Tiskane izdaje
1. s primernimi programi SO med letoma 1987 (Nova revija, Majniška deklaracija …) in 1990 (plebiscit);
2. z demokratičnimi volitvami v zahodnem delu (Slovenija, Hrvaška) spomladi 1990 in z zaostajanjem v vzhodnem delu Jugoslavije;
3. s slovenskimi vojaškimi uspehi (po napadih JLA na Slovenijo konec junija in v začetku julija 1991);
4. s prepričljivimi nastopi slovenske (zunanje) politike v drugi polovici leta 1990 in vse leto 1991;
5. s propadanjem t. i. socialističnih sistemov med letoma 1989 (berlinski zid) in 1991 (razpad Sovjetske zveze).
Starejši slovenski programi (1848, 1917) so bili glede samoodločbe – paradoksalno in hkrati razumljivo – neodločni, saj so se opirali na hrvaška in druga slovanska zavezništva. Šlo je tako rekoč za soodločbo. To je do neke mere – če pomislimo, da so se pobude v smislu samoodločbe začele pojavljati pozneje, v Versaillesu, predvsem pa ob koncu kolonializma – razumljivo. Jugoslovanska in slovenska ustava iz leta 1974 sta poleg (v NOB konzumirane) pravice do samoodločbe vsebovali tudi prepoved, ki se je imenovala bratstvo in enotnost. Varuh bratstva in enotnosti je bila – ustavno zapečatena – Zveza komunistov, njen cilj pa komunistična delitev po potrebah. Nacionalni (torej državotvorni) programi Nove revije, Majniške deklaracije 1989 in plebiscita so bili nekaj novega.
Tuji sogovorniki slovenskih – novoizvoljenih – oblasti so opazili razliko med Jugoslavijo in drugimi nekdanjimi socialističnimi državami. Slovenija in Hrvaška sta v duhu vzhodnoevropskega čudeža (annus mirabilis), ki je bil rezultat poljskih in čeških oporečnikov, poglavarjev Rimskokatoliške cerkve, ZDA in Sovjetske zveze, pripravili večstrankarske volitve. Ujeli sta korak z državami, kot so bile Češkoslovaška, Madžarska in Poljska. V pogovorih je bilo poleg osvoboditve ujetniških narodov (captive nations) največkrat poudarjeno dejstvo demokratične usmeritve, pri čemer so sogovorniki (celo James Baker) prisluhnili predvsem demokraciji. Mednarodno javnost so slovenski nacionalni interesi zanimali bistveno manj od človekovih in manjšinskih pravic, svobodne gospodarske pobude itn. V tem pogledu je bila Miloševićeva – nekoliko manj Markovićeva – politika videti zaostala, sebična in nevarna.
Slovenski odpor zoper JLA je bil v tujini večinoma videti kot upravičen in občudovanja vreden, bile pa so tudi kritike. Izvirale so iz Beograda in iz gradiv, ki so jih proizvajali generalštab in srbska diplomacija pa tudi nekatera civilnodružbena gibanja. Evropske in ameriške politike je upravičeno skrbelo, da se bodo narodnostne napetosti (med Srbi in Hrvati, med Srbi in Albanci, Srbi in Muslimani …) stopnjevale; največkrat pa so slovenske in hrvaške ambicije zavračali z argumentom, da bi bil razpad Jugoslavije porazen zgled za Sovjetsko zvezo. Tujci, predvsem Avstrijci, Italijani in Nemci, si niso želeli vojne pred svojim pragom, zato so – zlasti ko je šlo za Slovenijo – pomagali ustavljati JLA. Konec junija in v začetku julija 1991 je evropska trojka na sestankih v Zagrebu, predvsem pa na Brionih posredovala med Beogradom in Ljubljano. Zahtevali so, naj Slovenija prekliče odločitve o neodvisnosti, te zahteve pa so se prepletale z večplastnim in protislovnim dogajanjem na terenu in z vzporednimi slovensko-srbskimi pogajanji: Milošević, Jović in pozneje Ćosić niso bili več prepričani, da želijo zadrževati Slovenijo v Jugo/Srboslaviji. Rešili smo se s trimesečnim moratorijem, ki ga slovenska javnost sprva ni sprejela z velikim navdušenjem. Bolj zapletena je bila zgodba s Hrvaško, katere predstavnik v jugoslovanskem predsedstvu Mesić je glasoval proti umiku JLA iz Slovenije.
