Spomeniki za mirovnike

Mir. Ta žlahtna in topla beseda je bila v minulih prazničnih dneh, ob božiču in prelomu leta, izgovorjena vsaj stotisočkrat. Logično, kajti mir je lepota življenja, je na stara leta denimo končno le ugotovil nekdanji izraelski premier Menahem Begin, ko je v Camp Davidu podpisal zgodovinski mir z Egiptom. Če bi bil to spoznal že v mladosti, bi bil izraelsko-palestinski konflikt morda že zdavnaj rešen …

Ob četrtkovem svetovnem dnevu miru so o njem govorili vsi. Najpogosteje prav politiki. Predsedniki držav in vlad, kralji in kraljice, škofi in papež. Toda o kakšnem miru pravzaprav govorijo? Ko politika, posvetna in cerkvena, populistično načenja to temo in poje himne miru, se (ne)hote spomnim na Henryja Kissingerja, nekoč glavnega arhitekta in zagovornika ameriškega izvoza miru in svobode. V Vietnam, Čile, Argentino … Povsod, kjer je šlo za ohranjanje ameriških interesov. A manj znano je, da nad glavo tega nobelovca za mir zaradi njegove neposredne odgovornosti za zločine v imenu miru visijo mednarodni sodni pozivi. Maja 2001 so ga v pariškem hotelu Ritz obiskali predstavniki francoske policije in mu izročili sodni poziv, ki ga je izdal sodnik Roger La Loire. Poklicali so ga na zagovor zaradi izginotja petih francoskih državljanov, ki so jih v prvih dneh Pinochetove vlade likvidirali v Čilu. Kissinger je nemudoma zbežal iz Pariza. Zaradi zločinov v Vietnamu ga ne preganja še nihče …

Konec septembra 2006 ga je v rezidenci Castel Gandolfo sprejel takratni papež Benedikt XVI. in ga povabil, naj se pridruži ekipi njegovih zunanjepolitičnih svetovalcev. Henry Kissinger je seveda spoštljivo sprejel Ratzingerjevo povabilo, piše Luciano Canfora v knjigi Izvoz svobode. Kaj imajo torej prelati in politiki, ki svet nenehno pehajo v vojne, pravzaprav zares v mislih, ko svet tako goreče pozivajo k miru? Nove konflikte, nove tajne zapore in grozljiva mučenja tistih, ki niso »naši«? Nova koncentracijska taborišča, kot je tisto v Guantanamu? Retorika torej, ki z neznosno lahkoto sledi Orwellovemu novoreku o tem, da je vojna mir, laž pa resnica …

Primo Levi je imel prav, ko je svaril, da Auschwitza resda ni več, toda njegov duh je še vedno naokoli. Pošasti obstajajo, vendar jih je premalo, da bi bile v resnici nevarne. Veliko bolj nevarni so tisti navadni ljudje in politiki, pravi Levi, ki verjamejo na besedo in so pripravljeni reagirati in udariti brez vsakršnih vprašanj. In Washingtonu ali Moskvi slepo slediti v Irak, Afganistan ali Ukrajino. Banalnost zla torej, o kateri je tako slikovito govorila Hannah Arendt.

Uradna politika miru že dolgo ne jemlje resno. Kultura vojne in prav neverjetna fascinacija z njo, ki je okužila tudi mnoge medije, ga je že zdavnaj potisnila v najbolj temačen kot, daleč proč od oči. Adam Hochschild, avtor imenitne knjige To End All Wars: A Story of Loyalty and Rebellion, 1914–1918, zato zapiše: Pojdite v vojno in oblast, ki vas je tja poslala, se vam bo zahvalila s spomeniki, muzeji in vojaškimi pokopališči! Nihče pa se nikoli ne spomni na tiste, ki so se borili proti vojni, četudi se je ta kasneje izkazala za popolnoma zgrešeno in vnaprej izgubljeno. Vselej se slavi samo tiste, ki kuhajo vojne, mirovnikov pa nikoli. Tem nihče ne postavlja spomenikov. Najbolj zgovoren dokaz za to je morda prav ameriška katastrofa v Iraku. Toda uradni Washington kljub polomu še vedno vztrajno hvali in nagrajuje generale, nihče pa ne reče niti besede o svarilih mnogih intelektualcev in milijonih ljudi, ki so na ulicah mest protestirali proti tej nezakoniti in nesmiselni vojni.

