Tiskane izdaje
Imenitna, več kot stoletje stara gledališka dvorana Duke of York's na londonskem West Endu je bila tistega vlažnega sobotnega večera v začetku decembra nabito polna. Nobenega praznega sedeža. Kljub dragim vstopnicam je tako pravzaprav že mesece. Triurna predstava s naslovom Ink (Črnilo) je že takoj po premieri postala pravi magnet za Londončane. Zaradi vrhunske igre in kajpak vsebine, ki temelji na resničnih dogodkih. Črnilo, ki ga je napisal James Graham, na oder pa postavil Rupert Goold, namreč govori o mladem Rupertu Murdochu, ki je takrat (v letih 1969 in 1970, ko se dogaja gledališka zgodba) šele začenjal svojo medijsko pot. S propadajočim Sunom, ki je nato prav po njegovi zaslugi postal najbolj bran britanski tabloid in na prvem mestu prehitel Daily Mirror, kar je bil pravzaprav glavni cilj mladega medijskega povzpetneža.
Scena na odru je fantastična. V nekakšno piramido zložene stare novinarske pisalne mize, polne cigaretnih ogorkov, so me pomalem spominjale na nekdanje Delove pisarne na Tomšičevi ulici, zadaj za Namo. In na različnih koncih odra se ves čas sveti pet velikih W (Who, What, When, Where, Why), na katere mora znati odgovoriti vsak spodoben novinarski izdelek. Glavna junaka sta seveda Rupert Murdoch (igra ga sijajni Bertie Carvel, ki malce spominja na mladega Kevina Spaceyja) in legendarni urednik Suna Larry Lamb (Richard Coyle), ki ga je novi lastnik ukradel prav (Mirrorjevi) konkurenci, kjer nekako niso znali odkriti in pravilno nagraditi njegovih talentov.
Prvi del te res odlične gledališke predstave je nekakšna učna ura novinarstva. »Ljudje hočejo zgodbe!« Murdoch razlaga Lambu. »Zgodbe, ki bodo stresle državo in Fleet Street!« Ulico, ki je bila nekoč sinonim za britansko časopisno industrijo. Lamb je seveda dobro vedel, kaj želi novi lastnik. In pri tem postal še bolj neizprosen in surov, kakor sam Murdoch. Hugh Cudlipp, njegov nekdanji urednik na Mirrorju, ga je zato resno posvaril, naj nikar ne brenka na najnižje instinkte pri ljudeh, saj bo s tem povzročil apetite, ki jih ne bo več mogoče potešiti. In to se je potem v resnici zgodilo. Drama doživi vrhunec z ugrabitvijo (leta 1970) in grozljivim umorom Muriel McKay, žene Murdochovega namestnika Alicka McKaya, ki so jo ugrabitelji zamenjali za takratno Murdochovo ženo Anno. Po štirinajstih dneh ujetništva so jo umorili, njeno truplo pa vrgli prašičem na farmi, kjer so jo skrivali.
Kljub nasvetom policije in celo samega Murdocha, naj tega ne počne, je Lamb s to zgodbo vsak dan vztrajal na prvi strani Suna in s tem Muriel bržkone sam pahnil v grozljivo smrt. Toda časopis se je prodajal in kmalu postal številka ena med britanskimi tabloidi. In ko je Rupert Murdoch dosegel svoj cilj, je začel (tudi na odru) resno razmišljati o nakupu televizije in o selitvi čez Atlantik. Z leti je potem ustvaril mogočen medijski imperij. Del tega je 86-letni mogotec pred nekaj dnevi za 66 milijard dolarjev oddal Disneyju. Gre za prodajo družbe 21st Century Fox, ki ima pod svojim okriljem hollywoodski filmski studio in 39-odstotni delež v televizijski hiši Sky.
Zakaj so londonske predstave Črnila že več mesecev zapored razprodane? Ker je to pravzaprav zgodba tudi o današnjem novinarstvu in medijih. O današnjem ustvarjanju nove (lažne in surove) realnosti. John Gapper je leta 2014 v Financial Timesu denimo odločno napovedal konec britanskih desničarskih tabloidov. In se grdo zmotil. Zgodila sta se namreč brexit in izvolitev Donalda Trumpa, tako da tabloidi, še bolj pa kajpak novi mediji, zlasti facebook, zdaj (znova) doživljajo zvezdne trenutke. Mnogi analitiki opozarjajo, da se brez medijskega hujskaštva – in nenehnega širjenja dezinformacij oziroma fake news – brexit sploh ne bi zgodil. In izvolitev Donalda Trumpa bržkone tudi ne. In kaj so Britanci pridobili z brexitom? Kaj je svet dobil z Donaldom Trumpom? Koristi za človeštvo so zlasti s Trumpom namreč popolnoma (ne)jasne ...
