Okolje postaja zgolj surovina ali motnja v razvoju

Pogovor s pilotom Matevžem Lenarčičem, ki bo aprila znova poletel do Azije in znova meril emisije črnega ogljika oziroma saj.
Objavljeno
12. januar 2018 15.05
Borut Tavčar
Borut Tavčar

Merjenje onesnaževal v zraku z ultralahkim letalom je precej cenejše kot merjenje z velikimi letali in ekipami znanstvenikov. Matevž Lenarčič je našel motiv za letenje tudi v tem, da kaže pot drugim. Nekatere države in piloti že sledijo, črni ogljik je treba namreč izmeriti, ne da se ga izračunati. Lenarčič je sicer prepričan, da je treba za planet narediti še bistveno več.

Sredi aprila bo pilot Matevž Lenarčič znova poletel iz Portoroža na pot do Azije in nazaj. Iz zraka je v treh letih okrog sveta videl že marsikaj lepega in tudi manj lepega. Življenje v Sloveniji je privilegij, vendar ne bo ostalo tako, če ne bo večina prebivalstva okoljsko osveščena in ne bomo volili osveščenih politikov, ki ne bodo služili pohlepnemu kapitalu in kratkoročnim interesom.

Kakšne so ugotovitve dosedanjih poletov, po videnem? Je Slovenija res zelen košček Evrope in sveta?

Kakovost življenjskega okolja v Sloveniji določajo geografska lega in podnebne razmere, ki trenutno obstajajo na tem območju. Življenje tukaj in zdaj je privilegij, česar pa se žal večina prebivalcev ne zaveda, zato zlahka tolerira obsežne posege v prostor. Na svetu in tudi v Evropi je veliko pokrajin, ki lahko Sloveniji brez težav konkurirajo ali jo celo presegajo. Slovenija ni in ne more biti izolirana od dogajanja v okolici. Onesnaženja, turistična gibanja, ekscesne energetske potrebe, predvsem pa gospodarski razvoj, ki temelji na liberalni ekonomiji, vplivajo na podobo in kakovost tega prostora. Okolje je postalo podrejeno kapitalu in politiki.

Življenje tu in zdaj je privilegij. Foto Igor Modic/Delo

Kaj ste videli v prejšnjih poletih nad Azijo? Čez mesec dni bodo imeli olimpijske igre. Kje je najhuje?

Na planetu Zemlja, ne samo v Aziji, je praznega prostora še veliko, planet ni prenaseljen z ljudmi. Genetske značilnosti človeka in družbeni razvoj so vodili v izrazito neenakomerno poselitev, koncentracije v velikih mestih, ekonomsko razslojitev, predvsem zaradi nezmožnosti kreiranja gospodarskega sistema, ki bi bil posamezniku in njegovemu okolju prijazen. Prenaseljena območja so kreatorji okoljskih problemov. Za vsak problem, ki se pojavi na tem planetu, lahko tudi na drugi strani, smo posredno odgovorni vsi. Onesnažen zrak v Aziji ustvarjamo tudi potrošniki s kupovanjem vsakodnevnih nizkocenovnih, akcijskih nepotrebščin. Olimpijske igre so že davno izgubile primarno poslanstvo promocije športa kot igre, solidarnosti in enakopravnosti. Prestiž, ekonomski interes organizatorjev in tekmovalcev jih je spremenil v gladiatorsko areno, orodje v rokah kapitala, ki uničuje naš planet.

Slab zrak v Aziji povzročamo tudi mi. Foto Aly Song/Reuters

Kaj bi moral narediti razviti svet, da ne bi zaostal za živimi gospodarstvi vzhoda? In kaj, da bi se preprečil eksodus Afrike in Bližnjega vzhoda?

