Tiskane izdaje
Kjer je politika, tam ni čustev! Jaz pa sem v to pesem vložila vso svojo dušo! Kajti samo prava glasba, samo prava umetnost lahko razkrije bistvo stvari! Politika tega ne zmore nikoli!« zatrjuje Džamala, krimska Tatarka, zmagovalka letošnjega Eurosonga, ki odločno zavrača (zlasti ruske) namige, da je prav politika Ukrajini po dvanajstih letih (Ruslana 2004) spet prinesla zmago na tem še vedno zelo gledanem vseevropskem glasbenem tekmovanju.
Toda po drugi strani 32-letna pevka (s pravim imenom Susana Džamaladinova) dodaja, da njena pesem, njena glasba vendarle ima sporočilo. Evropi in svetu je z njo hotela povedati, kje je Krim, kje je Ukrajina. Da bi lažje razumeli, kaj se tam dogaja, in da bi z glasbo sami odstirali zaveso laži, ki je s pomočjo kremeljskih agitpropovskih medijev prekrila njeno domovino. In tako sami odkrivali resnico o Krimu, kjer so njene korenine in vsa njena bolečina.
Njen nastop je bil po tej plati v resnici zadetek v polno. Gulnara Bekirova, profesorica zgodovine in izvrstna poznavalka tragedije tatarskega naroda, trdi, da je bil celo zgodovinski. Kajti doslej ni še nihče tako učinkovito opozoril na bridko usodo krimskih Tatarov kot prav Džamala. To je bila po njenem mnenju zmaga resnice nad lažjo, zdravega smisla in pravičnosti nad absurdom, ki zaradi ruske okupacije Krima traja že več kot dve leti. Naključje je namreč hotelo, da je njena pesem osvojila Evropo ravno v dneh pred 18. majem, dnevom spomina na deportacijo Tatarov za časa Stalina, ki jo je ukrajinska rada razglasila za genocid. Okupacija Krima je zdaj surovo obudila stare sovjetske čase. Tatari, ki jih Moskva znova izganja s svojih ognjišč in obtožuje ekstremizma, so namreč danes najbolj preganjan narod v Evropi.
Zmagovalna pesem letošnjega Eurosonga s simboličnim naslovom 1944 posredno v resnici obuja prav dogodke pred 72 leti, ko je Stalin z ukazom št. 5859 v dobrih dveh dneh (od 18. do 20. maja) izgnal v Srednjo Azijo okoli 240.000 Tatarov. Skoraj polovica se jih ni nikoli več vrnila na svoja ognjišča. Med izgnanci, ki so jih v tistih dneh nečloveško natrpali v živinske vagone, je bila tudi Džamalina prababica Nazalhan, ki so jo s Krima izgnali skupaj s štirimi sinovi (med njimi je bil tudi zdajšnji Džamalin ded Ajar, ki še živi) in manj kot leto dni staro hčerko Ajše. Drobna punčka je na poti v Azijo, ki je v zimskem mrazu in lakoti trajala več tednov, umrla. Nazalhan je sovjetske vojake, ki so spremljali konvoj, prosila, ali bi dekletce lahko pokopala na naslednji železniški postaji. A ji tega niso dovolili. Njeno trupelce so kar med vožnjo surovo odvrgli z vlaka. Kot kakšno nesnago, tako da Ajše še danes nima svojega groba …
Džamala, ki si je svoje umetniško ime omislila po pradedu Džamadinu, ta je prav leta 1944 kot vojak Rdeče armade padel na fronti, te pesmi seveda ni napisala zaradi Eurosonga. Nastala je že pred kakšnim poldrugim letom. Vključiti jo je hotela v svoj album Podih (Dihanje), ki je izšel lani. Toda ugotovila je, da ne po glasbi in ne po vsebini ne sodi vanj. Zato jo je shranila za kakšno drugo priložnost.
»Potrebovala sem to pesem. Da bi z njo osvobodila sebe, posredno pa seveda tudi prababico, ki deportacije in smrti edine hčere ni prebolela do smrti. In da bi z njo počastila spomin na tisoče rojakov, ki se nikoli niso vrnili iz izgnanstva,« pravi Džamala. Sürgünlika, kot Tatari pravijo izgonu, ni namreč pozabil nihče. Spomin na tragedijo je še vedno živ, zaradi okupacije Krima in novih pregonov pa se je stara bolečina znova bridko zarezala v tatarski narod.