Moratoriji, zamrznitve in odlaganje končnih odločitev so značilen evropski prijem. V EU so – še jeseni 1991, pravzaprav vse do razpada Sovjetske zveze – upali, da jim morda ne bo treba priznati neodvisnosti Slovenije in Hrvaške. Morda si premislita, morda se bo našla čudežna rešitev za tretjo Jugoslavijo, s katero bi se izognili zmagoslavju »četrtega rajha«?? Značilna je bila tudi zadnja evropska odločitev v zvezi s Slovenijo 16. decembra 1991, ko so zunanji ministri odložili priznanje Slovenije in Hrvaške za en mesec.
Brioni so bili prvi zunanjepolitični dosežek Slovenije in tudi Evropske unije, ki je bila pred tem – skozi usta De Michelisa in drugih – grozila, da Slovenije ne bo priznala še dvajset let. Vojna v Sloveniji je bila – po 10 dneh – končana, osamosvojitev se je preselila na diplomatski parket. Še v Haagu (septembra in oktobra 1991) so obstajali trije scenariji ureditve jugoslovanske krize: slovensko-hrvaški, srbsko-črnogorski in makedonsko-bosanski. Evropska unija je bila najbolj naklonjena makedonsko-bosanskemu scenariju, ki je ponujal tretjo Jugoslavijo. Ta bi bila podobna nekakšni gospodarski skupnosti. Haaško konferenco so potem tako rekoč iztirile obljube o priznanju samostojnosti Slovenije in Hrvaške. Predvsem se je v njenem času iztekel brionski moratorij in JLA je zapustila Slovenijo. Carrington nas je prosil, naj še naprej prihajamo na sestanke v Haagu, v kar smo privolili, vendar od konference nismo pričakovali ničesar; da ne govorimo o nesrečnem poskusu Londonske konference avgusta 1992, ki Slovenije pravzaprav ni več zadevala, saj je bila že priznana država: Rusija jo je priznala februarja, ZDA aprila, v OZN pa smo vstopili maja 1992.
Konec leta 1990 in vse leto 1991 sta bila čas bolj ali manj drznih zunanjepolitičnih nastopov:
• Novembra 1990 se je pisec teh vrstic vrinil v jugoslovansko delegacijo, ki se je udeležila znamenite pariške Konference o varnosti in sodelovanju v Evropi (KVSE). Tam se je srečal s prijatelji (Havel, Mock) in pripravil tiskovno konferenco, na kateri je predstavil Memorandum o stanju jugoslovanske krize in o namerah Republike Slovenije.
• V začetku decembra 1990 je bil v Ljubljani italijanski zunanji minister Gianni de Michelis, ki ga je zanimal plebiscit. V tem in po tem času je imel slovenski zunanji minister kup tiskovnih konferenc, na katerih je napovedoval razpad Jugoslavije, skladno s tem pa so se kopičili pritiski iz Beograda.
• Po plebiscitu smo jugoslovanskemu zunanjemu ministru predlagali preureditev jugoslovanske diplomacije: v Beogradu bi ustanovili koordinacijo, ki bi jo sestavljali republiški zunanji ministri. Prvi sestanek takšne koordinacije je bil sredi marca 1991, vendar je Slovenija ostala osamljena.
• 17. januarja 1991 smo predstavili slovenski zakon o zunanjih zadevah.
• Januarja 1991 sta predsednik vlade in zunanji minister potovala na Madžarsko in v države Beneluksa. Peterle se je sestajal s krščanskimi demokrati, pisec teh vrstic pa z liberalci. Nizozemski minister Hans van den Broek nam je dopovedoval, da Slovenija ni zrela za neodvisnost.
• Februarja smo v Atenah preganjali grške strahove v zvezi z Makedonijo.
• Aprila je slovenski zunanji minister predaval v dunajski Zunanjepolitični družbi in obiskal avstrijskega kolega Aloisa Mocka. Prosil ga je za konzularno pomoč v primeru, da bi jo Slovencem v tujini odrekla Jugoslavija.