Osnovni problem našega planeta je človek kot vrsta, ki je tako razvila intelekt, da lahko uniči svoje življenjsko okolje. Abstraktno mišljenje, sposobnost manipulacije in nebrzdan pohlep po oblasti in materialu. Skozi zgodovino se to ponavlja v številnih vojnah, osvajanjih, kolonizaciji, v današnjem času pa v prostem trgu, ki ga poganjata potrošništvo in dobiček, ki se neznosno koncentrira. Okolje postaja zgolj surovina ali motnja v razvoju. Ker tehnološki razvoj večinoma rešuje probleme, ki jih je prinesel tehnološki razvoj, moramo tudi tukaj postaviti meje, kjer ima okolje absolutno prioriteto. Vojni, ekonomski, podnebni begunci so zgolj rezultat razslojene človeške družbe, nastale zaradi malikovanja kakršnih koli zmagovalcev v službi dobička.

Tako imenovani razviti svet bi torej moral nujno omejiti tehnološki razvoj in okrepiti iskanje družbeno ekonomskega modela, ki bo omejil neznosen pohlep in uravnotežil celotno svetovno človeško populacijo. Utopija? Najbrž res. Alternative so slabe, najslabša je morda tista o kopiranju tako imenovanega živega gospodarstva vzhoda, ki temelji na modernem suženjstvu v korist korporacijskega kapitala v rokah nekaj posameznikov.

Kakšna je slika vetrnih in sončnih elektrarn? Polja se začnejo že takoj čez mejo. Je to lepo ali kazi pogled?

Zelene energije, ki ne bi obremenjevala okolja, za zdaj ni. Tako imenovani obnovljivi viri, kot so veter, sonce in voda, potrebujejo veliko infrastrukturo, ki človeku in drugim živim bitjem drastično zmanjšuje obseg primernega življenjskega prostora. Že same raziskave, izdelava in gradnja te infrastrukture puščajo na planetu ogromen ogljični odtis. Slovenija je zelo majhna, gospodarsko vizijo gradi tudi na zelenem turizmu, kar je v absolutnem nasprotju z megalomanskimi objekti, ki jih zahtevajo obnovljivi viri. Ogromen energetski potencial se skriva v neizoliranih stavbah in energetski samooskrbi, predvsem pa v miselnem obratu, ki ga moramo narediti mi vsi. Tekmovanja vrniti v peskovnik, egocentrizem prepoznati kot bolezen, pohlep in poslovno manipulacijo prezirati.

Narava s človekom je en organizem, vse, kar naredimo, naredimo vsem na planetu. Kako se to vidi iz zraka?

Ko je začel človek uporabljati naravne vire za svoj dobiček in oblast, je izstopil iz ekosistema. Postavil je svoje prioritete, načela in cilje, ki drastično vplivajo na dogajanje na celotnem planetu. Iz zraka se vidi obsežne goloseke v Amazoniji pa tudi že v Sloveniji, degradirana polja »fracking« zemeljskega plina v Teksasu, kmalu tudi pri nas, smog indijske podceline in tudi Slovenije, izginjanje ledenikov na Arktiki, Antarktiki in v Sloveniji, degradirana industrijska območja. Vidi pa se tudi čudovita neokrnjena pokrajina, pravi substrat življenja, kamor človeški pohlep še ni stegnil svojih lovk. Še je čas, da rudarjenje pod zemljo in po kriptovalutah zamenjamo z rudarjenjem po lastni vesti.

Rudariti po lastni vesti namesto v naravi. Foto Reuters

Načrti za prihodnje leto so znani. Kaj pa naprej?

Raziskave črnega ogljika bomo nadaljevali v Aziji, na Arktiki in Antarktiki. Problem črnega ogljika in drugih trdih delcev postaja realnost, vendar večinoma še vedno na retorični ravni. Potrebujemo nova pravila v službi okolja in našega zdravja, meritve povsod, ne samo v večjih mestih, omejitve prometnih izpustov, regulacijo uporabe peči na trda goriva, nadzor biomase, postaviti vzgojo in izobraževanje nazaj na humanistične temelje. Zato potrebujemo okoljsko ozaveščene ljudi, ki bodo izvolili ozaveščene politike, ti pa se bodo zmogli upreti diktatu kapitala.