časa, če ne, ji bodo tuji ponudniki pokazali, kako se proizvaja električne avtomobile.«
Nihče si ne upa napovedati, v katero smer se bo razvijala avtomobilska industrija. Nemško gospodarstvo seveda niso le jekleni konjički, saj je v svetovnem vrhu številnih drugih panog, a je veliko gospodarstvenikov nezadovoljnih. »Živahna konjunktura skrbi za bleščeče zaposlovanje, naraščajoče dohodke ter polne državne in socialne žepe, a smo morda spregledali, da smo v času tehnoloških in svetovnopolitičnih prelomov,« so ocenili v zveznem združenju podjetij s področij veletrgovine, zunanje trgovine in storitev (BGA). »Evropa se maje, protekcionizem je na pohodu, medtem pa hitro napredujoča digitalizacija vse postavlja na glavo.« Kljub gigantskim nalogam za nemško in svetovno gospodarstvo imajo slab občutek, da imajo politične stranke v mislih le razdeljevanje dragih predvolilnih daril, namesto da bi se ukvarjale s prepričljivimi koncepti za infrastrukturo, izobraževanje in druge dejavnike gospodarskega razvoja.
Tudi Nemčija
V združenju delodajalcev (DAV) so napovedali zaplete tudi na evropski ravni, saj menijo, da bo kanclerka po volitvah ugodila predlogom francoskega predsednika Emmanuela Macrona o skupnem proračunu evrskega območja, morda celo za evrske obveznice. Predsednik Bundesbank Jens Weidmann je v medijih opozoril, da italijansko sofinanciranje nemških mostov ali portugalsko nemških avtocest ni smiselno. »Francoski predsednik Macron je pomemben prijatelj in partner, a ne potrebuje daril.« V DAV so prepričani, da velikopotezna poraba denarja na tuj račun ustvarja le dolgove, teh pa je v evrskem območju že zdaj dovolj.
Pereče vprašanje evrskega prostora je tudi ekspanzivna denarna politika Evropske centralne banke (ECB), ki je po prepričanju nekaterih nujna za oživitev gospodarstva in zaposlovanja, drugi pa verjamejo, da lahko ustvari tudi nevarne finančne balone. Nedavna raziskava Bank of America je pokazala, da 9 odstotkov velikih na borzah kotirajočih evropskih podjetij ostaja pri življenju le zaradi rekordno nizkih obrestnih mer. Spominjajo na nekdanjega ameriškega guvernerja Feda Alana Greenspana, ki so ga imenovali kar »uničevalec obresti«, in na vse, kar se je dogajalo po letu 2007. Res pa je učenec libertarne legende Ayn Rand slovel tudi po nasprotovanju reguliranju finančnih trgov.
Sedanja nemška vlada jim načelno ne nasprotuje, če se jim zdijo pametne, a bi morala po prepričanju kritikov še bolj podpreti tudi inovacije. S podjetji, kot so Tesla, Facebook, Google ali Amazon, se namreč uveljavljajo akterji gospodarskih in družbenih prelomov, ki izrivajo in spravljajo na kolena tradicionalne velikane. To niso več garažna podjetja, ki so zaznamovala začetke digitalizacije, ampak nove poslovne revolucije spreminjajo celotne panoge: Airbnb so si pred desetletjem izmislili mladi sostanovalci, ki so v dnevno sobo svojega stanovanja v San Franciscu postavili nekaj zračnih blazin in jih oglaševali skupaj z žitaricami za zajtrk, danes pa je družba vredna 30 milijard dolarjev in se na spletni strani ponaša z 200 milijoni skupnih prenočitev v 65.000 mestih 191 držav, med njimi v 1400 gradovih. Ekonomija delitve, kot jo posreduje, prinaša finančne prednosti mnogim državljanom.
Kaj lahko k ekonomiji delitve prispeva Nemčija z inženirskim in organizacijskim slovesom ter številnimi drugimi gospodarskimi kvalitetami? Najbrž veliko, saj tudi sama izvaža družbene koncepte, kot je sodobno vajeništvo, zagonska podjetja pa lahko znamenitim Mittelstand (mala in srednje velika podjetja), ki so ogrodje nemškega gospodarskega razvoja in napredka, pomagajo pri digitalizaciji.
Nemčija bo morda lahko učila druge, kako čim bolje vključiti migrante v večinsko družbo, saj raziskava Bertelsmannove fundacije hvali njen pristop vsaj pri tistih, ki so prispeli pred letom 2010. Pri teh se Nemčija odlikuje pred državami, kot so Švica, Avstrija, Francija ali Velika Britanija. Med ocenjevanjem znanja jezika, izobraženosti, zaposlenosti in socialnih stikov so ugotovili, da se nemški migranti, kar zadeva brezposelnost in polno zaposlitev, ne razlikujejo od drugega prebivalstva, 73 odstotkov njihovih otrok pa odrašča z nemščino kot prvim jezikom.
Ena težava manj za prihodnjo kanclersko palačo, pa čeprav nekateri analitiki opozarjajo, da že velika Erdoğanova priljubljenost med turškimi muslimani meče dvomljivo luč na resnično integracijo, avtorji pa poleg tega niso spraševali o odnosu do žensk in muslimanskega fundamentalizma. Tudi najboljši rezultati med starimi migranti morda ne bodo pomagali pri novih prišlekih iz zadnjega migrantskega vala. Za te v zveznem inštitutu za poklicno izobraževanje (BIBB) ocenjujejo, da jih tri četrtine prihaja s pomanjkljivo izobrazbo ali celo brez izobrazbe.