• 13. aprila 1991 smo objavili slovensko stališče do luksemburškega evropskega vrha, na katerem so podprli »miroljubno, demokratično in sporazumno rešitev« jugoslovanske krize.
• V maju smo obiskali Moskvo in Rim. V Moskvi smo – iz Jelcinovih ust – izvedeli, da bo Sovjetska zveza kmalu razpadla.
• Sledili so sestanki z italijanskimi in vatikanskimi voditelji. Kučana, Peterleta in pisca teh vrstic so sprejemali predsedniki italijanske republike in vlade, predvsem pa papež Janez Pavel II.
• Tik pred vojno je pisec teh vrstic predaval na Dunaju, kjer je Alois Mock napovedal, da bo Avstrija upoštevala slovenske potne liste.
• 15. junija je sledil sestanek slovenskega in hrvaškega vodstva v Zagrebu.
• Na MZZ smo izdelali izkaznice za slovenske carinike.
• 14. junija je bil v Ljubljani ameriški veleposlanik Zimmermann. Menil je, da ohranitev Jugoslavije ne pomeni statusa quo.
• 17. junija 1991 je italijanski zunanji minister v intervjuju slovenski novinarki izjavil, da bosta Evropa in Italija spoštovali sleherni demokratični dogovor med republikami Jugoslavije.
• 21. junija nas je v Beogradu prepričeval James Baker. Markoviću naj bi bil rekel, da bodo ZDA, če bodo morale izbirati med enotnostjo Jugoslavije in demokracijo, izbrale demokracijo.
• 25. junija je slovenski zunanji minister kolege po vsem svetu obvestil o Deklaraciji o neodvisnosti in v zvezi s tem prosil za mednarodno priznanje.
• Veliko pisem je pisal tudi po izbruhu vojne.
• Sestavili smo dokument Slovenia in a state of war.
• Sredi vojne se je slovenskemu ministrstvu pridružilo okrog 60 slovenskih diplomatov, ki so dotlej delali v Beogradu.
• 28. junija (drugi dan vojne) je bil v Zagrebu sestanek slovenskega predsednika in zunanjega ministra s trojko EU (Poos, Van den Broek, Gianni de Michelis).
• V noči s 30. junija na 1. julij je bil v Zagrebu nov sestanek s trojko EU. Ob zori je De Michelis rekel slovenskemu zunanjemu ministru: Moratorij bo trajal tri mesece, potem lahko storite, kar hočete.
• 2. julija je sledil sestanek z Genscherjem v Beljaku.
• 7. julija smo se jugoslovanski, slovenski in evropski predstavniki sestali na Brionih.
• 17. julija je bil slovenski zunanji minister v družbi Igorja Omerze pri Larryju Eagleburgerju v Washingtonu. Ta je povedal dve stvari: da gre za »prvi obisk, ki smo ga organizirali brez posredovanja jugoslovanske ambasade«; in da »je zdaj Slovenija v prvi ligi«. Eagleburgerja smo prosili za podporo pri odprtju slovenskega predstavništva v Washingtonu.
• 20. avgusta 1991 je sledil sestanek pri Genscherju v Bonnu. Govor je bil tudi o »puču« v Moskvi, za katerega je nemški minister menil, da ne bo uspel. Nemci so imeli dobre informacije o tem, kaj se dogaja v Sovjetski zvezi. O tem je mogoče sklepati tudi na podlagi odločnosti, s katero je Nemčija pri priznanju Slovenije prehitela druge države. V Bonnu so vnaprej vedeli za razpad Sovjetske zveze. Po razpadu sovjetskega komunističnega imperija ni bilo nobenega zadržka za priznanje Slovenije.
• 7. septembra se je začela haaška konferenca, sicer smo v septembru obiskali skoraj vse evropske države, tudi Albanijo, Bolgarijo, Češkoslovaško, Grčijo, Italijo, Nemčijo, Nizozemsko, Poljsko, Portugalsko …
• Pri francoskem predsedniku Mitterrandu sta bila predsednik republike in zunanji minister 2. in 3. oktobra. Mitterrand je takrat rekel: Če že hočete biti neodvisni, pa bodite neodvisni!
Za mednarodno priznanje Slovenije in za začetek slovenske države je moralo biti izpolnjenih vseh pet pogojev.
