V Grčiji se izvaja socialni genocid

Je najbolj odmeven kritik varčevalnih politik mednarodnih institucij, ki so Grčijo spremenile v državo tretjega sveta – v Azijo in Afriko v Evropi. Njegovi dokumentarni filmi Debtocracy, Catastroika in Fascism Inc. niso le žanrske mojstrovine, ampak tudi presunljivo natančen zapis časa. Tega, v katerem živimo. In tega, ki prihaja. Je Grčija dokončno poražena? Nikakor, odgovarja Aris.

Ali po šestih letih krize v Grčiji še obstaja kaj takega, kot je družba?

Družba, sicer dodobra okrnjena, še obstaja. V družbenem smislu je največji problem propad srednjega razreda. To je ustvarilo razmere, ki jih nismo poznali vse od konca druge svetovne vojne. Varčevalna politika, ki so nam jo vsilile mednarodne finančne institucije in Evropska unija, je bogate naredila še bogatejše, hkrati pa je močno oslabilo jedro ekonomije: srednji razred. Za delavstvo pa je tako ali tako najhuje. Eden izmed ključnih ciljev trojke v Grčiji je bilo uničenje delavskih in socialnih pravic – pridobitev 19. in 20. stoletja. To jim je v celoti uspelo. Z novimi zakoni se dejansko vračamo v sredino devetnajstega stoletja …

Ekonomske elite so z varčevalnimi memorandumi veliko pridobile. So močnejše kot kadar koli. Vedo, da lahko nadzirajo situacijo, prebivalstvo pa se množično in celostno sooča s posledicami, med drugim tudi z razraščanjem skrajne desnice. Zlato zoro mnogi pojmujejo kot »neonacistično« stranko. V resnici so kar nacistična stranka! Med njimi in ljudmi, ki so v Grčiji med drugo svetovno vojno in v času vojaške diktature sodelovali z nacisti, namreč obstajajo številne neposredne povezave.

Po drugi strani je grška družba v podaljšanem stanju šoka. Kot taka – če citiram Slavoja Žižka – ni sposobna spopada, velikih sprememb ali celo revolucije. Tik pred vrhuncem krize, med letoma 2010 in 2012, so bile grške ulice polne jeznih protestnikov. Bilo je divje, res množično. Danes vsakdo izmed nas želi le preživeti. Glede na to, da grška levica do zdaj še ni predlagala nobene zares konkretne rešitve za končanje krize, res ni čudno, da je družba v krizi in da vlada apatija.

Ljudje so jezni in obupani. Ne vedo, kaj naj še naredijo; kako naj se obnašajo. Zato so ulice Aten prazne.

Večina mojih grških prijateljev in znancev pravi, da se je travma po prvotni »mediteranski« eksploziji jeze – skupaj z destruktivno silo – obrnila navznoter. Bolečina je postala intimna, revščina pa, oplojena s strahom, postaja vse večji tabu.

To absolutno drži in se opazi povsod, pri vseh generacijah, še posebej pa med mladimi, kjer je brezposelnost 60-odstotna. Ogromno mladih in tudi manj mladih se je moralo zaradi krize vrniti k staršem. To je hud psihološki udarec. Število samomorov narašča že nekaj let. Zaradi množičnega odpuščanja v javnem sektorju številne storitve ne obstajajo več. Najhuje je v zdravstvu in šolstvu. Ogromno je jeze – kamor koli pogledaš. To je močno načelo osnovne medčloveške odnose. Sistemu je v zadnjih dveh letih uspelo, da so ljudje jezo obrnili proti sebi. In to se že zelo pozna pri njihovem zdravju.

