Sonaravni in samozadostni energetski scenarij Slovenije

Svetovna energetika je v razburljivem obdobju vročičnega (r)evolucijskega prehoda, v katerem se poglablja ločnica med energetskimi sledilci, zamudniki in inovativnimi, sonaravnimi, medgeneracijsko odgovornimi energetskimi pionirji. Leta 2015 je namreč dodatna globalna proizvodnja električne energije iz obnovljivih virov (OVE) (153 GW) prvič presegla polovico proizvedene elektrike iz novih elektrarn.

Leta 2016 so elektrarne na obnovljive vire energije v EU predstavljale kar 86 odstotkov novih zmogljivosti elektrarn, na Kitajskem pa 60 odstotkov. Tudi brez vgrajevanja zunanjih stroškov (na primer okoljsko-podnebnih, zdravstvenih) so sodobne tehnologije pridobivanja električne energije iz sončnih in vetrnih elektrarn postale cenovno konkurenčne fosilnim gorivom in uranu.

Zgledi sonaravnih energetskih odločitev

Sonaravno vodilne, medgeneracijsko odgovorne, tehnološko inovativne države (Nemčija, Danska, Avstrija), številna mesta in regije po svetu so se ob množični podpori politike in civilne družbe medgeneracijsko odgovorno odločile za dva strateška razvojno-energetska cilja: prvič, radikalno zmanjšanje skupne porabe energije, in drugič, čimprejšnjo (najkasneje do leta 2050) stoodstotno oskrbo s primarno energijo izključno s pomočjo decentralizirane rabe domačih OVE. Prepoznale so dejstvo, da vsaka raba fosilne in jedrske energije pomeni uničevanje prihodnosti naših otrok, vnukov, biosfere. Pomemben razlog za njihovo odločno udejanjanje zahtevnega sonaravno-samooskrbnega energetskega koncepta je tudi dejstvo, da se hkrati s ciljem doseganja uvozne energetske neodvisnosti v pričakovanih še bolj negotovih geostrateških razmerah pomembno povečuje nacionalna varnost, obenem pa se samo z radikalno pospešenim zmanjševanjem porabe fosilnih goriv (zgolj) lahko zadovoljivo blažijo vse bolj uničujoče podnebne spremembe.

Danska je že leta 2011 sprejela strateški energetski cilj, da do leta 2035 vso električno energijo pridobi iz OVE, trenutno pa je ta delež 46-odstotni (v Sloveniji pa tretjinski). Avstrijska Koroška, vse njene občine, politične stranke in dobro informirani ter vključeni prebivalci so se skoraj plebiscitarno in brez političnega preračunavanja strank skupno odločili, da bodo s pomočjo natančnega in časovno obvezujočega akcijskega energetskega programa postali prva energetsko samooskrbna avstrijska dežela. V celoti naj bi v dvanajstih letih (2013–2025) sosednja avstrijska Koroška zgolj s pomočjo domačih obnovljivih virov energije (hidroenergija, sončna energija, biomasa, vetrna energija) ter programa učinkovitejše porabe električne energije in toplote pri teh dveh oblikah energije (brez rabe jedrske energije) dosegla popolno energetsko samozadostnost že leta 2025, na zahtevnejšem področju prometa pa do leta 2035.

Če bi bil celoten osebni promet opravljen z električno mobilnostjo, naj bi se po energetskem načrtu na avstrijskem Koroškem raba energije povečala (brez upoštevanja načrtovanih ukrepov za bistveno večje zmanjšanje rabe električne energije pri drugih porabnikih) za okoli 800 GWh oziroma za (zgolj) 15 odstotkov. Obenem se bo zaradi že potekajočega energetskega sonaravnega prehoda bistveno povečalo število lokalnih zelenih delovnih mest, po oceni za najmanj od 3000 do 10.000, največ zaradi množične energetske sanacije objektov in energetske rabe biomase.

