Tiskane izdaje
Medtem ko NLB še čaka na privatizacijo, NKBM načrtuje z agresivno organsko rastjo in prevzemi v petih letih doseči četrtinski tržni delež v Sloveniji, napoveduje predsednik uprave NKBM Robert Senica. S tem bi mariborska banka postala največja v Sloveniji. Tak cilj sta postavila ameriški sklad Apollo in Evropska banka za obnovo in razvoj, ki sta od aprila lastnika banke.
Nova lastnika sta zastavila cilj, da NKBM postane največja banka v Sloveniji z okoli 25-odstotnim tržnim deležem. S pripojitvijo KBS banke (nekdanja Raiffeisen Banka) boste imeli okoli 17-odstotni tržni delež po bilančni vsoti. Kaj boste storili, da boste dosegli cilje lastnikov?
Cilje nameravamo dosegati tako z organsko kot anorgansko rastjo, kot so to javno povedali že predstavniki lastnikov v nadzornem svetu banke. V regijah, kjer smo manj prisotni, predvidevamo organsko rast, torej predvsem v osrednjeslovenski regiji, ohranitev tržnih položajev v vzhodni in zahodni Sloveniji, kjer imamo visoke tržne deleže, in nadgraditev sodelovanja s Pošto Slovenije.
Hkrati bomo sledili dogajanju na trgu; če se bo pokazala priložnost za dodaten prevzem, jo bomo proučili in se morda zanj tudi odločili. S takimi koraki je realno v petih letih doseči 25-odstotni tržni delež. To ni točno določen, ampak okviren cilj, ki bi glede na sedanje ocene pomenil optimalno poslovanje glede ekonomije obsega.
V Sloveniji je največja NLB, tudi ali predvsem v osrednji Sloveniji, ki jo omenjate. Zato morate predvsem NLB vzeti tržne deleže.
Konkurenco zelo spoštujemo in tudi na marsikaterem področju z njo sodelujemo. Normalno pa je, da je pri osvajanju tržnih deležev največ boja z največjim na trgu. V podobni situaciji smo tudi mi v vzhodni Sloveniji, kjer vsi želijo vzeti tržne deleže. V osrednji Sloveniji bo v prihodnosti prav gotovo kakšna naša poslovalnica več. Po drugi strani želimo pristopiti z novimi produkti in procesi, vrhunsko usposobljenim in prijaznim kadrom, da bodo stranke same prepoznavale Novo KBM kot banko, s katero bodo rade sodelovale. Ne le zaradi velikosti, ampak tudi zaradi kakovostne storitve.
Katere prevzemne tarče so za vas zanimive? Manjše banke ali večje, ki jih bo država privatizirala?
Analizirana bo vsaka možnost, ki se bo pojavila, tako večje kot manjše banke. Bolj realni pa so prevzemi oziroma združevanja z manjšimi bankami.
Kdaj bo k NKBM pripojena KBS?
Predvidoma v začetku prihodnjega leta.
Katere so ključne spremembe po spremembi lastništva?
Prve spremembe so optimizacije procesov ter pregledi informacijske tehnologije in potencialnih investicij na tem področju. Namen je postaviti poslovanje na višji nivo, s čimer med drugim znižujemo stroške, krajšamo čas odločitve za odobritev kredita. In izboljšujemo kakovost storitve. To je prvi pogoj za večjo širitev na trgu in še bolj agresivno organsko rast.
Kako bodo spremembe občutili vaši komitenti; prebivalstvo in podjetja?
Prepričani smo, da bodo čutili pozitivne spremembe: odločitve bodo hitrejše, kakovost storitev bo višja in strankam bomo bliže. Večjih težav ne pričakujemo in jih komitenti ne bodo občutili. Morda kakšen manjši tehnični spodrsljaj, denimo pri prenašanju računov z ene banke na drugo. Pri tako obsežnih procesih združevanja bi se jim bilo skorajda nemogoče povsem izogniti. To bomo sproti reševali. Zanje se komitentom že vnaprej opravičujemo.