Svet se je v letu, ki se je ravnokar izteklo, na veliko spominjal stoletnice izbruha prvega velikega svetovnega spopada. Velike vojne, ki je za vselej končala mir, kot pravi kanadska zgodovinarka Margaret MacMillan. V knjigi The War That Ended Peace opozarja na izjave tistega časa, da je bila vojna neizogibna. Toda takšna razmišljanja, ki so marsikje prisotna tudi danes, so vselej sila nevarna. In povsem neodgovorna. Evropa je bila na prelomu stoletij v popolnem razcvetu, zato je težko razumeti, zakaj je evropska politika ves takratni napredek s takšno neznosno lahkotno odločitvijo za vojno pahnila globoko v preteklost.

Na dlani je, da sta številne državnike po sarajevskem atentatu zapustili modrost in sposobnost realnega presojanja položaja. Zato je avstralski zgodovinar Christopher Clark vse voditelje tistega časa razglasil za »mesečnike«, ki so brez vsakršnega kritičnega razmisleka slepo zakorakali v vojno. In takšni lunatiki politiko – in javno mnenje – marsikje krojijo tudi danes. Sicer ne bi malodane vsa Evropa, s Slovenijo vred, odtavala v uničujoči ameriški vojni v Afganistan in Irak, Rusi pa ne v Ukrajino.

Zato ima ameriški politolog Hans Morgenthau, avtor zdaj že klasičnega dela Politics Among Nations, popolnoma prav, ko trdi, da tudi najbolj krvava zgodovinska izkušnja ne zagotavlja končnega miru. Predvsem zaradi nezanesljivosti človeške nature in kompleksnosti interesov posameznih držav. To drži kot pribito. Človeštvo se v resnici ničesar ne nauči iz zgodovine. In se nikoli ne bo. Druga svetovna vojna je namreč izbruhnila le dobri dve desetletji po prvi svetovni moriji. Veliki vojni, ki je v resnici očitno za vselej končala mir.

Britanski esejist in nobelovec za mir Norman Angell je v znameniti knjigi Velika iluzija, ki je izšla v letih pred prvo svetovno vojno, zapisal, da je bil glavni cilj vojn nekoč osvajanje ozemlja. Danes so pomembnejši trgi. Toda spopad dveh razvitih držav bi uničil tako tistega, ki je začel vojno, kot tudi žrtev. Kaj naj namreč osvajalec počne s poteptanim ozemljem in uničeno industrijo? Zato bi bila vojna med razvitimi državami izrazito iracionalna poteza. Angellovo knjigo so prodali v milijonskih nakladah. Bila je pravi bestseller tistega časa. Toda izbruh prve svetovne vojne – in vseh kasnejših vojn – je dokazal, da ga pravzaprav niso brali. Mnogim je bilo zato težko razumeti, da se nacionalni voditelji lahko obnašajo tako iracionalno. Da so iz mešanice nerazumljivih ambicij in strahu čez noč pripravljeni žrtvovati napredek in gospodarske interese za uničujoč spopad s sosedi. Danes se dogaja nekaj podobnega. Razum je znova odpovedal. Premagale so ga (geo)politične ambicije velikih (in njim lojalno podložnih majhnih), ki ne razumejo, da s tovrstnimi vojnami škodujejo predvsem sami sebi.