Prevladujoča nesonaravna energetska slika Slovenije

Kaj pa Slovenija, se bo pridružila pionirskim prizadevanjem za udejanjanje vizije trajnostno sonaravne energetske prihodnosti ali pa pristala med energetskimi zamudniki in globalno na prebivalca med izrazitimi čezmernimi onesnaževalci okolja? Trenutno je (ne)sonaravna, samooskrbna in varnostna okvirna slika slovenske energetike naslednja:

⚫ po konceptu okoljskega prostora več kot dvakrat presežena planetarno (ekosistemsko) sprejemljiva raba primarne energije na prebivalca Slovenije,

⚫ petkrat presežena zmogljivost ozračja glede proizvedenih emisij toplogrednih plinov na prebivalca Slovenije,

⚫ potencialno stalno prisotno varnostno tveganje obratovanja JE Krško in povečevanje jedrskih okoljskih bremen (naraščanje količine izrabljenega jedrskega goriva in nizko- ter srednjeradioaktivnih odpadkov še vedno v zgolj začasnih skladiščih),

⚫ polovična energetska samooskrba Slovenije, ob upoštevanju uvoza jedrskega goriva za JE Krško pa zgolj okoli tretjinska energetska samozadostnost.

Pred skorajšnjim začetkom javne razprave so končno pripravljene strokovne osnove za zaključni predlog energetskega koncepta Slovenije (EKS) do leta 2050. Podčrtati velja, da so številne usmeritve EKS s trajnostno sonaravnega vidika ocenjevanja bistveno primernejše, kot so označevale energetsko strategijo Slovenije iz leta 2004. Vendar se predlagani energetski scenariji predloga EKS in celoten EKS uvrščajo zgolj v omiljeno inačico še vedno prevladujočega centraliziranega fosilno-jedrskega energetskega modela.

Stebri prihodnje »trajnostne energetike« Slovenije naj bi po predlogu usmeritev EKS izpolnjevali (zgolj) tri osnovne kriterije: zanesljivost oskrbe (zanesljiv dostop do energije), konkurenčnost (konkurenčna oskrba z energijo) in podnebna sprejemljivost (boj proti podnebnim spremembam, zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov). Vendar tudi po kriteriju podnebne sprejemljivosti glede na sklep evropskega sveta praktično nobeden od predloženih energetskih scenarijev EKS (celo scenariji podaljšanja delovanja JE Krško) ne izpolnjuje cilja o več kot 80-odstotnem oziroma s strani strokovnjakov za podnebne spremembe vse pogostejšem predlogu o 95-odstotnem zmanjšanju emisij toplogrednih plinov do leta 2050. Predlagana delna »zamenjava« zmanjšanja emisij toplogrednih plinov na račun podaljšanja sedanje ali celo okrepljena proizvodnja električne energije s pomočjo jedrske energije v nobenem primeru ni »trajnostna« slovenska energetika.

Etični gradniki vizije slovenske energetike

Brez sonaravne in pravične etične matrike ni možen izstop iz medgeneracijsko in medvrstno nepravičnega, tudi medregionalno neenakopravnega energetskega koncepta. Tudi zato javno pozivam slovensko vlado, ministrstvo za infrastrukturo, da v najkrajšem možnem času izdela še t. i. sonaravno-samooskrbni energetski scenarij Slovenije, ostale že izdelane energetske scenarije pa dodatno ovrednoti z naslednjimi etičnimi gradniki:

1. Sonaravnost in energetska varnost (samozadostnost): proizvodnja in raba energije znotraj trajne zmogljivosti ekosistemov (načelo vzdržnosti), prepoznavanje terorističnih in drugih oblik ogrožanja jedrske varnosti prebivalstva v obdobju obratovanja JE Krško, trajno ohranjanje enakih zmogljivosti OVE in ekosistemskih storitev.

2. Medgeneracijska enakopravnost in pravičnost: energetska skromnost, zmernost materialnega standarda, opredeljena zgornja meja porabe energije na prebivalca, oskrba z energijo brez ustvarjanja medgeneracijsko krivičnih energetskih bremen (npr. jedrski odpadki in stroški razgradnje JE, dolgoživi toplogredni plini v ozračju).

3. Pravičnejši, enakopravnejši regionalni razvoj: regionalno enakomernejša, decentralizirana, zmogljivostim okolja prilagojena proizvodnja energije iz OVE, večja regio­nalna energetska samooskrba, številna nova sonaravna »energetska« delovna mesta v vseh regijah.

Sonaravni energetski potenciali in omejitve

Slovenija in njene regije razpolagajo z bogatimi mavricami OVE za celotno sonaravno, smotrno oskrbo z energijo. Po oceni prof. Petra Novaka (2016) (sicer zagovornika gradnje šestega bloka TE Šoštanj) je zgolj skupno letno prejeta sončna energija na ozemlju Slovenije (946.080 PJ) 487-krat večja od sedanje porabe končne energije (pod 200 PJ). Tudi tehnično (nad 14.000 PJ) in ekonomsko izkoristljivi in okoljsko sprejemljivi obnovljivi energetski potenciali (sončna energija, geotermalna energija, biomasa, vetrna energija, hidroenergija) Slovenije po ugotovitvah Petra Kralja (2016) za nekaj velikostnih redov presegajo trenutne in prihodnje, seveda racionalne, potrebe po energiji.