Kakšni so največji zapleti, ki jih čutijo stranke, pri pripojitvi PBS k NKBM?
Večjih zapletov ni. Nekaj je manjših, tehničnih. Banki imata različne IT-sisteme, zato se pri združevanju včasih podatki, ki bi se morali prenesti avtomatsko, ne prenesejo. Po drugi strani je to priložnost za očiščenje portfelja in lažje poslovanje za stranke zaradi poenotenih podatkov.
Banka je šla čez prestrukturiranje, v katerem je precej zmanjšala število zaposlenih. Kako bo z zaposlenostjo v banki v prihodnje?
Nadaljevali bomo premišljene in mehke pristope k zmanjševanju števila zaposlenih. Z združitvami v Novo KBM prehajajo tudi vsi zaposleni iz pridruženih bank, s PBS se nam jih je pridružilo več kot 180, s KBS bo prišlo še okrog 200 zaposlenih, tako da nas bo po obeh združitvah približno 1500. Optimizacija na določenih področjih seveda bo, a ne nujno in izključno zaradi združitev, ampak zaradi spremembe poslovnih modelov, ki gre proti avtomatiziranemu in digitalnemu poslovanju.
Mlajša generacija zelo redko zaide v poslovalnico banke, saj storitve opravi elektronsko. Zato banke vse bolj potrebujemo drugačen kader, zlasti na informatiki, tveganjih, tudi v komerciali, kjer ob sodelavcih, ki izvajajo predvsem transakcije, potrebujemo vse več svetovalcev. Transakcijska izvedba se umika tehnologiji, svetovanje pa je dodana vrednost, ki jo je treba nadgraditi. Banka, ki bo idealno združila sodobne tehnologije z osebnim pristopom, bo dolgoročno zmagovalka na trgu.
Imate oceno, za koliko se bo zmanjšalo število zaposlenih?
Doslej se je število zaposlenih zmanjševalo med približno 70 in 100 na leto, predvidevamo, da bo enako tudi v prihodnje.
Kakšna ovira so za vas omejitve evropske komisije, ki nalagajo krčenje banke?
Največja ovira je bila omejitev glede doseganja donosnosti po transakciji. Ko je bila postavljena lestvica, kakšne donose po transakciji morajo zagotavljati banke, ki so prejele državno pomoč, so bile obrestne mere še relativno visoke. Vmes so te izjemno padle, se bližajo ničli, hkrati pa se je zahtevana donosnost po transakciji zaradi zavez zviševala. S tem smo prišli v škarje, kako zagotavljati zahtevano donosnost, predvsem pri najboljših strankah.
Obstaja tudi omejitev podpore strank, ki jim je bonitetna ocena močno padla, a so preživele krizo in so začele nov ciklus poslovanja, bonitetna ocena pa se seveda ne spreminja tako hitro. Zaradi teh zavez naših dolgoletnih strank nismo mogli podpreti. Te omejitve se s tem letom zaključujejo. Ostaja le še zaveza glede politike prejemkov, ki so za uprave in ključne kadre omejeni. Ta zaveza je namenjena predvsem velikim evropskim bankam, da ne bi tako kmalu po državni pomoči podeljevale ekscesnih nagrad.
Torej boste prihodnje leto lahko več kreditirali?
Predvidevam, da bomo lahko bolj konkurenčni. To ne pomeni, da ne bo zahtev po donosnosti, lahko pa bomo bolj fleksibilni, ker bomo lahko donosnost računali po stranki, ne pa več po posameznem poslu.
Kako vi kot predsednik uprave čutite spremembo lastništva? Kakšna je razlika med lastnikom državo in zasebnim skladom?
Bančništvo je zelo regulirana dejavnost, tako da so pravila jasna ne glede na lastništvo. Zdaj so odločitve lastnika, predvsem glede strateških in razvojnih usmeritev, hitrejše. V dnevnem poslovanju ni razlike, ker posel vodi uprava in pri tem profesionalno sodeluje z nadzornim svetom. Tudi sodelovanje s SDH je bilo zelo profesionalno, res pa je, da je zdaj tok informacij hitrejši.
