Tiskane izdaje
Srednji del vzhodne Nemčije je bil nekoč eno izmed rudarskih središč nekdanje Nemške demokratične republike. Stoletja rudarjenja so skupaj s kemično industrijo opustošila okolje in degradirala stotine in stotine kvadratnih kilometrov zemlje, ki bi lahko bila namenjena pridelovanju hrane. Zdaj so v te kraje prišli obnovljivi viri energije.
Dobrega četrta stoletja po združitvi Nemčij je območje okoli Sondershausna, kjer je bil nekoč največji rudnik soli na svetu, zelo slabo poseljeno. V polpraznih mestih in vaseh so večinoma ostali le starejši ljudje, med njimi številni upokojeni rudarji. Mladi so odšli v večja mesta ali proti zahodni Nemčiji. Vasice – skupaj z organiziranimi izleti v (pol)zaprte rudnike – zategadelj delujejo kot muzeji komunistične nostalgije, kjer je skorajda nemogoče najti eno samo (odprto) kavarno.
* * *
A ko so odšli ljudje, so v te kraje, ki so jih dolga desetletja pretresali presežki zgodovine, prišli obnovljivi viri energije. Veliko obnovljivih virov energije. Desetine in desetine kvadratnih kilometrov travnikov in zapuščenih tovarniških območij je v celoti prekritih s solarnimi paneli. Povsod je mogoče opaziti vetrne elektrarne. Nemčija drvi v energetsko prihodnost. Leta 2021 bi se morala zapreti še zadnja jedrska elektrarna, do takrat pa naj bi čista energija predstavljala dve tretjini celotne energetske proizvodnje in porabe.
»Smo v središču tehnološke revolucije, čeprav tega morda z očmi ni mogoče videti,« na sedežu podjetja K-UTEC v Sondershausnu na vzhodu Nemčije pove dr. Heiner Marx, direktor in večinski lastnik podjetja, ki je nastalo iz – pred padcem berlinskega zidu – enega največjih vzhodnonemških rudarskih in kemičnih podjetij. Rudarski konglomerat je nekoč zaposloval 24.000 ljudi. Podjetje, ki je bilo leta 1992 privatizirano in je leta 2008 postalo javna družba, danes zaposluje le še sto ljudi, večinoma inženirjev in vrhunskih znanstvenikov. Z nekdanjim rudarskim mastodontom ga povezujeta samo še lokacija in sodelovanje pri zapiranju – s polnjenjem velikanskih izpraznjenih rudniških dvoran, ki se raztezajo po neskončnih kilometrih pošteno degradiranega podzemlja – nekoč največjega rudnika kalija na svetu.
Podjetje K-UTEC je danes visokotehnološka družba, ki deluje na globalnih trgih. Razvija rudarsko in kemijsko tehnologijo, ob tem pa je iz dneva v dan bolj intenzivno – in vplivno – prisotno tudi na globalnem trgu litijevega karbonata, ključne sestavine baterij vseh elektronskih pripomočkov: od mobilnih telefonov do igralnih konzol, od sistemov za shranjevanje energije do električnih avtomobilov. Litij, najlažja kovina, je dobesedno gonilna sila 21. stoletja, o kateri smo v poročilu z bolivijskega slanišča Salar de Uyuni, kjer je do sedemdeset odstotkov svetovnih zalog litija, pisali že pred dobrima dvema mesecema.
Litij, najlažja kovina, je dobesedno gonilna sila 21. stoletja. Foto: Matjaž Krivic
Bolivijsko-nemška povezava
Podjetje K-UTEC je edino evropsko podjetje, ki je (do zdaj) aktivno sodelovalo pri raziskovanju potenciala za izkopavanje in pridobivanje litijevega karbonata visoko v bolivijskih Andih. Salar de Uyuni, naravni čudež, ki leži 3660 metrov nad morjem, je skupaj z Argentino in Čilem del tako imenovanega litijevega trikotnika. Po najbolj optimistični študiji je v Salar de Uyuniju 140 milijonov ton litija, po najbolj pesimističnem (vir: US Geological Survey) pa le devet milijonov ton. Letna svetovna proizvodnja litijevega karbonata znaša okoli 160.000 ton. Trg litijevega karbonata hitro raste. Napovedi pravijo, da se bo v naslednjih petih letih povečal za (najmanj) trikrat. Vzporedno narašča tudi cena belega prahu, odličnega prevodnika električnega toka in, vsaj za zdaj, z naskokom najboljše mogoče sestavine baterij.
* * *
»Bolivijske oblasti so leta 2012 objavile mednarodni razpis za inženirskega partnerja pri raziskovanju, izkopavanju in proizvodnji litija. Prijavili smo se in zmagali. Pogodbo smo podpisali leta 2015,« pove Heiner Marx. Že takrat je bilo jasno, da se na globalnem trgu litijevega karbonata obeta velikanska eksplozija. Bolivijski socialistični predsednik Evo Morales, ki je po prihodu na oblast nacionaliziral naravna bogastva, je osebno poprijel za litijski projekt in sodržavljanom v izmed najbolj revnih držav Latinske Amerike obljubil »poravnavo zgodovinskih krivic«.