Današnja svetovna (in tudi domača) medijska scena je v bistvu do potankosti zgrajena po Murdochovem okusu. Ljudem ponujamo to, kar sami hočejo, je vse pogosteje slišati nekritične lastnike medijskih hiš. A s tem v bistvu le upravičujejo svoje ravnanje. Toda ponudba, ki je odgovor na tovrstno povpraševanje, ustvarja vedno večje povpraševanje po enaki ponudbi. Postaja navada, ki se počasi sprevrača v odvisnost. Zato resnica (skorajda) nikjer že lep čas ni več iskano in cenjeno blago.
Prostor, ki so ga nekoč zasedali (resni, profesionalni) novinarji, vse odločneje zavzemajo (internetni) troli, ki postajajo nekakšna nova medijska armada. In seveda piarovci. Po ameriških uradnih statistikah tam zdaj na vsakega zaposlenega novinarja pride že skoraj pet tovrstnih kreatorjev javnega mnenja (4,6). Pred desetletjem je bila ta številka za tretjino manjša (3,2). Ameriški novinarji zaslužijo v povprečju le še 65 odstotkov plače, ki jo prejemajo njihovi piarovski kolegi. Ti pač zaradi diktata časa postajajo pomembnejši od njih.
Fakultete, ki v ZDA vsako leto izšolajo na tisoče novih potencialnih woodwardov in bernsteinov (afera Watergate), izobražujejo pravzaprav v prazno. Novinarji, ki končajo šolo, preprosto ne najdejo primerne službe. Zato se udinjajo korporacijam in potem novice obdelujejo na lastnikom prijazen in naklonjen način. O tem je že pred dobrima dvema desetletjema pisal zgodovinar Daniel Boorstin (v knjigi The Image), ko je posvaril, da tovrstni novi kreatorji javni prostor dobesedno zasipajo s psevdodogodki. Vprašanje, ali je to res, ne zanima nikogar več. Nihče več ne obrača telefonov in preverja pravega stanja stvari, saj korporacije – in ljudje trga – preprosto zahtevajo objavo in svet na ta način vztrajno preplavljajo z morjem neresnic, ki jih novi mediji iz dneva v dan ustvarjajo kar po tekočem traku.
Facebook in Google sta tu posebno poglavje. Mark Zuckerberg je junija letos oznanil, da facebook vsak mesec uporabljata že dve milijardi ljudi. Ta množica mu z zastonj delom, ki vsak dan presega milijone ur, ustvarja neverjeten dobiček. Facebook je namreč postal peta največ vredna korporacija na svetu. Njena tržna kapitalizacija se bliža 450 milijardam dolarjev. Toda kaj je pravzaprav facebook? Še zdaleč ne to, za kar ga je razglašal Zuckerberg. Namreč orodje, ki naj bi povezovalo ljudi. Povezuje že, ampak samo tiste, ki razmišljajo enako. Postal je neverjetno sredstvo za širjenje stereotipov in sovraštva. In kajpak fake news, ki so v svetu malodane že povsem izrinile prave, resne novice, ki jih ljudje (praviloma) neradi slišijo. In katerih priprava in objava tudi precej stane. Hkrati pa je to tudi najpopolnejši sistem nadzora nad uporabniki doslej. Nobena država in nobena tajna služba ne ve o svojih državljanih toliko, kot ve o njih Facebook.
Zato Facebook in Google ne povezujeta več ljudi, ampak jih vedno bolj delita. Zakaj? John Naughton je v Guardianu nedolgo tega brez dlake na jeziku zapisal, da se to dogaja zato, ker so ustvarjalci teh dveh velekorporacij le napol izobraženi. V današnjem svetu resda ne gre več brez računalništva in matematike, ki ju v obeh podjetjih izvrstno obvladajo, toda tisti, ki se specializirajo samo za ti dve področji, zelo malo vedo o družbi in naravi človeka. Brez poznavanja humanističnih ved je zato danes nemogoče razumeti širše družbene in kulturne procese, ki še kako vplivajo na obnašanje množic. Še zlasti s poplavo lažnih novic, ki jih javnosti vsak dan ponujata prav Facebook in Google.
Pravo novinarstvo je prav zaradi vsesplošne digitalizacije življenja, neznosnih zahtev trga po profitu in s tem povezanim širjenjem lahkotnih in lažnih novic, v zagatni krizi. Že Ralf Dahrendorf je zapisal, da je populizem preprost, demokracija pa zapletena. Nekaj podobnega velja za resno in angažirano novinarstvo, ki je bistveno zahtevnejše od prodajanja cenenih škandaloznih zgodb. Učinkovit odgovor na slabo novinarstvo je zato lahko samo dobro novinarstvo. Za to pa so pomembne predvsem tri stvari: vsebina, vsebina, vsebina. In kajpak ideje, ideje, ideje, ki pa jih lastniki medijev, tudi v Sloveniji, v glavnem nimajo. Zato njihove poteze v mnogočem spominjajo na novelo Samuela Becketta Na slabše, kjer je sloviti nobelovec zlobno zapisal: »Poskusimo znova. Spodletimo znova. Spodletimo še bolje.« A v nedogled tega seveda ne bo mogoče početi.