Do privatizacije je višino vaših prejemkov določal Lahovnikov zakon. Ali se vam je po prodaji plača zvišala?
Pri takšnih lastnikih je najprej treba pokazati ustrezen rezultat, nato pa verjetno ne bo težav za zvišanje – pa ne samo plač uprave, ampak tudi drugih sodelavk in sodelavcev.
Privatizacija je dolgo tekla, bilo je veliko nasprotovanja, tudi v politiki. Ste kdaj občutili pritiske?
Nikoli. Nasprotovanje določenega dela politike smo čutili zgolj posredno prek poročanja medijev oziroma izjav in mnenj posameznikov, objavljenih v medijih.
Ob prodaji NKBM je država dala jamstva, da bo nosila potencialne stroške glede izbrisa imetnikov podrejenih obveznic, zmanjšanja davčnega ščita in dogodkov v hčerinskih bankah. Odločitve glede izbrisa obveznic še ni. Ali so se, po drugi strani, že izkristalizirali morebitni dodatni stroški glede zmanjšanja davčnega ščita in hčerinskih bank?
Dodatni stroški niso nastali. Hčerinskih bank ni več: Adria Bank je tik pred likvidacijo, prodaja srbske KBM banke je bila pogoj za privatizacijo Nove KBM, zato iz tega naslova dodatni stroški ne morejo nastati. Odločitev glede izbrisa podrejenih obveznic bo dalo ustavno sodišče. Glede davčnega ščita pa inšpekcijski postopki finančne uprave še tečejo.
Kakšen bi bil lahko strošek za banko?
Slabitve v preteklih letih naj bi bile posledica domnevno neustreznega obračunavanja v preteklosti, zato naj bi bile te slabitve izvzete iz davčne bilance, kar bi zmanjševalo izgubo banke in s tem tudi davčni ščit. Pravna praksa se bo skozi ta primer izoblikovala. Potencialni stroški so relativno visoki in se ne merijo v stotisočih, ampak v milijonih evrov.
Skupina NKBM je v prvem polletju ustvarila 29,3 milijona evrov čistega dobička. Kakšni so načrti glede poslovnega izida v tem letu?
Ker je polletni rezultat precej nad načrtom in je v zadnjih mesecih poslovanje dobro, pričakujemo višji dobiček od načrtovanega. Dolgoročno načrtujemo vzdržen dobiček, ki bo omogočal kapitalsko ustreznost in razvoj banke ter hkrati vzdržno organsko in anorgansko rast. Trenutno na rezultat najbolj vplivajo zgodovinsko nizke obrestne mere, zato je velik pritisk na obrestne marže in prihodke. Tudi mi delimo usodo trga. Zato je pomembna velikost banke in njena stroškovna učinkovitost, ker se padajoči prihodki lahko kompenzirajo z zniževanjem stroškov. To je lažje, če si večji. Hkrati smo uspešni pri izterjavi slabih kreditov.
Veseli smo, da so se nekatera prestrukturiranja podjetij uspešno zaključila oziroma so na dobri poti. To na bančni sistem ugodno vpliva, ker so potrebne manjše slabitve kreditov. Ta podjetja so se dezinvestirala, denar pa je večinoma prišel v banke za poplačilo kreditov. Se je pa obseg kreditov zmanjšal, kar pa ni ugodno glede prihodnjih obrestnih prihodkov.
V prvi polovici leta je skupina zbrala za 16 odstotkov nižje prihodke iz obresti. Ti so nižji zaradi nizkih obrestnih mer in manjšega poslovanja družb v skupini. Kakšno tveganje za vas predstavlja okolje nizkih obrestnih mer?
