Tiskane izdaje
Na njej je nekaj nedoločljivo odmaknjenega, aristokratskega. Ozka izčiščena silhueta, prožen korak, korak mladega dekleta. Vsakič ko sem jo srečala v mestu ali je kdaj švignila mimo mene, me je spreletelo, kako izstopa v tem prostoru in času, kot da res stopa korak pred časom. Lahko bi vsakič natančno opisala njena oblačila – in torbico, ki jo je nosila na rami ali jo nonšalantno držala pod pazduho. S torbo ravna, kot da je del nje, elegantno, hkrati neobvezno, ležerno, v stilu, briga me, ki si ga lahko privošči nekdo z izostrenim občutkom za stil.
Vstopim v njeno prodajalno na Tavčarjevi 4, ki ima že pet desetletij kultni status. Na široko mi odpre vrata, v brezhibno krojeni črni kreaciji, z značilno spetimi lasmi navzgor, očmi, ki so naličene na poseben način, in iskrivim, a še rahlo zadržanim pogledom. Povabi me v prostor za prodajalno, njeno delavnico, njen kreativni prostor. Pravzaprav se zdi neverjetno. Prav tu so pol stoletja brez predaha nastajale torbe in torbice vseh oblik, od klasičnih do avantgardnih kosov, ki so zunaj na modnih dogodkih jemali dih kreatorjem, kot so Dsquared2 ali Jean Paul Gaultier.
Tukaj torej ob pomoči sodelavcev nastajajo torbe G. Ozrem se po delavnici: stari šivalni stroj za usnje, kosi usnja v različnih barvah in strukturah, tri torbe na delovnem pultu, oblikovalski presežki. V zraku nekaj prijetnega, vonj po ustrojenem usnju, vonj po ustvarjalnosti. In pred mano sedi: očarljiva, dekliška, živ dokaz, kakšen motor in eliksir mladosti je kreativna energija.
Ko mi hoče vzeti moj znošeni dežni plašč in ga obesiti, se nerodno uprem. Tudi jaz ga rada kar vržem čez stol, pravi. Ne verjamem, rečem, ko ošinem nenavadno izčiščeno kreacijo, ki bi lahko spominjala na japonskega oblikovalca, pa je verjetno njena lastna.
Vi me še ne poznate, se nasmehne. Stvari so zato, da v njih uživaš, ne da te omejujejo.
Ne, ne poznava se. Vedno se mi je zdela zadržana, odmaknjena, nekako aristokratska, rečem. Ah, dajte no, aristokratinja z metlo, se nasmehne.
Kolikokrat pomisli, kje vse se sprehajajo njene torbice, pet desetletij, kakšne so njihove poti, njihove usode, vprašam. Koliko jih je? Skomigne z rameni. Kdaj sicer pomisli, da bi bilo zanimivo slediti, kje se sprehajajo, na kateri rami, a kaj ko pod njenimi prsti nastajajo že nove. Te zdaj zahtevajo njeno popolno pozornost. Vsaka je drugačna, kar je v teh časih mali čudež, nekatere morda, tudi na željo potencialnih lastnic, ohranijo obliko predhodnice, a se z detajlom, z barvo, dodatkom, s perjem, kožo, umetnim ali pravim koščkom krzna razlikujejo dovolj, da so samosvoje in ustvarjene samo za »tisto lastnico«, na katero čakajo. Fino se ji zdi vsakič, ko zagleda torbico na ramenu ženske, ki jo res zna nositi. Kaj to pomeni, da jo zna nositi?
Da jo nosi, kot da je zares njena, reče. Kot podaljšek njene osebnosti, samozavestno. Glavo gor, pa torbica pod roko, ker je to lepo, ker je to fino, pa greš.
Večkrat je že omenila, da prepozna vsako, saj jo je ustvarila, vsako z novo energijo. Vsaka torbica govori zgodbo, in to dobesedno, vsaka išče značaj svoje nove lastnice, takoj ko je narejena.