Pred nekaj meseci sem delal neko raziskavo in se pogovarjal z zdravniki, da v resnici »še nismo videli ničesar«; da velika zdravstvena tragedija šele prihaja, saj imajo najnevarnejše bolezni, ki so tesno povezane s stresom, kot so rak in bolezni srca in ožilja, dokaj dolgo »inkubacijsko dobo«. Ljudje seveda zaradi krize – in razpadlega sistema javnega zdravstva – umirajo že danes, a dolgoročne posledice, ki naj bi jih po napovedih zdravnikov občutili v petih letih, bodo grozljive. Stres je epidemičen. Travma je epidemična. Te bolezni prav tako postajajo epidemične.

Že vse od začetka krize dokumentirate – s filmi in članki – posledice vsiljene varčevalne politike in njeno ozadje. Hkrati argumentirano napovedujete, kaj se bo zgodilo, in do zdaj se, žal, še niste zmotili. Pa vendar: vas je »celostni« obseg krize in njenih posledic presenetil?

V Dolgokraciji (Debtocracy), našem prvem dokumentarcu, smo predvideli, da se bo grški javni dolg zaradi politike trojke s 120 odstotkov BDP dvignil na 175 in še več odstotkov. Po mojem mnenju bo dosegel celo 200 odstotkov BDP. Preprosto: ko BDP pada, dolg raste. Dejanska vrednost denarja, ki ga mora država vrniti, je višja. Grčija je zaradi krize in vsiljenih varčevalnih politik izgubila četrtino svojega gospodarstva v prvih štirih letih. To se v moderni zgodovini – razen v času vojne – še nikjer ni zgodilo. A v resnici smo tudi mi v vojni, v socialno-ekonomski vojni. V Grčiji se izvaja socialni genocid. To nam je uspelo predvideti, a vseh gigantskih posledic za družbo in ljudi nam ni uspelo predvideti. Resničnost je vedno hujša od številk, vedno! Človeška cena krize je enormna. Prav tako nismo predvideli ponovnega vzpona nacizma.

Se strinjate, da so nacisti – Zlata zora – prvi otroci nove Evrope?

Zgodovinar Georg Margaritis iz Soluna pravi, da moderne Evropske unije ne kaže enačiti z nacizmom, je pa mogoče s tistimi časi primerjati nekatere njene ekonomske politike. Zmanjševanje zaslužka delavskega razreda na minimum in zviševanje dobička elit, denimo. Iste tarče, drugačna orožja. To, kar je Berlin nekoč delal z vojsko, zdaj počne s finančnimi instrumenti. Seveda posledice niso enake, a gre za zločin nad človeštvom. Nekateri grški neoliberalci zadnje čase predlagajo, naj brezposelni ljudje za malico in prevoz brezplačno delajo v velikih korporacijah – tako bi oni poskrbeli tudi za brezdomce … Celo naš minister za izobraževanje je pred enim tednom izjavil, da bi brezposelni učitelji lahko delali zastonj, kot prostovoljci. To je logika delovnih taborišč, ki so v Nemčiji obstajala že pred nacizmom – v času Weimarske republike. Nacisti so to spretno izkoristili in iz delovnih taborišč oblikovali koncentracijska taborišča. Taborišča smrti. Ne želim delati primerjav, le opozarjam!

Da, novi grški nacisti so otroci nove Evrope. Na dva načina. Evropska unija je v Grčiji z razgradnjo socialne strukture in znižanjem cene dela na minimum ustvarila idealne razmere za razrast (neo)nacizma, hkrati pa Evropa mirno sprejema neonacistične prakse, ki jih je grška politika legitimizirala. Skrajno desna stranka Laos, ki je bila v vladi z Novo demokracijo in Pasokom, ima nacistična stališča in nekateri njeni člani so zdaj v Zlati zori, Bruselj pa je želel, da je ta stranka del široke vladne koalicije. Tudi v Ukrajini so, denimo, nekateri evropski politiki neposredno podprli tamkajšnje neonaciste iz vrst Desnega sektorja. To je, milo rečeno, nesprejemljivo! Bruselj evropske naciste izkorišča za dosego svojih ekonomskih ciljev.

Bi morali Zlato zoro prepovedati?