To je visoko tveganje in prerašča v sistemsko tveganje. Če bančni sistem ni sposoben vzdržno ustvarjati teh prihodkov, se bo to poznalo pri dobičkonosnosti. Slednje vpliva na ustvarjanje kapitala, ki je potreben za prihodnost. Za našo banko to ni težava, ker ima visoko kapitalsko ustreznost. A dolgoročno obdobje nizkih obrestnih mer ni vzdržno, zato bo temu treba posvetiti precej pozornosti. Kratkoročno iščemo rešitve v notranjih rezervah, in sicer tako na stroškovni kot na prihodkovni strani. Iščemo dodatne obrestne in predvsem neobrestne prihodke. Precejšne tveganje namreč predstavlja tudi hitra konverzija dolgoročnih depozitov v kratkoročne oziroma celo v sredstva na vpogled.
Kaj je razlog?
Primarni razlog so verjetno nizke obrestne mere. Nekateri načrtujejo investicijo in bi radi bili prilagodljivi. Pri tem ne izgubljajo, ker trenutno ni velike razlike med obrestovanjem sredstev na vpogled in depozita za eno leto.
Obstaja kakšen indic, da bodo obrestne mere vendarle začele rasti?
Ne. Naše in tuje ocene kažejo, da je nizke obrestne mere mogoče pričakovati še dve, tri leta, če ne bo drastičnega zasuka v mednarodni monetarni politiki.
Kaj se dogaja s povpraševanjem po kreditih?
Obseg kreditov ostaja na približno isti ravni. Pri tem se povečujejo krediti prebivalstvu ter malim in srednjim podjetjem. V tem segmentu nam tržni deleži rastejo. Zmanjšujejo pa se krediti velikim podjetjem, saj ne potrebujejo dodatne likvidnosti, hkrati pa ni velikih investicij. Povpraševanje se sicer povečuje, zato je več novoodobrenih kreditov. Vendar je še vedno precej povpraševanja, ki ni vzdržno za banke. Te si podajamo kljuko pri najbolj kreditno sposobnih, ki lahko dobijo zelo ugoden kredit.
Tisti, ki kreditne sposobnosti ne morejo izkazati, pa ne glede na veliko denarja v bančnem sistemu in nizke obrestne mere do kredita ne morejo. Kreditni pogoji so se zaostrili; najprej se ocenjuje denarni tok, šele nato zavarovanja, kar je drugače, kot je bilo pred krizo. Kljub temu se v danih okvirih za vsako stranko trudimo najti ustrezno rešitev.
Po eni strani je poslov premalo in obrestne mere so nizke. Po drugi strani imamo slabo izkušnjo z bančno luknjo. Kako najti ravnotežje med kreditiranjem, a hkrati da se ne ponavljajo napake izpred krize?
Največja umetnost je v celoto sestaviti trikotnik med donosnostjo, tveganji in likvidnostjo, da bo sprejemljiv z vseh vidikov ter bo hkrati zagotavljal primerno donosnost ob ustrezno obvladovanem tveganju. Pred krizo je bila največja rast pri velikih projektih, pri projektnih financiranjih v Sloveniji in tudi v tujini, ki so večinoma neslavno končali zaradi padca zavarovanj. Danes za projektna financiranja veljajo popolnoma drugačni pogoji.
Banke poskušamo čim bolj razpršiti tveganja ter rasti na malih in srednjih podjetjih. Zato je potrebnih bistveno več poslov za enak obseg kreditov kot z enim ali dvema velikima projektoma. Trg za financiranje malih in srednjih podjetij je v Sloveniji prenasičen. Če k temu dodamo vedno nove zahteve domačega in evropskega regulatorja, ki pomenijo dodatne stroške, je okolje relativno neugodno za majhne banke. To kliče h konsolidaciji banke, pri čemer ima Nova KBM v rokah dobre karte.
Skupina NKBM je imela ob polletju približno 16 odstotkov slabih kreditov v portfelju, kar je še vedno veliko. Banka krči obseg slabih terjatev tudi z njihovo prodajo. Kakšno je zanimanje za odkup terjatev?
