Slavko Avsenik, kralj po ljudski volji

Te dni se je slovenski narod bolj kot ob kateri koli podobni priložnosti soočil s prehodom iz zemeljskega bivanja v nadzemeljsko večnost nekega posebnega človeka, za katerega so bili milijoni poslušalcev in občudovalcev njegove glasbe prepričani, da je velik umetnik, medtem ko so različne uradne stroke, žirije, komisije, društva ... bile in so še vedno prepričane, da je bil zgolj samouk, amater, glasbeno nepismen in zatorej nekompetenten in nevreden kake višje, kaj šele najvišje časti ali celo priznanja.

Desetletja je živel v Ljubljani, a ni prejel nagrade svojega mesta, imel je najbolj odmevne koncerte v hali Tivoli s po 7000 poslušalci, pa ni bil dovolj dober, da bi postal častni meščan Ljubljane, napisal je tisoč melodij, med katerimi jih vsaj deset, dvajset, trideset pozna ves svet, kar je neuslišan sen in želja tisočev skladateljev po vsem svetu, pa ni bil dovolj vreden, da bi dobil katero koli strokovno ali panožno nagrado, ne Župančičevo, ne nagrado Prešernovega sklada, ne Kozinovo nagrado Društva slovenskih skladateljev, katerega član je sicer bil, kaj šele veliko Prešernovo nagrado za življenjsko delo.

Na gostovanju Slovenske filharmonije na Japonskem pred leti je tedanji dirigent George Pehlivanian zunaj uradnega koncertnega programa uvrstil njegov valček Spomin v priredbi za veliki simfonični orkester Bojana Adamiča med obvezne dodatke. Plemenita lirika, zasanjana romantika, drzni accelerandi (pohitevanja) in ritardandi (upočasnjevanja) v tempu so ob vznesenem igranju orkestra ustvarjali zvočna in dinamična valovanja, izzvali in ustvarjali plemenite vtise, prazničnost razpoloženja, zavest vzvišenosti in celo noblese nekoga, kot da prihaja z vseh dvorov tega sveta, ker je povsod doma, kjer se dvor dogaja v srcu in duši. Tokio, Nagano in Osaka, kjer se je na odprtju njihovega največjega festivala zbralo 2800 poslušalcev, so takoj vedeli, kdo je velik in kako se ta veličina takoj sliši in občuti.

V poročilu po koncertu v Naganu sem med drugim zapisal: »Pri tretjem dodatku se je Pehlivanian obrnil proti dvorani in zavpil: 'To je iz Slovenije!' in orkester je zaigral Adamičevo priredbo Avsenikovega valčka Spomin. Morali smo priti v olimpijski Nagano na Japonskem, da smo slišali, kakšno sijajno glasbo sta napisala naša mojstra, ki se resda ne uvrščata v klasično glasbo, a dobra glasba premaga vse pomisleke o predalčkanju. Avsenikova melodija v Adamičevi simfonični orkestraciji je mojstrsko delo, napisana je briljantno in zveni blago, žlahtno, vzvišeno ter razpoloženjsko polno, tako da so jo glasbeniki zaigrali z vsem nacionalnim ponosom.«

Po podelitvi letošnjih Prešernovih nagrad na druženju v veliki sprejemni dvorani Cankarjevega doma sem se v družbi, v kateri smo se bolj po naključju znašli Štefka Kučan, dirigent Uroš Lajovic in mag. Milan Lovrenčič, predsednik Zveze društev general Maister, precej razburil, češ da je treba veliko Prešernovo nagrado za življenjsko delo dati Slavku Avseniku. Lovrenčič me je presenečeno pogledal: »Kaj ne veš? Mi smo ga že trikrat zapored predlagali, pa ni prišel iz komisije za glasbo niti predlog do upravnega odbora Prešernovega sklada, da bi o njem glasovali!« En samostojen predlog, še precej pred tem, je bil skladatelja Mojmirja Sepeta, menda skupaj z njegovim predlogom še za skladatelja Vinka Globokarja, ki je, kot veste, Prešernovo nagrado dobil.

Slavko Avsenik je bil prevelik umetnik za zgolj slovensko Prešernovo nagrado. Še večji je, ker je ni dobil. Po mojih poročilih iz Japonske za Delo mi je poslal razglednico: »Hvala, Avsenik.«

Nikoli se nisva videla, srečala ali govorila, a mi je s svojimi melodijami povedal dovolj. Najtežje v glasbenem svetu je iznajti melodijo, ki si jo vsi zapomnijo, da gre iz roda v rod vsakršnih izvajalcev in postane večna. Kdaj to nastane in po čigavi volji ter v katerem človeku, je večja skrivnost kot vse ustvarjalne in študijske namere tisočev, da ne rečem stotisočev t. i. ustvarjalcev in njihovih muzikologov ter glasbenih zgodovinarjev.

Slovenski narod je rojstvo, obstoj in večnost melodij ter skladb Slavka Avsenika začutil sam in mimo referenduma, volitev ali plebiscita. Izbral je svojega kralja ob njegovi smrti!