Obstoj ni popolnost

Nikoli prej se mi ni zdelo tako samoumevno, da je njegova utrdba prav v rožnati zgodovinski lepotici na Trgu Castello, nasproti gradu/muzeja Sforzesco, kjer so živeli milanski vojvode. Moralo je biti okrog praznika vseh svetih, pozno popoldne, že skoraj v mraku, ki je bil dobro leto nazaj v lombardski prestolnici nenavadno vetroven, a topel.

»Vstopiva torej, vstopiva!« je pohitel prijatelj, filozof, urednik, potem ko je pozvonil na zvonec z napisom Ramge - Eco in so se steklena vhodna vrata avtomatsko odprla. V notranjosti naju je stoletno dvigalo med ropotom počasi potegnilo navzgor, proti drugemu nadstropju. Ni bilo časa razmišljati, zakaj mu je moral osebno prinesti ti dve knjigi, za kateri knjigi pravzaprav gre, zakaj ni poslal kurirja, v redu, Italijani se radi obiskujejo in so pregovorno gostoljubni, vedno imajo na voljo kozarec vina ali šampanjca za goste, in kaj delam jaz zraven, s katerimi besedami naj ga nagovorim, prihajam k njemu kot – kaj?

Če ga danes mnogi prijatelji in dobri znanci v spominih in besedah slovesa opisujejo kot nekoga, ki je znal življenje živeti kot kontradikcijo – in to je, ko gre za spajanje na videz nemogočih antinomij, kompliment –, velja za tiste, ki smo ga od blizu srečali enkrat ali dvakrat, reči, da si se lahko ob njegovi prijaznosti hipno stopil, a že naslednji trenutek si na vse pretege skušal obdržati kosti v sklepih, ko so se drobili pod težo njegovega enciklopedičnega uma, dobesedno, toda drugače, kot je to v bližini kakšnih »čistih« filozofov, ki si pač ne upajo zares namočiti v dišeče in smrdljive sokove življenja. Od daleč gledajo, sodijo.

Vrata stanovanja so bila priprta. »Si ti prej telefoniral, pred desetimi minutami? Saj veš, da ne dvigujem telefona, vedno mi kdo skuša zagreniti življenje …« je bilo slišati globok doneč glas, ki se je po škripajočem parketu približeval po ozkem hodniku, neskončnem, z neskončnimi policami, ki so, kot se je izkazalo minuto kasneje, vodile v labirinte ogromnih čudovitih prostorov – je to ena sama knjižnica – kabinetov, dnevnih sob, knjižnic, kuhinje, pomožnih sob knjižnic, kuhinjskih niš knjižnic … Moška sta se na pol objeta poljubila na lice, učitelj in učenec, in še preden sem skušala odfrfljati professore in kako da sem počaščena, da sem tu in zdaj – čeprav sva nekaj let poprej v neki neprimerno manj zanimivi družbi že bila izmenjala nekaj besed, pravzaprav sem ob njegovem odgovoru, duhoviti tiradi, na moje precej butasto vprašanje na neki novinarski konferenci, češ, kako komentira Berlusconijevo neumnost s spremljevalkami, še preden je izbruhnil škandal o vilah z bazeni in zalimi golimi dekleti ob njih, najstniško zavila z očmi in pihnila predse, on pa je ob tem pogled nonšalantno dvignil nekaj centimetrov nad mojo glavo, kot se to stori takrat, ko si nekdo zasluži, da ga ignoriramo in potem tudi ga uspešno ignoriramo –, nama obrne hrbet in z roko pomiga, naj slediva.

Ko hodiš v stanovanju Umberta Eca za Umbertom Ecom, se zdi, da preskakuješ stoletja, hop!, vsi živijo tam, Cynewulf opreza pri vratih kuhinje, malce naprej Abelard okrog pasu stiska Heloizo, ja, ne izmenjujeta si filozofije, hej, mar ni tam v kotu sključen Dante, je že nazaj?, ob oknu, ki gleda proti enemu od stolpov gradu, tistemu, v katerem je bila nekoč mučilnica, ječa, je prepoznati elegantno silhueto raziskovalca nočnih mor Dylana Doga, spet nekoga čaka?