Tudi Džamala je bila rojena v izgnanstvu. V Ošu v Kirgiziji, ki je eno najbolj starih in pisanih mest Srednje Azije. Tatari so bili namreč edini izgnani narod, ki mu po Stalinovi smrti niso dovolili vrnitve na svoja ognjišča. Domov so smeli šele v času glasnosti in perestrojke, ko je Sovjetska zveza že razpadala po šivih. Toda tudi takrat vrnitev ni bila preprosta. Tatarom namreč niso dovolili kupovati hiš in zemlje na Krimu. Zato sta Džamalina mama Galina in oče Alim sklenila, da bosta pretentala oblast. Ločila sta se. Mama je prevzela svoj dekliški priimek. Bila je namreč armenskih korenin, njeni starši so izvirali iz Gorskega Karabaha, in pod svojim imenom kupila hišo v Malorečensku, moževi rojstni vasi, ki se ji po tatarsko pravi Küçük Özen. Džamala je imela šest let, ko se je znova vrnila na Krim. Mamina poteza je v vasi povzročila velik škandal, saj se Tatarom ni smelo prodajati nepremičnin, toda ko se je prah polegel, se je družina znova združila, Galina in Alim pa sta spet postala mož in žena.
Džamala ima glasbo pravzaprav že v genih. Mama, ki naj bi bila tudi daljna sorodnica znamenitega armenskega skladatelja Arama Hačaturjana, je bila namreč učiteljica klavirja, oče pa zborovodja in dirigent. Ko so živeli v slikovitem Ošu, je denimo na črno snemal Beatle in jih potem na skrivaj prodajal po okoliških bazarjih. Džamala se je z glasbo tako ukvarjala že od ranega otroštva. Že pri devetih letih je denimo posnela prvi album, na katerem je dvanajst tatarskih otroških in ljudskih pesmi. Kasneje je končala glasbeno akademijo v Kijevu in postala priznana operna pevka. Toda poleg klasike ljubi še jazz in soul, poskusila pa se je tudi v popu. Kot diplomantka opernega petja je sanjala, da bi nekoč nastopala v milanski Scali, toda po uspehu v Stockholmu bo Italija bržkone malce počakala. Po svoje tudi zaradi njenega boja za pravice tatarskega naroda, ki vse bolj prepoznavno Džamalo zdaj potrebuje bolj kot kdaj prej.
Čeprav zmagovalna pesem Eurosonga Stalinovega genocida nad Tatari in zdajšnje ruske okupacije ne omenja neposredno, je pa zato iz ozadja slišati znani tatarski refren Ey, Güzel Qirim (Oj, lepi Krim), so v Moskvi zaradi nje dvignili veliko hrupa. Trdijo namreč, da se je Eurosong spremenil v politično bojišče, na katerem je politika (znova) potolkla umetnost, Rusiji pa napovedala novo informacijsko vojno … Nerazumljiva logika. Problem je nenadoma pesem, nezakonita okupacija Krima in oborožena agresija na vzhod Ukrajine, ki je v bistvu tudi napad na Evropo, pa ne. Res narobe svet, ki pa ga javnost na srečo ne priznava. Ukrajinski televizijski gledalci so namreč ruskemu predstavniku Sergeju Lazarevu, ki je bil na koncu tretji, oddali vseh dvanajst točk, ruski pa so jih Džamali namenili deset.
Okupacijska oblast na Krimu je ravno konec prejšnjega meseca prepovedala delovanje medžlisa, tatarskega parlamenta, in ga uvrstila med ekstremistične organizacije, kar pomeni, da je zdaj lahko vsak krimski Tatar obtožen terorizma, za kar v Rusiji grozijo visoke zaporne kazni. Refat Čubarov, predsednik medžlisa, ki zdaj živi v izgnanstvu v Kijevu, pravi, da je ta odločitev neke vrste kazen za to, ker Tatari ne priznavajo okupacije. In ker niso lojalni, tako kakor niso bili sovjetskim oblastem, bi se jih Moskva znova rada znebila. Toda Čubarov dodaja, da je medžlis lahko prepovedati, naroda pa kajpak ne moreš. Zato je Džamalina zmaga v Stockholmu po njegovem pomemben korak na poti do ponovne osvoboditve Krima. A Mark Fejgin, ruski odvetnik obsojene ukrajinske pilotke Nadje Savčenko, ni tako optimističen. Boji se namreč, da bo Kremelj na Džamalino veliko zmago odgovoril z novim nasiljem na Krimu ...
