Tiskane izdaje
Način, kako se identificiramo s pomembnimi osebami v našem življenju, je nekaj, kar mnogokrat uide racionalni percepciji. Prepričani smo lahko, da nam gre neka bližnja oseba na živce, lahko si celo želimo, da bi bili za vselej rešeni njene prisotnosti, na nezavedni ravni pa se lahko zgodi, da se s to osebo vseeno močno identificiramo. Ob izgubi pomembne osebe lahko imamo čez čas občutek, da smo se nekako postavili na noge, potem pa nas doleti čudna usoda, da ob obletnici smrti te osebe tudi sami zbolimo za boleznijo, ki je pokopala drago osebo. Psihoanalitiki poznajo primere, ko ob obletnici moževe smrti žena zboli za podobno boleznijo kot mož ali pa hči nepričakovano umre natanko deset let po materini smrti.
Angleški psihoanalitik Darian Leader je obravnaval zanimiv primer anoreksične deklice, ki nikakor ni mogla zvišati svoje teže z 99 funtov, kar je malo manj kot 45 kilogramov. V analizi je prišlo na dan, da je bila deklica zelo navezana na dedka, ki je zbolel za rakom. Nekega dne, ko ga je šla obiskat v bolnišnico, je na hodniku izvedela, da je dedek pravkar umrl. Ena od medicinskih sester pa je drugi prišepnila, da je ubogi človek na koncu tehtal le 99 funtov. Po tej travmatični izgubi se je deklica na nezavedni ravni identificirala z dedkom tako, da je ohranjala svojo težo na ravni pokojnikove.
Nevrolog J. Allan Hobson je napisal knjigo spominov, ko je doživel možgansko kap. V knjigi se sprašuje, ali ni bil v življenju deležen posebne hobsonovske izbire, ki zadeva gene, ki jih je podedoval od staršev: strah ga je bilo, da so mu bile genetsko dodeljene materina alzheimerjeva bolezen ali očetove težave s srčnim ožiljem. Na koncu je imel občutek, da ga je zadelo oboje. Po možganski kapi se je spraševal, ali ima v lasti svoje možgane ali imajo možgani v lasti njega. Imel je tudi občutek, da je del njega umrl, ko se mu je zgodila kap. Medtem ko se je na zunaj zdelo, da se dobro drži, se je počutil čedalje slabše.
Ko je svoje izkušnje opisal zdravnikom, ki so mu napovedali popolno okrevanje, nihče ni verjel njegovim simptomom. Hobson je vse bolj čutil, da je bila njegova subjektivna izkušnja posledic kapi popolnoma zanemarjena in da so njegovi zdravniki samo pogledali rezultate različnih testov, ki so kazali, da je okreval, medtem ko niso hoteli nič slišati o tem, da se dejansko počuti zelo slabo. Ob tej travmatični izkušnji se je Hobson začel identificirati z nekdanjimi pacienti. Odločil se je opravičiti pacientom, ki jim ni verjel, ko so govorili o svojih težavah, saj je sam gledal le podatke, ki so kazali, da so v dobri formi.
Ko je Hobson doživel drugo možgansko kap, je imel občutek, da sliši očetove gene v sebi, saj je oče imel podobne zdravstvene težave. Z razmišljanjem o podedovanih genih se je Hobson na novo identificiral z očetom. Pri Hobsonu se je strah pred smrtjo osredotočil na gene, pri mnogih pa identifikacija s pomembno osebo v življenju lahko poteka prek pričakovanja pomembnega življenskega jubileja.
Neki moški je doživljal čudne napade, imel je občutek, da mu zmanjkuje zraka. Nekoč se je hlastajoč za zrakom zgrudil sredi ulice, in ko zdravniki niso našli fizičnega vzroka za njegove težave, so ga poslali k psihologu. Ta je od moškega izvedel, da se je njegov oče obesil, ko mu je bilo 39 let. Težave moškega z občutkom, da ne more dihati, so se zgodile, ko je bil star 38 let. Kot da se je začel dušiti med približevanjem starosti, ko je prenehal dihati njegov oče.