Vsi so njegovi prijatelji. In koliko jih sploh ne vidim, ne prepoznam, počivajo med platnicami nekaj deset tisoč knjig, gori in doli, zloženih vsepovsod. Tam za njegovo mizo, v soju medle svetlobe zelene churchillovke, se k spisom sklanja glava očeta sholastike, ki mu je profesor bil namenil nešteto ur svojega študijskega življenja in čigar način filozofiranja, kajti zanj je bil sv. Tomaž Akvinski najprej filozof, logik in šele nato teolog, je v blažji maniri prevzel.

Precej stoletij kasneje je namreč veliki ikonoklast in idioritmik, doma iz srednjeveškega mesta Alessandria, ki je po najboljših univerzah sveta tekoče predaval v šestih jezikih, če odštejemo staro grščino in latinščino, na neki bolonjski večerji, kjer se je mudil tudi ta, ki je bil pravkar prinesel knjigi, šaljivo naznanil, da je našel argumentacijo za neobstoj Boga. In jo nekaj sekund kasneje razkril, rekoč: »Obstoj ni popolnost.« Mediavelist, nekdanji urednik pri Bompianiju, ki je s prav tako nekdanjo urednico Sgarbijevo nedolgo tega ustanovil založbo Nave di Teseo (Tezejeva ladja), spiritus agens Skupine '63, ustanovitelj bolonjskega Damsa, oče italijanske semiotike in še tisoč drugih reči. A pravzaprav je od vseh stvari, ki jih je znal tako imenitno početi, najraje bil prav pedagog, »docent v Bologni, kjer so prvi clerici vagantes ustanovili univerzo, ko so se po Oxfordu in Sorboni še pasli prašiči, v tej Bologni, kjer sem svojo filozofsko kariero - kalvarijo začel s knjigo o srednjem veku«.

»Poskusil se bom spopasti s tem kavnim aparatom,« napove, medtem ko v očeh ne skrivam navdušenja nad vsemi knjigami in da sem tam, da sem tam!, zato se ponudim: Profesor, jaz znam s kavnimi aparati. Sledim v kuhinjo, kuhinjo, kjer se zares kuha, posoda je ob steni prosto obešena, in začimbe, kilogrami njih, sredi nje masivna lesena miza, svetla, močna. Kafetiera v hitrosti in sploh deluje brezhibno. Bo kaj vprašal? Lahko jaz?

»Tu so skodelice, malce mleka … Iz Slovenije? Kar lepa italijanščina, kar lepa …« Uf, pazi na konjunktiv, sosledje časov!

O sebi in svetu je često – kadar ni, vedno zmagovito, vstopal v strupene, ledeno klinične polemike – razmišljal z mešanim humorjem, igrivostjo, praktičnim umom očeta in dedka, ki je vedel, da navzlic fragmentaciji vednosti in nešteto podvajanj virov človek prihodnosti še kako potrebuje kategorije, red, hierarhije, splošno znanje, ne samo nekaj površno scefranega, ampak poznavanje in razumevanje pojmov, datumov, podatkov, zgodovine in geografije … Totalnost znanja je bil njegov sinonim – vseved. Človek, ki je vedel preveč. In čeprav je bil pogosto zaničljiv do družabnih omrežij vseh sort – njegov zadnji tvit lanskega novembra je klical po tem, da papir ne bo še tako kmalu izumrl –, ne kaže spregledati, da je bil že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja urednik ene prvih multimedijskih enciklopedij, ki ji lahko rečemo kar mama wikipedije.

O, anekdota, zvesta pomočnica ignorantov! Je torej res, da je kot otrok hotel postati novinar in mu je starejši in bolj izkušen prijatelj namignil, naj raje začne pisati knjige, in da bo videl, kako ga bodo nato časopisi začeli vabiti, naj piše še zanje?