Družinska tradicija
Oče Anton Okršlar je imel z bratom v lasti tovarno v Domžalah, ki je po letu 1946 z nacionalizacijo postala domžalska tovarna Toko; torbe, usnjeni izdelki, galanterija. A tudi po nacionalizaciji je ostal v tovarni, kot tehnični direktor, pa tudi tržnik, motivator, oblikovalec in kadrovnik. »Delal je predano in s strastjo, kot bi bilo še vedno njegovo. Nikoli v družini ni niti omenil, da so mu vzeli vse, kar je ustvaril, nikoli ni bilo niti besede o tem. Trenutek je bil tak in sprejel ga je dostojanstveno.«
Bil je hvaležen za to, da ima možnost, da lahko dela to, kar ima rad in kar zna. In delati je znal, pravi. In to zahteval od drugih, tudi od svojih otrok. Delali pa smo, pravi Marjeta Grošelj. Že kot punčka je delala, pomagala v domači delavnici, kjer so izdelovali potovalne torbe, na praksi v tovarni, na velikem vrtu ob hiši. Vrt je moral biti lep, natančen, dolg vhod, vse je bilo urejeno. Vstajali so pred šesto zjutraj in okopavali, pleli, sejali, sadili, vse natančno, ob vrvici, se nasmehne. Da bi jaz takrat rekla, da grem v kino? Nikakor ne. Še na misel mi ni prišlo. Sobota je bila rezervirana za delo. Čiščenje cele hiše, od znotraj in zunaj. Otroci smo imeli vsak svoje naloge in smo jih morali opraviti. Pa nam ne bi bilo treba tako garati, veste, skoraj zarotniško reče. A tak je bil. Tudi kasneje mi je rekel: Če hočeš otroku dobro, ga nauči delati. Nauči ga discipline.
Gledam družinske fotografije; njena mama z velikimi sončnimi očali, s širokokrajnimi klobuki, v brezhibno ukrojeni obleki. Po očetu je podedovala disciplino, predanost delu, po mami glamur. Kot so mi rekli ljudje, ki se je še spomnijo, je bila mama dama v pravem pomenu besede, ekstravagantna, karizmatična, samosvoja. Kot Veronika iz Jančarjevega romana To noč sem jo videl, le da brez aligatorja na vrvici. Je bila pa zato med prvimi ženskami, ki je vozila avto, družinski DKW. In si zato prislužila kar nekaj pripomb, v stilu, naj raje vzame kuhalnico v roke.
Ko je oče Marjeto prvič vzel s sabo v Firence, je imela šestnajst let. Takrat je bil odhod čez mejo dogodek, vse to čakanje na vizum, resne priprave. Na sejmu je morala pregledati vse torbice in modne dodatke, zapomni si vsak dober kos torbe, ji je rekel. Tako si je natančno ogledovala torbe in druge usnjene izdelke v izložbah, si naredila zapiske o obliki, barvi, materialih, detajlih, in zvečer, ko sta prišla s sejma, je v hotelski sobi risala vse tisto, kar je videla. Takrat ni bilo interneta, pametnih telefonov, s katerimi bi posnel dobre kose. Risala je cele noči, zjutraj spet na sejem. Trening skiciranja, kreativnosti in ne nazadnje tudi spomina. Hotel jo je priučiti – in jo tudi je. Takrat bi raje kaj drugega, se nasmehne. Recimo kaj, vprašam. Recimo kakšen neobvezen sprehod po Firencah, da bi lahko samo gledala v izložbe, ljudi, arhitekturo. Od nekdaj so jo privlačile lepe stvari, lepe oblike, lepota v najširšem smislu besede. Vsakič ko je stala pred Michelangelovimi mojstrovinami, je pomislila na njegov stavek, kako je že v neobdelanem kosu marmorja videl obliko, podobo angela ali sužnja, ki jo je potem osvobodil iz kamna. Nekaj podobnega se ji je dogajalo, kadar je zatipala pravo usnje; takrat se je v njeni glavi že zrisala oblika, včasih končni izdelek.
Prva torbica na pot v London
Prvo torbico je naredila kot študentka oblikovanja na ljubljanski šoli, še danes se spomni, kakšna je bila. Njeno diplomsko delo. Polokrogla torbica iz semiša v naravni barvi. Z njo na rami je šla na izpopolnjevanje v London za eno leto. Za dekle iz Jugoslavije je bil London brneče, odprto mesto, polno vizualnih dražljajev, izložbe, galerije, muzeji, predvsem pa moda na ulici in kako jo nosijo.
Vsako torbico od takrat dela z enakim užitkom. Na začetku procesa že čuti njeno obliko, njeno zgodbo, pusti, da ji materiali šepetajo. »Neznansko uživam v tem.« Saj v tem je morda ključ, da se še vedno, po petdesetih letih in na tisočih malih umetninah, z enako ponižnostjo in vznemirjenjem loti nove torbe, nove zgodbe. Svetleče usnje, brušeno, semiš, zaponke, pasovi, domislice, torba kot knjiga, ki jo odpreš in nosiš pod roko, torba kot dragulj, torba kot zapestnica, torba kot čudežna torba, v kateri je vse, kar potrebujejo sodobni urbani nomadi; torba kot osebna izkaznica, torba kot ščit in kot darilo. Torba kot samozavest.