Psihoanalitik Calvin Colarusso opisuje podoben primer gospoda B, ki je prišel na psihoanalizo zaradi tesnobe in strahu pred smrtjo. Ta tesnoba je postala še posebej izrazita, ko je praznoval 49. rojstni dan, kajti njegov oče je nenadoma umrl le nekaj dni pred petdesetletnico. S to izgubo je bila družina potisnjena v revščino. Gospod B se je trudil zgraditi uspešno kariero, želel si je namreč postati bogat, da bi zaščitil svojo družino pred revščino, če bi tudi on umrl tako hitro, kot je njegov oče.
Ta primer identifikacije je zanimiv, ker so se pri moškem zgodile fizične spremembe, ki jih ni bilo mogoče pojasniti, prav po njegovem 49. letu. Zdravniki so opazili izrazito nižanje testosterona in depresijo, zdravljenje z zdravili pa ni imelo nobenega učinka. Tik pred s strahom pričakovanim 50. rojstnim dnevom gospoda B je padla v komo njegova mama in čez nekaj dni umrla. Po tem travmatičnem dogodku je gospod B kar naenkrat »zaživel«. V analizi se je spomnil, da si je kot otrok včasih zaželel, da bi njegov oče umrl. Ko se je čez leta to res zgodilo, pa so ga mučili obupni občutki krivde zaradi teh otroških želja. Zdelo se mu je, da je že z razmišljanjem o očetovi smrti sam povzročil smrt. Velik preobrat se je zgodil, ko je v analizi ta moški nekoč povedal, da počasi začenja videvati svojega očeta kot moškega in ne le kot očeta. Na presenečenje zdravnikov se je njegov testosteron kmalu normaliziral in tudi depresija je izginila.
Ob tem se je psihoanalitik vprašal, ali se ni gospod B ob prihajajočem travmatičnem petdesetem rojstnem dnevu na neki način počasi pripravljal na smrt. Ta priprava je lahko bila povezana tudi z občutki krivde, da si je nekoč želel očetove smrti, in je tako lahko delovala kot oblika samokaznovanja za te grozljive želje. Lahko pa se vprašamo tudi, ali ni mama gospoda B na neki način umrla namesto njega. Otroška želja znebiti se očeta je bila lahko povezana s tem, da je upal, da bo imel mamo samo zase. Ko je ta umrla, se je spremenila celotna emocionalna konstelacija v družini.
V današnjem času imamo mnogokrat občutek, da si lahko izbiramo, s kom se identificiramo, in da je vse manj identifikacije s klasičnimi oblikami avtoritete. Vsekakor je res, da avtoritete, kot so starši, učitelji, verski voditelji in politiki, izgubljajo moč, ki so jo imele v bolj tradicionalno oblikovani družbi, in da se pojavljajo nove avtoritete – zvezdniki, motivacijski govorci in raznovrstni svetovalci. Način identifikacije s temi novimi avtoritetami ni nujno manj zagaten kot s tradicionalnimi.
In tudi, ko nekdo trdi, da se ne identificira z nikomer, se mnogokrat pokaže, da ni tako. Pred časom je Ameriko pretresla zgodba ženske iz Severne Karoline, ki je izjavila, da se tako identificira s slepimi, da želi sama oslepeti. Da bi to dosegla, si je nalila v oči čistilno sredstvo – in čez čas res oslepela. Ko so jo ljudje spraševali, zakaj je to naredila, je bil njen odgovor, da si je vselej želela biti slepa. No, v nekem pogovoru je ženska tudi izjavila, da jo je v otroštvu mama nenehno opozarjala, naj ne strmi v sonce, ker lahko oslepi. Po teh opozorilih je kot deklica nalašč gledala v sonce, da bi res izgubila vid. S tem, da ji je končno uspelo oslepeti, je zadovoljna. Njena največja želja pa je, da bi lahko pomagala drugim slepim ljudem – ti se bodo zdaj z njo lažje identificirali.