Ne. Z obstoječo zakonodajo bi lahko veliko večino njihovih članov poslali v ječo. Ne zaradi njihove ideologije ali političnih prepričanj, naj jih kar imajo. Proti njim se bomo borili na sodiščih in na ulici. Treba se je boriti proti tistim, ki so ustvarili – in še naprej ustvarjajo – razmere za razrast fašizma. Proti Mednarodnemu denarnemu skladu (IMF), proti evropski komisiji … To je pravi boj proti fašizmu!

Hm … Kako se je mogoče boriti proti tem megalomanskim institucijam in kako znova zasesti ulice, ki si jih vse bolj lastijo desni skrajneži?

Ponovna zasedba ulic je seveda lažji del naloge. To je mogoče storiti z že enimi veliki protesti, na katere bi prišlo 50.000 ljudi. Nacisti se vedno poskrijejo. Izginejo z ulic.

Ja, za nekaj ur.

Niso zares dobro organizirani – niso gibanje. Ko so lani zaprli njihovo vodstvo, je na proteste prišlo le nekaj več kot sto nacistov. Strašljivo pa je, da jih je v Grčiji volilo od deset do šestnajst odstotkov ljudi … To je nočna mora! Kot rečeno: ključno je poraziti krivce za razmere, iz katerih so se nacisti »rodili«. To je boj vsakega izmed nas. Proti svojim delodajalcem. Proti ministru, ki želi, da bi delali zastonj. Proti IMF! Fašizem je že vkomponiran v grške institucije in tudi v zakone, zlasti kar se priseljencev tiče.

V Evropi, obsedeni s politično korektnostjo, ki je v svoji »kliničnosti« vodila naravnost v fašizem, je bilo kaj takega še pred nekaj leti popolnoma nepredstavljivo …

Danes pa je realnost. Naj postrežem s primerom: grški minister za šolstvo je pred kratkim predlagal, naj v vrtce ne bi sprejemali otrok priseljencev, tistih, ki imajo urejene papirje, seveda. To je politika Zlate zore. Hkrati pa vlada ob pomoči medijev javnosti – in Evropi – še vedno vsiljuje politiko dveh skrajnosti: ena skrajnost je zanje Zlata zora, druga pa Siriza, ki še zdaleč ni skrajno leva stranka. To je norost. A tako so oblasti pod vodstvom Nove demokracije – skrajne sredine – legitimizirale nacistične prakse.

Fašizem po mojem mnenju ni »tretji sistem« po kapitalizmu in socializmu. Je faza kapitalizma, ki jo ta izkorišča kot svoje orodje v času krize. Elite lahko uporabijo fašistično orodje, kadar se počutijo ogrožene, hkrati pa poizkušajo ustvariti množično gibanje skrajne desnice, ki bi se lahko uprlo levici.

Se je mednarodnim finančnim institucijam sploh mogoče upreti z obstoječim političnim sistemom?

Bojim se, da ne. A to še ne pomeni, da ne volim. Vedno volim. Vedno upam, da se bo nekaj vendarle spremenilo, a globoko v sebi zelo dobro vem, da bi bile, kot pravijo anarhisti, volitve prepovedane, če bi bilo z njimi mogoče kaj spremeniti – pa nisem anarhist. Po mojem mnenju so spremembe možne le od spodaj navzgor. Z množičnimi, na solidarnosti temelječimi gibanji, ki jih je v Grčiji vedno več – in to me izredno veseli. Treba je vztrajati, četudi je nasprotnik neopisljivo močnejši. In tudi je …

Velik, predvsem psihološki problem grške levice in civilne družbe je, da je zadnjih šest let doživljala le poraze. Drugega za drugim. Ljudje so začeli izgubljati upanje in potrpljenje. Skupni imenovalec: ne zmoremo. A to ni res. Treba je poskušati, vedno in povsod. Tudi na najbolj mikroravni vsaka zmaga proti sistemu šteje.