»Ampak da boste vedeli: takoj ko se mi v glavi zariše ideja, barve za novo torbo, še vedno noč in dan premišljujem o tem,« pravi z nekakšno sramežljivostjo. Lahko bi bilo karkoli, zakaj torbice? Pomolči. »Zato, ker so bile pač doma. Ker sem imela takšne starše. Nisem podjetnica, nikoli ne bi sama začela s tem, starši so me vzpodbudili in oblikovanje in izdelava torb sta postala kanal izražanja. Saj pravim, lahko bi bilo karkoli,« reče skoraj nagajivo, dekliško. A takrat, tistega julija, ko se je poročila, preselila v Ljubljano, je odprla tudi svoj prvi butik in delavnico.
Kakšni ste bili kot najstnica, vprašam. Najbrž ste v socializmu precej izstopali. Ah, ne vem, se nasmehne. Na oblikovni šoli smo bili vsi ... malo bolj tako, posebni. Malo uporniški. Tudi zato ni nosila mini kril. Ker so jih nosili vsi in ker je prevelik estet, kot pravi. Se pa spomni prvega zelenega plašča, ki si ga je dala delati po svoji zamisli, namesto gumbov je imel velike pompone iz krzna in obrobe iz krzna, oprijeta rokava. Malo bi lahko spominjal na Geraldine Chaplin iz Dr. Živaga. Takrat je bil to precej nenavaden kos. In takrat plašč ni bil samo za eno ali dve sezoni, bil je nekaj, kar si imel leta. Takrat smo cenili stvari. Ta potrošniška kultura, po uporabi odvrzi, to ni zanjo.
Jaz se navežem na stvari
Jaz se navežem na stvari, stvari, v katerih doživiš nekaj lepega, pravi, stvari, ki te spremljajo pri prelomnih dogodkih. Ve, kaj je imela oblečeno takrat, ko jo je zasnubil, ve, katero torbico je držala v rokah, ko je šla na svoj prvi modni dogodek v Milano.
Zato najbrž vidi svoje kreacije kot predmete, ki se nalezejo energije osebnosti, jo poudarijo, katalizirajo. »Če mi je kakšna stvar res všeč, zakaj je ne bi oblekla desetkrat ali večkrat? Preveč obremenjeni smo s tem, da moramo hlastati po vedno novih in novih. Manj je več. A tisto, kar je v omari, naj bo dobro. Naj ima značaj.« Nizkocenovne znamke so konec devetdesetih precej načele naš modni zemljevid in povzročile propad tekstilne industrije. Morda bi se morali v tej deželi usmeriti prav v butično, v ročno izdelano, v unikatno. Sicer pa sama ni poklicana, da bi ponujala recepte, pravi, samo živi tisto, kar misli, da je prav. In ve, da je njena pot ta, da ustvarja kose, ki so narejeni vsak posebej, s posebno energijo, drugače. Gotovo bi v teh časih krize veliko pomenila prava izvirna ideja, v pravem trenutku. S kančkom drznosti. S tem, da bi odprli vrata za talentirane oblikovalce, se preusmerili v bolj butično, bolj kakovostno, bolje skrojeno. Sicer pa ne sprašujte me, nisem podjetnica, ponovi.
Kako se zgodi kreativni impulz? Ko grem naročat materiale, ko zagledam res pravi material, ga zatipam med prsti, prepogibam, nikoli ne vprašam, koliko to stane. Če nekaj začutim, če v njem že vidim možnost oblike nove torbice, vzamem, ker čutim, da se bo prav iz tega kosa usnja zgodilo nekaj lepega. To je moja strast, se smehlja.
Pa všeč so ji stari črno-beli filmi, Zajtrk pri Tiffanyju in Audrey Hepburn recimo, nekaj brezčasnega, s kančkom nostalgije in hkrati večno lepo.
Moda je, kako se izrazimo,
Zaslišimo zvok odpiranja vrat. Aha, to bo Matej, moj sin, pravi Grošljeva. Nekaj mi je prinesel, pa včeraj je doktoriral na ekonomski fakulteti, zelo so ga pohvalili, nekaj v njenih očeh se ponosno zasveti. Trije fantje, Gašper, Matej, Luka, vsi uspešni v svojih poklicih. Ko se usede poleg naju na stol, si ne morem kaj, da ne vprašam, zakaj kateri od sinov ni ...
»Vem, vem,« me z nasmeškom prehiti Matej. »Tudi mene nenehno sprašujejo, zakaj ji kateri od nas ne pomaga, da bi torbice šle ven, v svet. Ne razumejo, da je bilo že toliko povabil, toliko možnosti, a mama tega noče. In to spoštujemo.«
»Če spremenim karkoli, da bi racionalizirala svoj proces ustvarjanja, to ni več ista zgodba, ni več moja zgodba.«
Je ena redkih oblikovalk, ki je vsak svoj kos oblikovala z rokami in rokami njenih sodelavcev, zato veliko bolj ve in čuti, komu je to namenjeno. Nihče drug, ki ni tako dobesedno s svojimi rokami udeležen v vsakem ustvarjalnem procesu, od zasnove do zadnjega šiva, ne more tako svetovati torbice ženski, ki vstopi v butik, pravi.