Slabe terjatve niso vse enake in so med njimi velike razlike, zato je od tega odvisno tudi zanimanje. V nekaterih primerih smo že več let ujeti v stečajih podjetij in čakamo na izid stečajnih postopkov. Slabe terjatve pa imamo tudi do že prestrukturiranih podjetij, vendar še ni minil rok, ko lahko terjatev do tega dolžnika izgubi oznako slaba. Terjatev do prestrukturiranih podjetij praviloma ne prodajamo, ampak sodelujemo v konzorcijih, ki si prizadevajo, da podjetja nadaljujejo poslovanje.
V stečajih gledamo vsak primer posebej. V zadnjem času je kar nekaj interesa, tudi med tujimi vlagatelji, za proizvodne hale, skladišča in tako dalje. Nekaj našega portfelja je v tujini, ker skladno s pravili ni mogel biti prenesen na DUTB. To so predvsem zemljišča ob Jadranu in drugje, kjer je treba počakati na investitorje. Tudi tu se izboljšujejo razmere, zato se lahko dosegajo boljše cene kot pred dvema ali tremi leti, ko je nepremičninski trg padal. S slabimi terjatvami se ukvarjamo bolj individualno in nismo predvideli večjih prodaj paketov.
Ampak en paket terjatev ste prodajali.
Prodajo smo ustavili.
Zakaj?
Nismo bili zadovoljni z nezavezujočo ponudbo. Ocenili smo, da smo sposobni iztržiti več, če sami rešujemo in prodajamo posamezne terjatve iz paketa. To je bila dobra odločitev, kar kažejo polletni rezultati.
Banka je letos izplačala skoraj celotni bilančni dobiček za dividende, in sicer 16,6 milijona evrov. Lastnik Apolla je pojasnil, da dobička niso reinvestirali v banko, ker je kapitalska ustreznost NKBM nadpovprečna. Ali to kaže, da je bila državna dokapitalizacija v višini 870 milijonov evrov prevelika?
Predvsem je bil dobiček izplačan, ker zaveze evropski komisiji določajo, da mora banka presežek kapitala nad zahtevanim izplačati lastniku. Ne morem pa reči, da to implicira višino dokapitalizacije. Po moji oceni je bila v tistem trenutku verjetno ravno pravšnja.
Kakšna je kapitalska ustreznost?
Kapitalska ustreznost Skupine Nove KBM ob polletju je bila 25,3 odstotka.
To je precej nad evropskim povprečjem.
To je precej nad evropskim povprečjem, po drugi strani pa imamo tudi delež slabih kreditov oziroma nedonosnih terjatev precej nad evropskim povprečjem, čeprav ga znižujemo. Od konca leta 2014 se je neto znesek nedonosnih terjatev znižal za dobro tretjino. Poleg tega v evropskem merilu majhna sistemska banka, kot je Nova KBM, težje odreagira pri večjem zasuku na mednarodnih trgih. Tudi zato so amortizerji prilagojeni na samo banko in njeno sposobnost absorpcije tveganj. Zato je lestvica za našo banko postavljena višje kot za evropske banke. Razlika med zahtevano in dejansko kapitalsko ustreznostjo ni tako velika, kot bi se morda na prvi pogled zdelo.
NKBM je od leta 2013 do 2015 podala 24 naznanitev sumov kaznivih dejanj in štiri odškodninske tožbe z odškodninskim zahtevkom v skupni višini več kot 46 milijonov evrov. NKBM je pravnomočno izgubila vse tri tožbe proti nekdanjim članom kreditnega odbora za obnove kreditov petim družbam. Na vprašanje ste iz banke odgovorili, da se boste po preučitvi sodbe odločili o morebitni uporabi razpoložljivih pravnih sredstev. Kaj ste se odločili?
