Tiskane izdaje
Preden je slovensko nogometno reprezentanco na prelomu drugega tisočletja prevzel selektor Srečko Katanec, so športni komentatorji igro ironično opisovali kot »bunker«.
Slovenski bunker ni bil samo taktična obrambna igra, ki jo včasih uporabljajo vse nogometne ekipe – ko igralci branijo rezultat, se pomaknejo na svojo polovico igrišča in popolnoma zaprejo nasprotnika –, ampak tudi čisto posebna doktrina. Bunker je bil postavljen vseh devetdeset minut. Edini cilj je bil preprečiti gol in igrati na nič proti nič. Na igrišču ni bilo prostora za napad, izenačenje ali ohranjanje prednosti. Na naslednji krog kvalifikacij ni nihče resno računal, saj samo s porazi in remiji ni bilo mogoče zbrati dovolj točk. Edina možnost za preboj je bila sreča pri žrebu in huda smola nasprotnih reprezentanc.
Na predpravljično obdobje slovenske nogometne zgodovine je v zadnjih nekaj letih spominjala tudi celotna slovenska družba.
Ko so politični in menedžerski selektorji prevzemali stranke, podjetja in organizacije, so zelo hitro ugotovili, da ne morejo zamenjati nobenega ključnega igralca ali povabiti novih. Ideje o kroženju kadrov in zdravi menjavi službe na vsakih nekaj let so trčile ob popolno zaprtost slovenskih ustanov, kjer o zaposlitvah večinoma odločata samo politika in narava. Poklice, za katere je potrebna napadalna igra – novinarje, raziskovalce, tožilce in podjetnike –, so sistemsko potisnili v obrambo in jim vzeli vse možnosti, da bi dosegli gol in ohranili prednost. Po vseh družbenih sistemih se je razkrojila zvezna vrsta izkušenih igralcev, ki povezujejo ekipo. V takšnih razmerah ne more nasprotne mreže prestreliti niti najboljši napadalec, če mu zaradi splošnega nezaupanja in skrbi zase ne bo noben soigralec podal žoge ali prestregel branilca.
Posledice takšnega bunkerja je na primeru znanosti slikovito opisal vodja slovenske skupine znanstvenikov v Evropski organizaciji za jedrske raziskave (Cern) Marko Mikuž. Povedal je, da se slovenska znanstvena skupnost zaradi proračunskih rezov vse bolj zapira za okope in brani ustaljena področja programskega financiranja, namesto da bi odpirala nova področja. S tem država pospešeno izgublja srednjo in mlajšo generacijo raziskovalcev. Ti odhajajo v tujino ali se odrekajo znanstvenim ambicijam. »Posledice bodo katastrofalne in težko popravljive, saj ljudi ne moremo zamrzniti za petnajst let in jih obuditi, ko bo morda na voljo več denarja. To ne gre. Nič ne stoji, ne znanost ne družba. Lahko samo napreduješ ali propadeš,« je opozoril. Enako velja tudi za vsa druga področja – od diplomacije in kulture do športa in izobraževanja.
Slovenska nogometna zgodba je pokazala, da se lahko reprezentanca z dobrim motivatorjem uvrsti tudi na največja prvenstva (evropsko 2000, svetovno 2002 in 2010), pridobi napadalne ambicije in se nauči sodelovati. A tudi potrdila, da za ponovitev in ohranjanje pridobljenega položaja nista dovolj samo sreča in karizmatičen vodja. Uspešne družbe – denimo Avstrija, Finska, Estonija ali Švedska – so morale najprej prepoznati svoje objektivne omejitve (majhnost, geografsko lego, naravne vire …) in določiti razvojne cilje. Njihovi politični selektorji so vedeli, da ne more nihče drug izobraziti prihodnjih znanstvenih, podjetniških, kulturnih in uradniških elit, ki bodo nekoč vodili državo. Znali so pritegniti igralce, ki so se izkazali v zahtevnih mednarodnih ligah. Ustvarili so okolje, v katerem je lahko poraz s 3:2 sprejemljivejši od igre na nič proti nič. Predvsem pa razumeli, da se morajo igralci učiti na poskusih in napakah v realni igri – ne samo v predavalnici, na rezervni klopi ali virtualnem simulatorju. Ustanavljati podjetja, prevzemati odgovorne položaje in voditi pomembne institucije.
Leto 2016 je bilo leto zapiranja in krča. Država se je ogradila z rezilnimi ograjami, državljane je vklenilo prepričanje, da se lahko samo v bunkerjih obvarujejo pred nevarno prihodnostjo, kakršno napovedujejo mediji, politiki in spletna družabna omrežja. Toda prihodnosti ni mogoče predvideti ali se ji izogniti. Lahko jo kvečjemu ustvarimo, je pred skoraj petdesetimi zapisal ameriški računalnikar in tehnološki vizionar Alan Kay. Za ustvarjanje prihodnosti pa je treba najprej odpreti igro: zmanjšati strah pred porazom, nagrajevati tako podaje kot zadetke in uveljaviti pravila, ki jim bo zaupala tudi poražena stran. Kar je naloga, ki jo bo po vsakem dodatnem letu slovenskega bunkerja teže uresničiti.
