Pomisleki: Ni razlike med predsednikom in pralnim praškom

Parlamentarne volitve v Sloveniji bodo junija in predvolilna tekma se je že začela. V njej bomo spremljali stare obraze, transformirane obraze in nove obraze, ki jih slovenski volivci zelo cenijo, najbrž zato, ker ne cenijo poklica politika. Pravzaprav za Slovence to niti ni poklic, zato radi volijo tiste, ki v politiko vplujejo iz drugih vod in o njej ne vedo nič.

Politik ni cenjen niti dobro plačan, zato je v slovenski politiki malo prekaljenih profesionalcev in malo entuziastov, ki jim gre iskreno za dobrobit naroda in države, in veliko preveč tistih, ki jim je to boljša opcija od katere koli druge, ki jim je na voljo.

Na lestvici tisoč najbolje plačanih ljudi iz državnega proračuna boste zaman iskali politika, na njej ne boste našli niti predsednika vlade. Je pa na njej več kot 900 zdravnikov. Premier, ki naj bi skrbel za vse državljane, tudi za najbolje plačane in tudi najbolj ugledne, kar zdravniki najbrž so, nima cene in ugleda, saj tega precej prinaša tudi denar. Ker pri nas drugače kot marsikje v svetu med politike ne gredo ljudje z lastnim močnim kapitalskim zaledjem, saj takih Slovenija ne premore kaj dosti, imamo v politiki negativno selekcijo, obenem pa od politikov pričakujemo, da bodo ustvarili okolje, v katerem se bodo dobro počutili bogati in manj bogati (revnih naj sploh ne bi bilo), zdravi in bolni, stari in mladi ... Tako smo Slovenci v začaranem krogu večnega iskanja odrešenika, ki ga pooseblja novi obraz.

Na prejšnjih volitvah je bil to Miro Cerar s svojo ekipo politično neoskrunjenih ljudi, na zdajšnjih bo to Marjan Šarec, ki mu javnomnenjske ankete napovedujejo odličen izid. Šarec nima ne ekipe ne programa, je politični analfabet in v tem slovenski volivci vidijo njegovo poglavitno prednost. Njegova še večja prednost je, da ga Slovenci poznajo, prepoznavnost pa si je ustvaril kot zabavljač z likom Serpentinška, klenega gorenjskega podeželana, ki stresa modrosti o babah in podobnem. Slovenec ima Serpentinška rad, ker si o marsičem misli enako kakor on, a si upa povedati kvečjemu za šankom po ustrezni količini popitega alkohola. Slovenec samega sebe vidi v Serpentinšku, in ko je Šarca skorajda izvolil za predsednika države, je v njem videl Serpentinška, robatega ruralca, in sebe. Če bi Šarec v zadnjem televizijskem soočenju vsaj za hip odigral Serpentinška, bi, četudi brez modre halje, porazil Pahorja.

Zdaj bo imel za to novo priložnost, in četudi svojega lika kot aduta ne bo potegnil iz rokava, je pred tekmeci, prvaki drugih strank, v prednosti že zgolj s tem, da je šolani igralec in da je vajen kamere. Res je, da na izid volitev vedno bolj vplivajo družabna omrežja, a za zdaj je v Sloveniji televizija še vedno ključnega pomena.

Predvolilna kampanja je šov. Medtem ko bodo Šarčevi tekmeci najeli agencije za odnose z javnostjo, ki jim bodo med drugim svetovale držo telesa, verbalno in obrazno izraznost, da bi bili prepričljivejši, Šarec teh nasvetov ne bo potreboval. Brez piarovcev, spin doktorjev in raznih drugih svetovalcev že dolgo ni več nobenih volitev. Našim politikom pogosto pomagajo tuji PR-svetovalci. Prvič se je to zgodilo ali pa vsaj ne več skrivalo v času predsedniške kampanje Janeza Drnovška, ki mu je svetoval prekaljeni Francoz Jacques Séguéla. »Ni razlike med predsednikom in pralnim praškom. Oba sta blagovni znamki, osebnosti, iz katerih je treba narediti zvezdo,« je njegova znamenita izjava iz časa, ko je vodil zmagovito kampanjo Françoisa Mitterranda.

Vidimo lahko neverjetne preobrazbe politikov, najpogosteje njihovega videza, obleke in načina govorjenja. Največjo celostno preobrazbo je v letih ukvarjanja s politiko doživela Ljudmila Novak, s transformacijo, tako videza kakor javnega nastopanja, pa je takoj po prevzemu štafetne palice začel tudi njen naslednik Matej Tonin.

Vendar so odnosi z javnostjo v volilnih kampanjah veliko več kot ustvarjanje imidža. So tudi plasiranje (dez)informacij v medije, blatenje tekmecev, sklicevanje na neimenovane vire itd.

