Nič za hrbtom javnosti

Osrednja tema razprave v Evropski uniji ostaja begunski problem. Za zdaj te teme ne zasenči niti želja Velike Britanije, da bi v njenem interesu Unija zanjo preuredila evropska pravila. Pravzaprav se tudi Britanija nekako ukvarja s problemom, podobnim begunskemu, to pa je migracija delovne sile iz vzhodne Evrope v Anglijo, kar za seboj potegne socialne pravice, ki jim jih Angleži ne bi hoteli v celoti plačati. Če, tudi za Slovenijo gledano, problem damo na skupni imenovalec, je takle: potem ko je globalno postala samoumevna liberalna zahteva po pretoku kapitala, blaga in storitev, države poskušajo potegniti ročno zavoro pri tretji postavki liberalne trojice – prostem pretoku ljudi.

Kje se spotakneš

Velika Britanija, poleg Francije zibelka liberalizma, v skupna evropska pravila hoče vgraditi več nacionalizma. Hoče omejiti socialne prejemke nebritanskih delavcev, kajti prav v Anglijo se je po razširitvi EU na hitro preselilo ogromno delavcev iz osmih novink, večina med njimi pa naj bi bili Poljaki. Anglija se je zakalkulirala leta 2004, ko glede delovnih migracij ni zahtevala sedemletnega prehodnega obdobja, podobno kakor druge članice, in vanjo se je zainteresirana in poceni delovna sila usula podobno, kot se zdaj v Nemčijo prelivajo množice sirskih in drugih beguncev in migrantov. Če zadevo pogledamo še natančneje: Anglija je tedaj dala liberalni impulz za liberalne vrednote svobodnega pretoka ljudi, in ker je bila v tem edina in osamljena, si je nakopala strašansko nesorazmerje, zaradi katerega se počuti, kot bi bil ogrožen njen nacionalni interes, pa tudi razpoloženje ljudi in politikov, ki jim sledijo, se je nevarno nagnilo v idejo izstopa Velike Britanije iz EU. Zdaj je spregledala posledice visokega kapitalizma za socialne odnose.

Na drugi strani enačbe je Nemčija, ki je glede Velike Britanije precej nepopustljiva in na to nepopustljivost v temeljnih evropskih načelih, ki predpostavljajo supranacionalne socialne vrednote, tudi napeljuje celotno Evropsko unijo. Sama je dosledno spoštovala evropsko oznanjena načela na dveh ključnih področjih: prvo po sedemletnem prehodnem obdobju je bilo načelo prostega pretoka ljudi znotraj Unije in drugo dosledno načelo je bilo obdobje begunskega preseljevanja ljudi z Bližnjega vzhoda. To velja do zdaj. Preden ugotovimo, kako in zakaj se ta politika radikalno menja in po strahu postaja podobna tej, ki jo zastopajo Angleži, bi morali v obeh primerih dopustiti možnost, da se procesi niso razvijali le na načelni, politično-filozofski ravni, temveč mogoče tudi na čisto interesni. Nekateri menijo, da je tako preseljevanje delovne sile v Angliji brez prehodnega obdobja kakor to, da je Angela Merkel tako rekoč povabila begunce v Nemčijo, določal bolj interes kapitala in delodajalske potrebe kakor demokratični in družbeni premislek. V obeh primerih, če bi bilo tako, imajo posledice današnjih težav in zahtev negativni vpliv na druge članice Unije. Z drugimi besedami, težave vseh držav na t. i. balkanski poti so odvisne od statusa begunskega vprašanja v Nemčiji. Ta je velesila, Slovenija je zelo majhna država, tudi srednje močne in srednje velike države, kakršna je Madžarska, so glede begunstva v dobrem, predvsem pa v slabem utripale skladno s politiko Nemčije. Toda za demokratični deficit posameznih držav, in tu imamo v mislih Slovenijo, ne more biti kriva niti Nemčija niti Velika Britanija ali kaka druga evropska ali svetovna država.

Vse lepo in prav, toda ...

Begunski problem je Slovenijo pripeljal na čistino. Ne bomo ponavljali vseh vidikov, ki smo jih v tej zadevi osvetlili v preteklih mesecih, omenili bomo novega: predlog SDS o ustanovitvi nacionalne garde. Lahko bi ga merili po stopnji abotnosti, toda z usmeritvijo na pot diskvalifikacije, ki je sicer tako značilna za to stranko, bi izgubili priložnost razpravljati o resničnih okoliščinah tovrstnih predlogov. Zasnovan je na vzgibu domoljubnega prostovoljstva in »pripravljenosti za zavarovanje teritorija in prebivalcev Republike Slovenije«. Kdor je kolikor toliko domač s teorijo demokracije, takoj uvidi nesprejemljivost principa kadrovanja v tako zasnovano nacionalno gardo. V njej ne bi bilo načela stroge zakonitosti in ustavnosti, temveč poljubna volja do domovine, voluntarizem torej, združen z retoriko, ki je tako po vsebini kakor po formi in predmetu podobna retoriki nacionalističnih politik na Zahodu pred vznikom druge svetovne vojne. Ustanovitev nacionalne garde v letu 2016 bi bilo tlakovanje poti v pogubo, o tem ne more biti nobenega dvoma. S tem in takimi predlogi se oblikujejo meje in gabariti resnične starosvetne desnice, ki bo potrebovala veliko zgodovinarskih oskrbnikov v javni medijski krajini. Manjka pa ji za Slovenijo odločilni starosvetni člen, podpora slovenske Katoliške cerkve, ki se je, kot kaže, s svojimi interesi in z od SDS različnim pogledom na begunsko vprašanje preselila proti sredini in v (vsaj navidezno) spravo z levico ter drugimi verskimi skupnostmi.