Siriza je, kot posamična stranka, slavila na spomladanskih lokalnih volitvah.

Že res, ampak so tudi nacisti dobili zelo veliko glasov. Zastrašujoče.

Vedno ko so se bližale volitve, je ulica zamrla. Protesti so se končali. Stavk ni bilo. Civilna gibanja so se ustavila. Ljudje so vse stavili na volitve. A sprememb ni bilo. Nasprotno. To moramo ljudem dopovedati! S čakanjem na volitve se obsodiš na poraz. Volitve ne prinašajo sprememb! Družba se zaradi volitev ne spreminja. Na volitvah je mogoče biti ideološki spopad, na ulici pa življenjskega – esencialnega!

Poleg tega je grška levica v strašni konkurenci svetovna prvakinja v razpršenosti levice. Grški levičarji se bolj kot z neonacisti borijo med seboj. Porazi so bili do zdaj … zasluženi?

V Grčiji je od nekdaj tako. O grški levici so Monty Python posneli film Brianovo življenje (Life of Brian), v Grčiji smo si ta koncept razpršenosti izmislili, hehe.

Veliko je različnih sil in smernic. Kakšne je res težko sprejeti. Pa ne govorim le o komunistih, ki vedno delujejo po svoje.

Grški komunisti so poslednji braniki stalinizma. Živi fosili.

Da. Zato bom govoril le o novejših silnicah na levici, Sirizi in Andarsiji, denimo. Obstaja veliko nesorazmerje v odnosu do Evropske unije in evrskega območja. EU je pri razgradnji grške socialne države in države nasploh po mojem mnenju odigrala ključno vlogo. Siriza vztraja, da mora Grčija ostati v EU in ohraniti evro. Zato je progresivnim levičarjem z njimi težko sodelovati. Siriza se je z ulice umaknila v parlament in je del političnega sistema. S tem so zamudili priložnost za oblikovanje množičnega civilnega – uličnega – gibanja. To je bilo darilo Zlati zori, ki se je »naslonila« na protisistemska čustva. A vseeno je Sirizi treba dati priložnost. Naj pokažejo, kako si predstavljajo Grčijo. Prepričan sem, da bodo sodelovali z mednarodnimi finančnimi institucijami. Že zdaj se – trdno jedro okoli Aleksisa Ciprasa, ki je v resnici liberalno demokratsko – pogovarjajo z njimi.

Kaj se bo zgodilo, če pridejo na oblast – če jim vendarle uspe sestaviti koalicijo?

Ne maram teorij zarote, a poznam vplivne ljudi, ki so prepričani, da bo Sirizi v vsakem primeru preprečeno vladati, tako ali drugače. Obstaja veliko poti, da se jih uniči v 48 urah. »Globoka država« ima dolge prste.

Grška država z varčevanjem odplačuje svoje dolgove tujim bankam in strada lastno prebivalstvo. Malce cinično bi lahko rekla, da je veliki eksperiment spreminjanja južne Evrope v prostor cenene delovne sile, v Azijo in Afriko znotraj Evropske unije, v celoti uspešen.

Sistem deluje v popolnosti. Evropa ni razdeljena po državah, ampak po družbenih razredih. In srednji razred pospešeno razpada. Približuje se delavskemu razredu – tistemu, kar je ostalo od proletariata in je danes bolj ali manj lumpen. Plus strmo naraščajoča brezposelnost – v Grčiji znaša 27 odstotkov. Med mladimi 60 odstotkov. Teh ljudi v Grčiji nihče zares organizirano ne nagovarja. Ne stranke, ne sindikati, ki so bili od nekdaj le velike birokratske institucije, ki so delale za politične stranke, ne civilna gibanja. Izgubili smo strukturo. To je zelo nevarno, saj omogoča vstop nacizmu. Ekonomske elite držav južne Evrope so ves ta čas tesno sodelovale z, denimo, ekonomskimi elitami v Nemčiji. Imajo skupen interes in zmagujejo. Vsiljene varčevalne politike so ekonomske elite maksimalno okrepile. Poraženci smo vsi ostali. Povsod. Dolgoročno tudi v Nemčiji. Logika slabih Nemcev in dobrih Grkov ali delovnih Nemcev in lenih Grkov je absolutno nesmiselna: onemogoča pogled na veliko sliko. Kot vsaka nacionalistična logika.

