Tiskane izdaje
Nenehno poslušamo pogovore o tem, da živimo v ekonomiji znanja. Nove tehnologije, umetna inteligenca in še posebej internet naj bi prispevali k temu, da se v postindustrijski družbi poveča vloga vednosti. Zgodilo pa se je ravno obratno. Ekonomija znanja paradoksno temelji na ustvarjanju in izkoriščanju nevednosti.
Joanne Roberts in John Armitage sta v svojih raziskavah o ekonomiji znanja pokazala, da ta ekonomija sicer govori o tem, kako je potrebno vzpodbujanje razvoja intelektualnih sposobnosti, širjenje informacij, dostop do novih odkritij, v resnici pa se vednost omejuje in dostop do nje zavira. Na eni strani se to dogaja s patenti, privatizacijo in komercializacijo znanja, na drugi pa prefinjene tehnologije, na katere se opira ekonomija znanja, različno povečujejo nevednost potrošnikov.
Če vzamemo primer velikih spletnih iskalnikov, kot je Google, potrošniki nimajo pojma, kako delujejo njihovi algoritmi (ti so dojeti kot poslovna skrivnost), kako se zbirajo podatki o ljudeh, ki brskajo po spletu, komu se ti podatki prodajajo in kako se interpretirajo. Velika podjetja, kot so Google, Facebook in Amazon, imajo ogromno podatkov, za katere pravimo, da so danes nova nafta, dostop do teh podatkov pa je skrajno omejen. Tudi mnoga znanstvena odkritja, ki naj bi pomagala izboljšati življenja ljudi, so hitro omejena s patenti. To se še posebej dogaja v medicini, kjer nova zdravila dosegajo astronomske cene in tako postajajo mnogim nedostopna. Roberts in Armitage zato pravita, da ekonomija znanja pravzaprav temelji na proizvodnji, distribuciji in potrošnji nevednosti – in pomanjkanja informacij.
Poleg dostopa do velikih podatkov, močnih računalnikov in zapletene programske opreme gre v ekonomiji znanja tudi za dostop do izobraževalnih in svetovalnih podjetij. Hkrati pa so z njo povezane tudi pravne regulacije, ki znanje ščitijo s pomočjo blagovnih znamk, avtorskih pravic in patentov. Brez dostopa do teh zapletenih, pogosto nedostopnih in dragih mehanizmov pravne zaščite ter svetovalnih storitev ne moremo sodelovati v novih, na znanju temelječih oblikah gospodarstva.
Kritiki ekonomije znanja poudarjajo, da tudi pri posamezniku ne prihaja do tega, da bi vse večja odvisnost od novih tehnologij vodila k temu, da bi ljudje povečevali svoje intelektualne sposobnosti in pridobivali vse več znanja. Dogaja se obratno: kot potrošniki kupujemo čedalje bolj izpopolnjeno tehnologijo, ki od nas zahteva vse manj znanja za njihovo uporabo. Če so nekoč mnogi vedeli, kako je sestavljen računalnik, in so celo znali zamenjati pokvarjen del, danes to ni več praksa. Tudi pametni telefon uporabljamo, ne da bi vedeli, kako je narejen. Čas, ki ga porabljamo za brskanje po internetu in za igranje z raznimi aplikacijami, pa tudi mnogokrat ne vodi k temu, da bi se kaj novega naučili.
Nevednost postaja nekakšen »komercialni izdelek«. Za mnoge nove tehnološke inovacije, o katerih beremo, da so izjemno ekonomsko uspešne, težko rečemo, da so pripomogle k temu, da bi ljudje bolje živeli ali vsaj imeli več znanja. Ob vsem medijskem pompu, ki sta ga bila v zadnjih letih deležna zakonca Login, ki sta v svet uspešno poslala Govorečega mačka, se je redkokdo vprašal, kakšno novo pridobitev smo s tem resnično dobili. Predvidevam, da je ta maček mnogim za trenutek polepšal dan, dvomim pa, da je izjemno obogatil znanje ali finance naše države.
Z omejevanjem dostopa do vednosti se soočamo tudi v znanosti. Vzemimo primer znanstvenih revij. Znanstveniki po vsem svetu težijo k temu, da bi objavljali spoznanja svojih raziskav v mednarodnih revijah, ki so čim bolj brane in citirane. Delo pri temeljnih raziskavah je v večini primerov financirano iz javnega denarja. Objave v znanstvenih revijah niso honorirane, prav tako nista honorirani ocenjevanje člankov (t. i. peer review) in uredniško delo revije. Zaplete pa se pri branju objavljenih člankov.