Obenem velja opozoriti, da se tudi še tako sonaravno zasnovana raba domačih OVE ne more izogniti zahtevnemu iskanju primernih lokacij njihove rabe. Pomemben javni interes rabe OVE namreč ne sme eksistenčno ogrožati udejanjanja drugega javnega interesa, torej varovanja narave, biotske raznovrstnosti, bogatih ekosistemskih storitev Slovenije. Po mnenju pisca bo prav navedena dvoplastna sonaravna (okoljevarstvena in naravovarstvena) problematika, demokratično in strokovno iskanje dobrih sonaravnih rešitev (vključno s pričakovanimi potrebnimi kompromisi), ključno zaznamovala demokratični proces zahtevnega iskanja optimalnih lokacij za rabo OVE v energetsko najprivlačnejših geografskih območjih Slovenije.

Sonaravni energetski koncept bi prinesel več zelenih delovnih mest, okrepil policentrični in skladnejši regionalni razvoj Slovenije, zmanjšal negativne zdravstvene in podnebne posledice proizvodnje in potrošnje fosilnih goriv ter z energetsko samooskrbo okrepil varnost države, saj ta ne bi bila več odvisna od uvoza nafte, zemeljskega plina in jedrskega goriva. Decentralizirana proizvodnja električne energije, veliko individualnih, lokalnih in zadružnih proizvajalcev OVE, pa bi hkrati onemogočala preveliko koncentracijo kapitala in dobičkov »posvečenih«, monopolno določanje cen energije in pomembno okrepila možnosti uresničevanja medgeneracijske enakopravnosti, socialne in regionalne pravičnosti. Država pa se ne bo smela izogniti sistemski in pravočasni finančni ter drugi pomoči tistim geografskim območjem, ki so ali bodo npr. v primeru prenehanja dosedanje proizvodnje električne energije izgubile del dohodkov in zaposlitve (npr. Šaleška dolina, Spodnje Posavje).

Alternativni, sonaravni in samooskrbni (samozadostni) energetski scenarij medgeneracijsko pravične Slovenije bi moral biti do leta 2050 uresničen z naslednjimi strateškimi energetskimi usmeritvami in gradniki:

⚫ prepolovitev proizvodnje primarne energije in minimalna rast proizvodnje in porabe električne energije (povečanje rabe za največ petino),

⚫ 90- do 100-odstotno kritje potreb po energiji z regionalnimi mavricami OVE in s tem povezana rast zelenih delovnih mest v vseh regijah,

⚫ izkop velenjskega lignita in obratovanje premogovne TE Šoštanj do leta 2030/2035 namesto načrtovanega obratovanja do leta 2054,

⚫ opustitev načrtov za gradnjo drugega bloka JE Krško in zaprtje sedanje JE Krško (leta 2023 ali leta 2043),

⚫ zmanjšanje emisij toplogrednih plinov vsaj za 95 odstotkov do leta 2050 (55-odstotno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, 45-odstotni delež obnovljivih virov in 40 odstotkov energetskih prihrankov do leta 2030),

⚫ optimalna raba zemeljskega plina kot najmanj emisijsko škodljivega fosilnega goriva v prvi fazi energetskega prehoda,

⚫ vzpostavitev zelo ambicioznega nacionalnega programa 7- do 10-odstotne letne energetske sanacije stavb v državni, občinski in zasebni lasti, s posebnimi olajšavami in podporami za sanacijo stanovanj revnejših gospodinjstev,

⚫ podpora sistemom za daljinsko ogrevanje večjega števila zgradb, soproizvodnji toplote in električne energije v lokalnih proizvodnih obratih ter ustanavljanju skupnostnih energetskih zadrug,

⚫ vzpostavitev državnega in navezava na evropsko elektroenergetsko (pametno) omrežje, ki bo omogočila zanesljivo oskrbo iz decentraliziranih virov proizvodnje električne energije.

Sonaravna energetika – nesonaravno gospodarstvo?