Boris Pasternak je v Doktorju Živagu zapisal, da je prva svetovna vojna dramatično spremenila Evropo. V dotlej umirjeno in nedolžno življenje je prinesla solze in kri, množično norost in divje ubijanje. Rudy Koshar, profesor zgodovine na univerzi v Madisonu, zato z začudenjem ugotavlja, da so milijoni Evropejcev, med njimi celo mnogi pisatelji, na vojno takrat gledali nadvse pozitivno. Za nemškega pisatelja Ernsta Jüngerja je bila vojna nekakšen »junaški pobeg iz feminiziranega sveta udobja in varnosti, ki ga je takrat uživala Evropa«. Zato je ne obsoja. Zanj ni bila nemoralna. Bila je kot božični praznik, je takrat denimo izjavil neki nemški poročnik, ki je potem po naključju padel že na poti na fronto pri Liegeu. Nad vojno je bil sprva navdušen tudi Sigmund Freud. »Še nikoli se nisem počutil Avstrijca, kot to čutim danes …« je ob izbruhu vojne vzklikal oče sodobne psihoanalize. A to je počel le dotlej, dokler nista na fronto odšla njegova sinova.

Suverenost vojne že stoletja obvladuje človeško zgodovino. Mir ni nikoli ogrozil njene moči. Zato tudi glasu tistih, ki se borijo zanj, skoraj ni slišati. Rosa Luxemburg je zaradi nasprotovanja (prvi svetovni) vojni v nemški ječi denimo prebila dve leti. Filozof Bertrand Russell je bil v Londonu zaprt šest mesecev zaradi istega razloga. Ameriški sindikalni voditelj Eugene V. Debs, ki je Američane pozival, naj ne odhajajo v vojno v Evropo, je bil v zaporu v Atlanti še leta 1920, dve leti po končani vojni. Vodja francoskih socialistov Jean Jaurès je bil ubit štiri dni pred izbruhom prve svetovne vojne. Morilec je bil razglašen za nedolžnega, saj da je šlo za zločin iz strasti, je na procesu odločilo sodišče.

Letos bo minilo 50 let od prihoda prvih ameriških čet v Vietnam, kjer se je bila ena najbolj krvavih vojn minulega stoletja. Pentagon pripravlja veliko komemoracijo v čast ameriških veteranov, ki se jim želi na ta način oddolžiti »za njihove žrtve in služenje domovini«. Toda mnogi veterani in aktivisti protivojnega gibanja zdaj zahtevajo, da te komemoracije ne more biti brez sodelovanja tistih, ki so nasprotovali vojni. Američanov, ki niso hoteli v Vietnam in so bili zaradi tega zaprti ali pa so pred ječo zbežali v tujino.

Združene države Amerike so po Vietnamu (z izjemo drobne Grenade) izgubile prav vse vojne, ki so se jih lotile. Tudi Irak in Afganistan. Današnji politiki očitno ne berejo Normana Angella, ki svari, da te vojna naredi revnejšega in šibkejšega, četudi zmagaš. Vladimir Putin je denimo okupiral Krim in uničil vzhod Ukrajine, doma pa se mu sesuva gospodarstvo. Prebivalci okupiranega Krima zdaj v obupu kupujejo ukrajinske hrivnje, ker so stabilnejše od padajočega rublja. Zakaj torej takšna ljubezen do vojne? In kako je mogoče, da precejšen del javnega mnenja, tudi v Sloveniji, občuduje in podpira takšno uničujoče početje? Vojni v Iraku in Afganistanu sta denimo dramatično zmanjšali vpliv, moč in ugled ZDA v svetu, domači proračun pa olajšali za 3000 milijard dolarjev. V današnjem svetu so vojaški pohodi očitno postali nekakšno zatočišče za poražence.

Danes v bistvu ne gre več za izbiro med vojno in mirom, ampak za izbiro med vojno in polnim uničenjem človeštva. Sveta danes zato ni mogoče več deliti na bele in črne, na Žide in Arabce, na muslimane in kristjane, na revne in bogate, na izobražene in nepismene, ampak na te, ki to razumejo, in na tiste, ki tega (še) ne dojemajo.

Bernard Williams je nekoč zapisal, da najboljši razlogi za strpnost tičijo v očitnih škodljivih posledicah nestrpnosti. Nekaj podobnega velja za mir, ki je dokazano manj škodljiv celo od najboljših vojn. Komu torej postavljati spomenike? Tistim, ki pehajo svet iz vojne v vojno, zagotovo ne.