Se še odločamo. Stvar ni tako enoznačna, kot se morda zdi. Tožbe so bile vložene v nekem drugem času, ko smo povsod brali, da je treba raziskati odgovornost za tako imenovano bančno luknjo. Nekaj let po tem beremo, da luknja morda sploh ni tako velika. Slabi krediti so nastali iz nekega razloga in zelo težko bi trdili, da je bilo pri odobritvah vse po standardih. V veliki meri je kriva kriza, v nekaterih pa so lahko na to vplivale tudi posamične odločitve ali sistemska ureditev v banki. Nima si smisla zatiskati oči, da v bankah ni bilo nič narobe. Pri tem gre za pravna vprašanja, ali so odločevalci v teh primerih osebno odgovorni ali so zgolj upoštevali takrat veljavni sistem in niso kršili internih pravil. Čeprav so bila ta morda neustrezna.
Tudi sistem je moral nekdo postaviti.
Seveda, ampak je težko pokazati na eno osebo. Sistem se je postavljal več let.
Kakšni so stroški banke zaradi treh pravnomočno izgubljenih tožb?
Gre za odvetniške stroške in takse. Višina stroškov je poslovna skrivnost. Tudi na podlagi tega se bomo odločali, ali nadaljevati s pravnimi postopki. Sicer pa ima banka za te vrste stroškov vnaprej oblikovane rezervacije za pravna tveganja oziroma tožbe, kot to določa zakonodaja.
V Sloveniji je bilo vloženih ogromno kazenskih ovadb zaradi bančnega kriminala, a razen ene manjše zadeve noben kazenski postopek še ni dobil epiloga na sodišču. Kako to komentirate?
To so uradni postopki in jih ne morem komentirati. Cilj pravnih postopkov je zlasti zaščititi interese, premoženje in ugled banke, kar je med drugim odgovornost banke do strank in drugih deležnikov. Za odgovorno obravnavo in zaključek pravnih postopkov so pristojni preiskovalni organi in sodišča, mi v teh postopkih konstruktivno in v skladu s svojimi pristojnostmi sodelujemo. Verjetno ni enostavno preiskovati teh zelo zapletenih dejanj. Izkušnje iz preiskav kažejo, da je težko najti odgovorno osebo, ker gre za preplet sistemske interne ureditve in odločitev ljudi.
V banki imate vpogled v bilance podjetij. Kakšna je slika slovenskega gospodarstva?
Stanje se izboljšuje. Kriza je naredila selekcijo; nekatera podjetja niso preživela, druga so se uspešno prestrukturirala, tretja so našla notranje rezerve in so postala še boljša. Gospodarstvo, ki je obstalo, se je okrepilo. Likvidnost je dobra, kar se kaže v potrebi po kratkoročnih kreditih in v povečevanju depozitov gospodarstva. Slednje ni običajno, a gospodarstvo čaka na priložnosti za investiranje. S tega vidika se stanje izboljšuje.
Po drugi strani to kaže, da podjetja še nočejo investirati.
Verjetno ocenjujejo, da še ni pravih priložnosti. Podjetniki so se iz krize naučili, da kljub lastnemu in poceni denarju ne investirajo zgolj zaradi investicije same, ampak investirajo zaradi izboljšanja dodane vrednosti, povečanja marže, krepitve tržnega položaja, širitve na nove trge. Večinoma se vsi osredotočajo na osnovno dejavnost in tam iščejo priložnosti za investiranje. Več je investicij v opremo in razvoj ter manj, denimo, v zidove.
Vas skrbi Deutsche Bank?
Skrbi nas, ker lahko vpliva na svetovni trg. Neposredno nismo izpostavljeni, a vsaka motnja na evropskem trgu, sploh v Nemčiji, slovenski največji trgovinski partnerici, ni dobra.
Deutsche Bank ni kot Lehman Brothers, je bistveno večja. Vendar ali lahko konča enako kot ameriška investicijska banka?
V teoriji je mogoče vse. A evropski regulatorni okvir je drugačen in pričakujem rešitev, da se ne ponovi Lehman Brothers. Deutsche Bank ima zdrave temelje na poslovni strani, a očitno, kot spremljamo in beremo, tudi precej okuženega portfelja pri izvedenih finančnih instrumentih.