Znanstvene revije so namreč v rokah zasebnih korporacij, ki uspešno izkoriščajo potrebo znanstvenikov po objavi. Velika večina člankov, objavljenih v visoko kotirajočih revijah, je plačljivih in cene za dostop do enega članka včasih dosegajo cene knjig. Univerzitetne knjižnice plačujejo ogromno denarja za spletni dostop do teh revij in te knjižnice so v mnogih primerih financirane iz javnih financ. Da je situacija še bolj absurdna, državne in evropske agencije za znanost v mnogih primerih dovoljujejo, da se strošek dostopa do znanstvenih revij lahko šteje med stroške raziskovalnega dela. Nekaj, kar je bilo v izvoru financirano iz javnih sredstev, postane javnosti nedostopno oz. slednja mora še enkrat plačati, če se želi dokopati do znanja, objavljenega v visoko kotirajočih znanstvenih revijah.
V ekonomiji znanja je izjemno cenjeno mreženje. Antropolog David S. Leitner se je odločil raziskati, čemu naj bi bilo vse to povezovanje namenjeno. Prijavil se je na tečaj, ki naj bi ljudi iz različnih sfer poslovnega sveta naučil, da se čim bolje povezujejo in tako povečujejo možnost uspešne kariere. Predavatelji so slušatelje že prvo uro delavnice učili, kako morajo ljudi, ki jih poznajo, dojemati kot vir, svoje življenje pa morajo oblikovati kot zemljevid virov. Katero koli socialno situacijo je treba gledati skozi prizmo priložnosti. Namen mreženja naj bi bilo iskanje vedno novih priložnosti in v tej shemi so ljudje, ki jih poznamo, dojeti kot ključen člen, da se priložnosti pojavijo.
Predavatelj je slušatelje pozval, da svoje življenje narišejo kot zemljevid povezav z znanci in prijatelji, odnose z njimi pa si zamislijo kot odnose menjave, v katerih ljudje dajejo drug drugemu na voljo določene vire, do katerih imajo dostop – seveda s preračunavanjem, da bodo tudi drugi njim omogočali dostop do virov, ki jih zanimajo. Delavnica mreženja se je nadaljevala z zapletenim merjenjem vrednosti določenih odnosov, preigravanjem možnosti, katere povezave so posamezniku najbolj koristne in kaj mora dati v zameno, da bo iz določenega odnosa dobil to, kar želi.
Za antropologa, ki je v preteklosti analiziral odnose, menjave in darila v predmodernih družbah, je bilo zanimivo opazovati, kako zelo sodobna ekonomija temelji na ideji daril. Ta danes niso vedno materialna – darilo v ekonomiji znanja je informacija, ekspertiza, kontakt. Prek teh »daril« ni nujno, da bo posameznik takoj dobil nekaj nazaj; mnogokrat gre predvsem za to, da širi svojo mrežo in upa, da bo kasneje imel od tega korist. Učitelji mreženja so tako slušatelje poučevali v tem, da morajo po srečanjih s človekom, ki ga želijo vključiti v svojo rastočo mrežo odnosov, poslati kot darilo članek ali drugo informacijo, ki bi ga lahko zanimala. Morda bo to obdarjenca vzpodbudilo, da darilo vrne v obliki pomembne informacije ali povezave. In če posameznik morda v določenem trenutku nima ničesar, kar bi lahko bilo dojeto kot »darilo« drugim, je v procesu mreženja vseeno treba ustvarjati občutek, da bo drugim dolgoročno koristilo to, da te poznajo.
V petdesetih letih je britanski zgodovinar Cyril Northcote Parkinson pri opazovanju razrasta birokracije opazil, da število uslužbencev vsako leto raste, ne glede na delo, ki ga je treba opraviti, da je uslužbencu bistveno, da sodelavcu nalaga delo, ter da se pri posamezniku delo razširi, da bi zapolnilo čas, ki mu je namenjen. Pozabaval se je tudi z neučinkovitostjo raznih komitejev, ki z rastjo števila članov hitro postanejo neučinkoviti. Parkinsonovo razmišljanje bi prišlo prav pri analizi tega, kako ekonomija znanja z idejami mreženja in nenehno rastjo števila sestankov, ki je z njo povezana, za posameznike, ki si z njo služijo kruh, ustvarja vse bolj duhamorno delovno okolje. Tečaji, ki ljudi učijo, kako se naučiti čimboljšega mreženja, da bomo uspešni akterji v ekonomiji znanja, prinašajo dobičke tistim, ki jih organizirajo, tisti, ki dolge ure poslušajo traktate o informacijah kot novih darilih in ljudeh kot kontaktih in virih, pa običajno gledajo na uro in čakajo, kdaj bodo s takšnih delavnic lahko pobegnili.
Že pred desetletji se je ameriški poslovnež Robert Townsend ukvarjal z vprašanjem, kako se izogniti dolgim poslovnim sestankom, ki so v večini primerov nepotrebni in neproduktivni. Najprej se mu je porodila ideja, da je pred sestankom treba ponuditi koktajl in nasitno kosilo, ker bo potem na sestanku vsaj eden od starejših šefov zaspal, to pa bo omogočilo, da se srečanje hitro konča.
No, kasneje je Townsend v podjetjih, ki jih je vodil, uvedel pravilo, da se sestanke organizira v petek ob 16.45 v sobi, kjer ni stolov. Ljudje so se zelo hitro zmenili, kar so se morali.