Propagandisti oziroma piarovci in spin doktorji lahko izjemno vplivajo na to, kako ljudje dojemajo politike, dogodke in izdelke, to pa počno tudi tako, da manipulirajo z javnim mnenjem. Na splošno velja, da je bil mojster vseh propagandnih mojstrov Goebbels, in manj znano je, da imajo on in drugi propagandisti svojega očeta. To je bil Edward L. Bernays, nečak Sigmunda Freuda, kar je zelo pomemben podatek. Bernays je v svojih spominih napisal, kako je bil šokiran, ko je zvedel, da je imel Goebbels v svoji knjižnici vsa njegova dela in kako so mu njegove teorije pomagale pri vzpostavljanju tretjega rajha. Rodil se je na Dunaju, živel pa je v ZDA, kjer je delal za vrsto uglednih strank, od predsednikov do korporacij. Kot »PR-svetovalec« si je zadal, da bo vplival na voditelje držav in družbo v celoti, in to tudi uresničil. Pri svojih propagandnih kampanjah je izkoriščal nezavedno in čustva pri človeku kot sprožilce zavestnih ravnanj, tako da so ljudje čutili potrebo po izdelkih korporacij in bili poslušni volivci. Iz stričevih zapiskov in dolgih pogovorov z njim med skupnimi počitnikovanji si je pridobil dovolj znanja o človekovi psihi, da je iz tega ustvaril dober posel in fenomen, imenovan PR. V eni od svojih knjig, Propagandi, pravi: »Če razumemo mehanizme in motive skupinskega razmišljanja, je mogoče nadzirati in spodbuditi množice po naši volji, brez njihovega spoznanja o tem.« Bernays je na začetku 20. stoletja izumil poklic, ki kreira naša življenja in je izvor družbene in politične moči.

Med njegovimi strankami je bila tudi multinacionalka United Fruit, ki je obvladovala korumpirane vlade Srednje Amerike in suženjsko izkoriščala tamkajšnje delavce, da je oskrbovala ZDA s poceni bananami, bila pa je priročna tudi za Cio. Bernaysa je multinacionalka najela, da je zrušil novo demokratično izvoljeno vlado v Gvatemali, ker je ta hotela imeti vsaj nekaj nadzora nad svojimi naravnimi dobrinami. V ZDA je sprožil kampanjo v medijih in med politično elito proti novemu, vsaj deloma reformističnemu predsedniku Gvatemale Jacobu Árbenzu Guzmánu, češ da je komunist. To je bilo v petdesetih letih prejšnjega stoletja, na začetku hladne vojne, ko je v ZDA vladala paranoja pred komunisti. Cia je finančno in organizacijsko sodelovala pri vojaškem udaru, s katerim je prišel na oblast militantni Carlos Castilla, čigar tiranija je vladala desetletja. Pod njim je multinacionalka United Fruit lahko po svoje upravljala plantaže banan, takrat izumljeni izraz banana republika, ki je označeval povezavo med United Fruit Company, vlado v Gvatemali in ZDA, pa je v rabi še danes.

Bernaysova propagandna vojna proti Gvatemali je postala vzorec za prihodnje ameriške kampanje na Kubi, v Vietnamu, in kakor je pred dnevi pisal New York Times, so se ZDA vmešale v volitve v več drugih državah – Srbiji, Iraku, Afganistanu, Italiji, Nikaragvi, Rusiji. In enako velja vsaj še za drugo velesilo, Rusijo. Uvod v invazijo na Irak, ki so jo izvedle ZDA s koalicijskimi državami, je šolski primer take kampanje. Mediji so bili polni informacij, da režim Sadama Huseina grozi svetu z orožjem za množično uničenje. Propaganda je pripravila javno mnenje na uničenje Iraka in šele pozneje je bilo ugotovljeno, da takega orožja sploh ni bilo. Podobno je bila zrežirana arabska pomlad, kajti vstaje so se kazale kot primeren povod za vojaške intervencije (Libija, Sirija) z namenom obvladovanja ključnih držav severne Afrike oz. Bližnjega vzhoda.

Bernays si je izmislil marsikaj, kar pride prav današnjim propagandistom, med drugim metodo »avtoriteta tretje strani«, zaradi česar je kampanja prepričljivejša. Ko ga je na primer najela družba za izdelavo mesnin, je anketiral zdravnike z vprašanjem, ali podpirajo lahek ali krepek zajtrk. Zdravniki so rekli, da so za hranljiv zajtrk, in Bernays je prefrigano ponudil Američanom jajca in slanino. Tega priporočila se večina Američanov drži še danes.

Ni treba, da smo pred volitvami paranoični, ni pa tudi treba, da smo naivni. Dobro se je zavedati, da nekateri kandidati igrajo igro, ki jo režirajo piarovci in spin doktorji. Njihove metode do nedavnega na naših tleh niso nujno učinkovale, a se to spreminja. »Tisti, ki manipulirajo z nezavednimi družbenimi mehanizmi, tvorijo nevidno oblast, ki ima edina resnično moč nad našo deželo ... V skoraj vsaki dejavnosti našega vsakodnevnega življenja, bodisi v sferi politika bodisi biznisa, ali pa naše družbene angažiranosti in etike na nas prevladujoče vpliva majhno število ljudi ..., ki razumejo duševne procese in družbene vzorce obnašanja množic. Ti so tisti, ki imajo vse niti v rokah, ki nadzirajo mišljenje množic,« je pisal Bernays.

Tudi najboljši piarovec pa politiku ne more vdahniti karizmatičnosti, nekoč prepotrebne lastnosti za prevzem najvišjih političnih položajev, danes pa tako na redko posejane, da je ne pri nas ne v tujini volivci sploh več ne pričakujejo.