Tiskane izdaje
Ko smo se ta teden vprašali, ali smo na pragu nove trgovinske vojne med ZDA in Kitajsko, smo si potiho odgovorili tudi na dilemo, ali je Vladimir Putin leta 2014 vedel, kaj dela, ko je napadel Krim. Natanko je moral vedeti in po zimskih olimpijskih igrah v Sočiju je sporočil, da ne verjame več v globalizacijo, kot jo vodijo svetovne velekorporacije in kapital, ki preplavlja svet in hoče povoziti nacionalne zgodbe. Tedaj si je nakopal sankcije Evropske unije; zdaj, medtem ko je potekal gospodarski forum v Davosu, so grožnje o sankcijah, carinah, protekcionizmu in zahteve po prosti trgovini letele levo in desno. Svet se očitno spreminja v smeri, ki jo je predvidel Putin.
Stavka, ki so jo v sredo sindikati izpeljali v imenu javnega sektorja, je bržkone mnogo bolj smiselna, kot se kaže na prvi pogled. Tudi logika, da če je vlada dvignila plače zdravnikom, naj jih vsem v javnem sektorju, se kaže kot upravičena. Javnih uslužbencev, kot kaže, ni motilo dejstvo, da so deset let od krize sem jedli »kislo zelje«. V ozadju je bila prvič utopična obljuba po umiku varčevalnih ukrepov, ko bo za to prišel čas, drugič pa dejstvo, da vsi plujejo z isto ladjo in se med ljudmi ne dela razlik. Razjezilo jih je, da je eden od poklicev javne sfere v čudnih in izlobiranih okoliščinah odskočil navzgor, druge pa določil za talce varčevanja in jih pustil za seboj.
Donald Trump ima v svoji politiki, v osebnem slogu in političnem pogledu na »preostali svet« kot eno od regij ZDA, bržkone neprimerljivo več narobe kakor prav. Toda ali ima povsem narobe tudi z uvedbo carin na pralne stroje in sončne celice iz azijskih držav? Posebej je prizadel visokoproduktivni Južno Korejo in Kitajsko. Že EU se je pritoževala nad preprostim dejstvom, da azijska produkcija v EU izničuje evropska prizadevanja za socialno državo in socialno blaginjo svojih državljanov. Ker so socialni standardi v nekaterih visokoproduktivnih azijskih državah nizki, si te lahko privoščijo nizke cene proizvodov na trgih EU, ZDA in drugih naprednih držav ali državnih sistemov.
Povrh same, takšni so očitki, ne spoštujejo pravil proste trgovine in globalizacije, od katerih imajo same največje koristi. Samo zato, ker je Južna Koreja dopustila ZDA postavitev balističnih raket na svojem ozemlju, je Kitajska proti pomembni južnokorejski avtomobilski industriji uvedla sankcije in gigant Hyundai je v letu 2017 beležil prek dvajsetodstotni izpad prodaje svojih vozil.
Socialna geometrija, kapital, družbena kultura, nacionalna suverenost – vse to so postale prave teme in po vojni na Bližnjem vzhodu prihajajo v ospredje zanimanja tudi zaradi bikovskih trendov fiktivnega kapitala, raznih kriptovalut. Pa tudi zaradi neomajne in nespremenjene logike novih produkcijskih velesil, katerih zadnja skrb je človek kot posameznik, njegove družbene pravice oziroma dolžnosti ter njegova in splošna blaginja.
Ugotovitve, ki jih lahko potegnemo iz teh dejstev, so logične. EU je eden redkih supranacionalnih sistemov, ki v skrbi za socialno dobro prebivalcev zmore ubraniti civilizacijo. Seveda je v tej ugotovitvi že vsebovana kritika spodletele kapitalske globalizacije in paradoks je, da se pred njo najbolj branijo posamezniki (na primer Trump) ali države (na primer Velika Britanija), ki so jo zaradi svoje koristi najbolj pospeševali. Naslednja ugotovitev je, da je treba opustiti oziroma zamenjati besednjak in miselne vzorce, ki so bili uveljavljeni v času dogmatike ostrih varčevalnih ukrepov ob krizi pred desetimi leti. Takrat je veljalo, da objektivno stvarnost predstavlja gospodarstvo (ideologija ekonomizma), njegova duša pa da je kapital in bančni sistem. V imenu teh determinant so se ljudem zvijale hrbtenice in lomili hrbti, škoda, ki je bila tedaj povzročena, je bila neizmerna. Toda odgovorni so v imenu te ideologije trdili, da je neizogibna in nujno potrebna. V resnici je bila uvod in navodilo v spet novo obliko spet zelo nepravične privatizacije in v nadaljnjo razprodajo državnega premoženja.
Sindikati javnega sektorja, ki so ta teden stavkali, zato nosijo pomembno sporočilo. Če nam je uspelo nekako preprečiti privatizacijo zdravstva z varovalko javnih koncesij in državnega denarja, menijo, zakaj bi dovolili elitizacijo enega njegovega dela, saj je elitizacija sistemski sad istega drevesa kot privatizacija.
V kontekstu širšega dogajanja pa sindikalni dogodek lahko vidimo v jati lastovk evropske pomladi, ki bodo, če bodo, lahko priletele v svoje civilizacijsko gnezdo. V resnici Evropa dolgoročno nima izbire, kot da brani to, kar je njena zgodovinska prednost. V resnici Slovenija nima izbire, kot da ubrani, izboljša in zavaruje javno dobro. Vse drugo je odhajanje v nedoločljivo brezno globalizacije.