Decentralizirani sonaravni scenarij energetske neodvisnosti Slovenije do leta 2050 zahteva tudi obvezen prehod na sonaravno, ravnovesno in krožno gospodarstvo ter materialno in energijsko zmeren način življenja. Realno ga žal ni mogoče uresničiti brez okoljsko še sprejemljive gradnje HE na Savi (možnost izjeme na odseku Save okoli Ljubljane zlasti zaradi naravovarstvenih in rekreacijskih vzrokov), a tudi s številnimi malimi HE na opuščenih lokacijah vodnih obratov (brezkompromisno upoštevanje okoljskih in prostorskih lokacijskih pogojev), pretehtane energetske rabe (soproizvodnje) uvoženega zemeljskega plina (gorivo prehoda) v večjih, zračno občutljivih mestih ter rabe domače lesne biomase s poudarkom na soproizvodnji toplote in električne energije ter zlasti skupnostnem daljinskem ogrevanju.

Z okoljevarstveniki in naravovarstveniki bo treba poiskati najmanj sporne lokacije za več manjših vetrnih elektrarn zunaj varovanih območij, ponovno bo treba uvesti nekatere dolgoročno sprejemljive spodbude za desettisoče potrebnih sončnih elektrarn na strehah, fasadah, parkirnih površinah, nad avtocestami, na degradiranih območjih itd. Pionirsko bo treba po strokovnih merilih in preventivnih ukrepih (obveznost vračanja uporabljene vode v vodonosnik) začeti bolj množično uporabljati potenciale geotermalne energije (tudi za proizvodnjo električne energije) na hidrogeološko primernih lokacijah. Otresti se bo treba prevelike odvisnosti od osebnega motoriziranega prometa, začeti sistematično gradnjo ekoloških vasi in ekoloških mestnih sosesk, okrepiti sonaravno kmetijstvo in zeleni turizem. Čakajo nas vlaganja v pametna domača in evropska energetska omrežja, kjer že zamujamo.

Iluzija je namreč pričakovanje, da je možna »otočna« sonaravna energetika – sredi »morja« prevladujočih nesonaravnih oblik materialnih dejavnosti in vsakdanjega življenja. A sonaravno gospodarsko in bivanjsko izhodišče Slovenije je izjemno ugodno, uvrščamo se med 20 privilegiranih držav z največjimi naravnimi potenciali za trajnostno sonaravno gospodarsko in energetsko preureditev, ki bi med drugim v naslednjih desetih letih omogočila vsaj 50.000 do 60.000 novih decentraliziranih zelenih delovnih mest, največ v sonaravnem gradbeništvu in predelavi lesa, kmetijstvu in turizmu. Sonaravna energetika torej vse močneje in že nekoliko nervozno trka na vsa proizvodna vrata, na vrata vseh gospodinjstev Slovenije.

Pravočasno in demokratično odločanje

Pisec se ne strinja s stališčem, da v nekaj naslednjih letih še ni treba sprejeti pomembne odločitve o (ne)gradnji drugega bloka JE Krško in ekonomsko ter strokovno okoljsko in ekonomsko problematizirati obratovanja (politično in lobistično izsiljene gradnje na zavestno zavajajočih podatkih o ceni velenjskega lignita – izgube) šestega bloka TE Šoštanj do daljnega leta 2054. Glede na pretekle izkušnje je dokaj verjetno, da bi po določenem obdobju npr. ob (namerno) nebrzdani porabi električne energije in možnih »subjektivnih« razlogih prišlo do energetskega pomanjkanja, celo občasnih električnih mrkov … Takrat bi poleti krepko pregreto, pozimi pa premraženo prebivalstvo Slovenije seveda veliko bolj voljno sprejelo »nujne« centralizirane energetske rešitve, vključno z gradnjo drugega bloka JE Krško in »neobhodnostjo« obratovanja premogovne TE Šoštanj do leta 2054.

Zato torej pisec poziva slovensko vlado, da predloži še sonaravno-samozadosten energetski scenarij Slovenije, že izdelane scenarije pa dodatno zlasti sonaravno in medgeneracijsko enakopravno, strokovno objektivno in pošteno večplastno ovrednoti, potem pa je treba izvesti poglobljeno, ne zgolj npr. enomesečno javno razpravo. O dveh ključnih energetskih scenarijih (in z njima povezanih energetskih gradnikih), torej verjetno o osnovnem dekarbonizacijskem energetskem scenariju predloga EKS in o alternativnem sonaravno-samozadostnem energetskem scenariju, pa naj na referendumu odgovorno odločajo korektno informirani državljanke in državljani Slovenije.

***
Dr. Dušan Plut je zaslužni profesor Univerze v Ljubljani.