Tudi s prihodom krize se za njeno trgovino ni nič spremenilo. Z množično proizvodnjo sicer dosežeš nižje cene izdelave, ne ozirajoč se na to, komu pri tem stopiš na rame. Ali koga potisneš navzdol, pravi Matej Grošelj. »Kljub krizi, ki je nastopila, pa je bila mama odločna, da njeni sodelavci, mojstri, zaradi krize ne bodo trpeli in ne bo trpela kakovost torbic. Lahko je ponosna, da je v petdesetih letih kar nekaj družin začelo in tudi zaključilo svoje kariere v tej delavnici, vedno so delali z veseljem in ljubeznijo.«
Ko je v Italiji, sicer gre po butikih vrhunskih blagovnih znamk, ne zato, ker bi ji bile všeč torbe Vuittona, pravi pazljivo, da ne bi v njenih besedah zaznala kakršne koli kritike, a zanima jo način izdelave.
Ni še se zgodilo, da bi njena torba ostala neopažena, pravi Matej. In nikoli ne pove, da jo je oblikovala sama. Enkrat ji je prav v Vuittonu gospod, velik poznavalec torb, občudujoče rekel, da je njena torba čudovita ... »Da morire. Čudovita za umret.«
Takšne stvari ti naredijo dan, se nasmehne Marjeta. Vsaka moja torbica na rami ženske, ki nadgradi podobo, je darilo zame. Tudi zaradi tega ustvarjam.
Prav zadnjič, ko je bila povabljena na modni dogodek Cavallija v Milano, si je privoščila malo ekstravagance. Tudi s torbo. Kot ponavadi so jo spraševali, od kod je njena torba. In kot ponavadi je rekla, da je delo slovenske oblikovalke. Kaj me tako gledate, reče z nasmeškom. A ni bolje? Izvažati ne želim, naročila za dvesto torb ne morem izpolniti, pa tudi nočem, ker še vedno želim ustvarjati unikatne kose. V tem uživam. Ne v tem, da naredim skico, potem pa gre to v proizvodnjo in sama nimam več nič s tem.
Bila so številna oblikovalska priznanja, nagrade, njene torbe kot protokolarna darila Republike Slovenije, seznam osebnosti, ki jih nosijo, je zavidljiv, objave o njenih torbah v tujih revijah, med drugim v New York Timesu, številna povabila na širitev proizvodnje ali prodajo patenta za serijsko proizvodnjo, ki jih je z nasmeškom zavračala.
Razstava torb G
In vendar bo ob petdesetletnici v okviru Mercedes-Benz Fashion Weeka velika razstava njenih kreacij na povabilo Saša Radoviča, ki je že konec devetdesetih kot modni urednik revije Modna skupaj s partnerico Barbaro Žnidar uprizarjal vrhunske modne dogodke in razstave slovenskih oblikovalcev, zaradi katerih je Slovenija takrat v nekdanji Jugoslavija dobila sloves modne avantgarde. Njene torbe so bile del te zgodbe.
Izraz ikona je najbrž najbolj zlorabljen izraz v slovenskih medijih, pravi Sašo Radovič, zdaj kreativni direktor Mercedes-Benz Fashion Weeka Ljubljana, »ampak Marjeta Grošelj je ikona v pravem pomenu besede, njene kreacije imajo v Sloveniji ikoničen status. Če bi njene ambicije segle čez mejo, bi bil njen ikonični status globalen.« Tudi Barbara Žnidar pravi, da se ji na potovanjih v tujini še ni zgodilo, da bi neznanci spregledali Marjetine torbice. »Z neverjetnim občutkom zna vedno znova uloviti tisto pravo kombinacijo forme, finih materialov in okovja v končno podobo. Njeni unikati tako lepo izžarevajo duh časa, sodobnosti in modernosti.« Judita Treppo, kreativni vodja Wolfove V, po katere zaslugi bo na tokratnem Mercedes-Benz Fashion Weeku na ogled ekskluzivna kolekcija Alberte Ferretti Limited Editon FW 2016, pravi, »da je Marjeta Grošelj ena redkih, izjemnih oblikovalk, ki ohranja tradicionalni način izdelave, kar zdaj ni več v navadi, ne v svetu ne pri nas. Ob njenem jubileju lahko izrazim samo moj poklon tej strasti, ljubezni in tradiciji, iz česar je razvila blagovno znamko, ki je postala simbol oblikovanja v Sloveniji. Zato je vzor rodovom in današnjemu času, v katerem ne znamo vztrajati in ljubiti tega, kar nam je bilo dano ob rojstvu.«