Je Grčija že država tretjega sveta?

Na mnogih ravneh – da. Število brezdomcev in dolge vrste pred jušnimi kuhinjami so dovoljšen dokaz za to. Tudi dejstvo, da v bolnišnicah in lekarnah zmanjkuje zdravil in da si stotisoči ne morejo privoščiti niti osnovne zdravstvene pomoči, je definicija tretjega sveta. Tudi medijska svoboda je drastično padla – sodeč po lestvici Novinarjev brez meja je Grčija v zadnjih šestih letih padla za 50 mest. 50! Zdaj smo na 99. mestu. Tudi za nekaj kraljevinami in diktaturami. Grčija seveda ni na ravni podsaharske Afrike, a v nekaterih četrtih Aten vladajo podsaharske življenjske razmere.

Kako kot (tudi) novinar čutite ta padec na lestvici medijske svobode?

Celostno …

Večino grškega medijskega prostora obvladuje nekaj družin, ki obvladujejo tudi grško državo; grško politiko. Ni država tista, ki obvladuje medije. Mediji so tisti, ki prek svojih lastnikov obvladujejo državo. Cenzura je zasebna, ne državna. Poslovneži ukazujejo novinarjem, kar naj pišejo. Dogaja se povsod in ves čas. Enako velja za pritiske na novinarje. Jaz sem zaradi svojega dela in razmišljanja, denimo, izgubil službo. Pri vseh večjih medijih sem zdaj na črni listi. In še zdaleč nisem edini. Vsi, ki smo na črni listi, smo brez možnosti za redno službo. Za novinarje je izredno težko. Vsak dan bijejo svoje male bitke, zasebne in profesionalne.

Mi smo z našimi dokumentarci postali prepoznavni. Sledi nam veliko ljudi. Dobimo nekaj donacij, zato nismo odvisni od »mainstreama«. Smo izjema, ki potrjuje pravilo. Meni osebno grozijo, a to v Grčiji ni nič posebnega.

Hkrati pa velika večina večjih medijev že drugo leto zapored prodaja veliko grško zgodbo o uspehu, iz katere so usode ljudi – popolna degradacija – v celoti izrinjene. Grški »mainstream« mediji so izumili nov žanr: šov vzporedne resničnosti.

Tako je! Prodajajo nam veliko iluzijo. Prirejajo statistiko. So le podizvajalci varčevalne politike. Prej so gradili na strahu, zdaj gradijo na lažeh. Ljudje umirajo na ulicah, oni pa govorijo, da nam gre iz dneva v dan bolje. Njim mogoče. To počnejo zato, ker si to lahko privoščijo. Prav zdaj končujem projekt, ki sem ga poimenoval »Grčija – črna luknja novic«. V njem sem zbral vse novice in zgodbe, tudi res velike in pomembne, ki so jih grški mediji namenoma zamolčali. Ko je denimo Reuters poročal o velikih prevarah v grških bankah, tega ni objavil noben grški časopis. Ko so banke naslednji dan napisale svoj odziv, so to objavili vsi. Ponavljam, to je bil Reuters, ne neki časopis iz, denimo, Argentine … Ko je v grških zaporih hkrati gladovno stavkalo 4500 ljudi, o tem v velikih medijih ni poročal nihče. Po drugi strani ljudje nimajo ne časa, ne volje, ne energije, da bi brskali po »alternativnih« virih novic. To je velika katastrofa! Propaganda zategadelj zmaguje.