Namesto odgovora me povabi bliže, prižge dodatno luč v prostoru, kjer je na sredini posebna zaprta steklena knjižna omara, kot pove, namenjena izdajam, ki so bile lažnive ali pa so »kvarile človeka in ga zavajale«. Na eni od polic leži Galilej. »Zato ker je povedal stvari, ki so se nam kasneje razodele kot resnične – a ne takrat, ko jih je zapisal. Imam tudi Ptolomeja, tega geocentrika …, kot vidite, me zanimata alkimija in okultizem.« Ampak so izjeme, poleg Joycea, njegove prve izdaje Uliksesa z avtorjevim podpisom, je tu še Huygensov Horologium oscillatorium, prva napisana knjiga o nihalu: »Po Foucaultovem nihalu sem jo moral imeti.«

Za to, da je rešil vsa vprašanja, ki so se mu postavljala ob strukturiranju zgodbe romana Ime rože, je potreboval šest let. »Potem sem se upravičeno vprašal, kaj pa zdaj, kako naj pišem, kaj … Takrat sta se mi v spominu zableščali dve podobi: prva, ko sem pri dvajsetih do hladnega potu vznemirjen v Observatoire de Paris prvič videl Foucaultovo nihalo, druga je bila tista, ko sem na pogrebu padlih partizanov žvižgal v slovo. Ja, Foucaultovo nihalo je moja najbolj avtobiografska knjiga.« In najljubša. Še vedno.

Sfogliare i libri, sfogliare i libri, listati knjige je njegova sintagma (prvič jo je uporabil pred desetletji, še kot urednik na RAI), ki je, ko jo je komu eksplicitno namenil, pomenila, da je ta zaradi šibke razgledanosti, luknjastega znanja približek imbecila ali pa je na dobri poti, da to postane. Oslinjen prst na robovih listov zato pri meni – in milijonih drugih, ki niso videli filma Ime rože – še vedno pomeni, da skušamo vase sprejeti nekaj znanja, se na izust naučiti ali ponoviti kakšen spev, izrek, dokaz, »ker spomin je mišica, kot stegenska, ki jo je ves čas treba trenirati«, da bo prenesla še več, da bo odganjala redkost duha, vulgarnost.

Učil je, da je prihodnost samo sad naše domišljije. »Seveda bova naredila intervju, Patricija, seveda,« je nekaj minut pred odhodom naglas prebral in odgovoril moji neizrečeni želji. Med mojo nekajminutno odsotnostjo ga je kolega bil prosil nekaj zame. »Kar dogovorite se z mojo tajnico, enkrat v prihodnjih tednih, to sem dolžan temu …« In planila sta v smeh. Je tajnica še vedno ga. Cioncholini? Kolikokrat smo novinarji, ki smo želeli priti v stik z Umbertom Ecom, po telefonu slišali njen prijazen glas: »Profesor je trenutno v Bologni … V Združenih državah … Zaseden je, piše. Ja, pokličite naslednji teden, po tistem ko odda tekst za časopis, pa še kolumno … Si, si.«

Prisrčno slovo. In zadnji pogled na ta resni, a nikoli preveč dokončno resni obraz, z neprižgano cigaro v ustih. Ker obisk ni trajal več kot pol ure, je nemara presodil, da jo je škoda, zelo redko jo je še kdaj prižgal, zato pa je ves čas žvečil tobak.

Kar naj potegne zdaj to dvigalo dol do pekla, sem trosila vzhičenje na prijatelja. In veselje v prsih, kakšno veselje! Koliko stvari ga bom lahko vprašala. Koliko stvari bo lahko povedal slovenskim bralcem. Na poti proti Duomu sva pred barom na hitro spila nekaj močnega in morala sem uredniku te priloge poslati sporočilo, takoj, da »bomo imeli Eca!« A presto, professore!