Cerarjeva vlada je pred nevidno oviro, ki jo bo morala tako ali drugače preskočiti, če ne odstraniti. Ta prepreka je meja med krizo in novim zagonom družbe in države po njej in Mramorjev škandal z mlahavo pravno držo okrog dodatkov za pripravljenost v visokem šolstvu pa tudi uvedba rigoroznih davčnih blagajn dvigujeta občutljivost javnosti za zakonitost in predvsem za enakost pred zakonom za vse.

Tu se začne problem Cerkve. Zdi se, da je začutila, da se s Cerarjem, ki ni odklonilen do vere, lahko sreča nekje na presečišču pokoncilske retorike in new agea, skratka na ideji, da je treba napraviti koalicijo »voljnih za skupno dobro«. Ta teden je Slovenijo obiskal kardinal Pietro Parolin in v pogovoru za Radio Ognjišče je, kot je poročala STA, izpostavil prednostna vprašanja, ki si jih Cerkev želi urediti s slovensko državo. Presenečenj kljub menjavi papežev na vatikanskem prestolu ni bilo: cerkev še naprej hoče načenjati »vprašanje katoliških šol«, še naprej hoče načenjati vprašanje davkov na cerkvene nepremičnine in vprašanje vojaškega ordinariata.

V nedokončani zadevi

Največji problem za javnost, vsaj tako se zdi, je, da financiranje Cerkve kot največje organizacije civilne družbe v Sloveniji že danes ni predstavljeno eksaktno, transparentno, argumentirano in skladno z načeli in obveznostmi, ki jih zakonodaja nalaga vsakemu državljanu posebej. Tako je na spletu – rečeno je bilo, da skladno s parcialnimi podatki aplikacije Supervizor – zakrožil izračun, češ da Cerkev v delnem skupnem seštevku od države dobi na leto prek sto milijonov evrov, vendar naj bi bilo v to vključeno tudi financiranje katoliških šol z javnim programom. V tem je javni denar za strogo cerkvene medije, za Radio Ognjišče, Družino itn., v katerih se niti ne trudijo za objektivno poročanje ali za profesionalno neodvisno novinarstvo, temveč zastopajo stroga ideološka stališča, ki so povsem prekrita s političnimi interesi desnice in z atavističnimi predstavami o slovenstvu. To z vero nima nič skupnega, ima pa s političnimi interesi. Tudi s tem ne bi bilo nič narobe, če bi se ti programi financirali na trgu in za to ne bi dobivali javnega davkoplačevalskega denarja. V ožji enačici naj bi skladno s podatki, ki krožijo, davkoplačevalci duhovščini in Cerkvi plačali vsak mesec milijon evrov za dodatke, na primer za obvezno socialno in zdravstveno zavarovanje, na drugi pa naj bi bil kup dejavnosti v Cerkvi, kljub ogromnemu premoženju v gozdovih in nepremičninah, neobdavčenih.

Poanta povedanega je, da se v državi, kjer naj bi se skladno z ustavo vzpostavili transparentnost in poštenost v enakosti pred zakonom za vse, dogaja nekaj povsem zasebno interesnega, to pa se sklicuje na vrednote, ki jih moderna Slovenija še ni preizkusila. Nacionalno sožitje med verami in državo je zaželeno in mogoče, krščanstvo zaznamuje prevladujoči del slovenske zgodovine, zato ni jasno, zakaj se sožitje z državo išče po političnih zvezah, pod roko, z odkritimi in prikritimi privilegiji ter na način, ki med ljudmi izpričuje neenakost pred zakonom.

Dodatna poanta povedanega je, da je Slovenija kot država in kot družba v praznem vrednostnem prostoru, v katerem ni razmisleka o vsebini tega, kar država pomeni, in o vrednotah, ki naj bi jih vsebovala. Levica se je utopila v ideoloških pasteh kapitalizma, desnica paradira s kokardami stare slave, ki spominja na ples v maskah ob ognju, ki je prerasel v duhovni požar; politično ambiciozni vrh akademske intelektualne srenje je počepnil v trpnost in je v stalni pripravljenosti za naskok na finančne dodatke in državo je v splošnem preplavila religija samonanašalnega potrošništva.

Odtod tretja poanta: o tem je treba začeti novo razpravo in javnosti sporočiti, da osamosvojitev države še ni končana.