Pet let kasneje, ko so se globalni litijski posli zaradi (med drugim) sorazmerno počasne rasti trga električnih avtomobilov šele dobro ogreli, projekti v Boliviji zamujajo. In to kljub temu, da je prelepo slanišče že dodobra »preluknjano« in polno tovornjakov, ki v nedolžni belini puščajo umazane sledi. Na Salar de Uyuniju za zdaj deluje le pilotno podjetje. »Resna« proizvodnja bi se morala začeti aprila 2018 – to je datum, ko bi morale bolivijske oblasti uradno odpreti novo tovarno litijevega karbonata. A to se najverjetneje (še) ne bo zgodilo. Kljub optimističnim napovedim in očitnemu političnemu angažmaju La Paza ter razmahu globalnega trga, ki bo kmalu zahteval enormne količine litija, se posli v Boliviji komaj premikajo.
»Bolivijci so nas zaprosili za pomoč. Dali smo jim nekaj nasvetov. Predsedniku Evu Moralesu sem novembra 2015 osebno predstavil načrt izobraževanja ključnega inženirskega kadra. Tega v Boliviji kronično primanjkuje. Izobraževanje bi financirala nemška država, s katero tesno sodelujemo. A iz La Paza nismo prejeli odgovora. Tega ne razumem … Medtem ko še kar čakamo na odgovor iz Bolivije, tu, v Sondershausnu, poskušamo optimizirati proces evaporizacije, s katero se na Salar de Uyuniju pridobiva litij,« med sprehodom po visokotehnološkem podjetju razlaga nemški podjetnik in znanstvenik.
Boliviji se (ne) mudi
»Litij je za Bolivijo strateški projekt. Zavedamo se, kaj bi rast trga lahko pomenila za nas,« nam je na robu bolivijskega slanega jezera pred nekaj tedni povedal vodja proizvodnje v pilotski tovarni Llipi inženir Miguel Parra. Dejal je, da se pilotski projekt počasi izteka. Zagotovil nam je, da bodo litijski posli aprila prihodnje leto vendarle stekli. Med obiskom Bolivije smo dobili občutek, da se vodilnim v državnem litijevem podjetju, ki ima silovite težave z mankom primerno izobraženega in izkušenega strokovnega kadra, mudi. Zelo mudi. Toda dr. Heiner Marx, ki je večkrat obiskal bolivijske Ande, pravi, da bo proizvodnja litijevega karbonata ob in na slaniščih Salar de Uyunija v najboljšem primeru stekla šele čez dve leti, Bolivija pa bo na globalnem trgu resna igralka šele čez pet let. V najboljšem primeru.
»Bolivijci bi na Luno najraje poleteli kar brez rakete … Za resno delo bodo na Salar de Uyuniju nujno potrebovali od 700 do 1000 odlično izurjenih ljudi. Imajo izjemno priložnost, ne bi je smeli zamuditi. Proizvodnja bo tako ali tako omejena le na manjši, južni del slanišča in ne bo zahtevala večje količine vode od drugih industrij, zato so okoljevarstveni strahovi, vsaj za zdaj, odvečni. Salar de Uyuni ni bogat le z litijem – ne smete pozabiti na magnezij in kalij. Potencial je neverjeten,« je na sedežu svojega podjetja na drugem koncu sveta dodal Marx.
Domača skepsa
Zelo podobno razmišlja Juan Carlos Zuleta Calderón, ekonomist in vodilni bolivijski analitik trga litijevega karbonata. »Dogajanja na Salar de Uyuniju so skrb zbujajoča,« nam je nedavno povedal v La Pazu. »Tovarna za zdaj proizvede pet ton litijevega karbonata na mesec. To je krepko pod ciljem 40 ton, ki so ga določili že leta 2008. Bolivijske oblasti, ki so projekt močno spolitizirale, trdijo, da bo nova tovarna od leta 2018 lahko na leto proizvedla 15.000 ton litija. To je po mojem mnenju absolutno preveč optimističen načrt,« je dodal Zuleta Calderón. Tudi on je prepričan, da bo šel litijski posel v naslednjih letih »v nebo«. V petih letih se bo trg po njegovih besedah povečal kar za petkrat in za Bolivijo je to zgodovinska priložnost, kakršne njegova obubožana država preprosto ne bi smela zamuditi.
»Bolivijski litij bo nujen za nastop nove tehnološko-ekonomske paradigme, katere ključen element bo litij. Zdi se mi, da se bolivijske oblasti tega ne zavedajo. Mislijo, da jih bo trg počakal. To bi lahko bila usodna napaka. Litij je tudi drugod in trg bo poiskal alternative, kot vedno,« razmišlja analitik, a vseeno upa, da bo Bolivija, ne glede na to, da se ubada tako z velikim kadrovskim problemom kot z ne ravno optimalnimi tehnološkimi rešitvami, prej ali slej vendarle vstopila na globalni trg litija. Vprašanje pa je, dodaja, kako velik bo njen delež.
»Vlada v zadnjih dveh letih glede kadrovskega in tehnološkega vprašanja ni storila veliko. Odločili so se, da bodo enega ključnih strateških projektov v zgodovini države zaupali skupini neizkušenih ljudi. Tako so zamudili priložnost, da bi iz Bolivije ustvarili eno izmed novih svetovnih energetskih središč,« je nadaljeval Zuleta Calderón in oblasti v La Pazu pozval k povezovanju z mednarodnimi podjetji. A le, če bodo ta socialno in okoljevarstveno primerno ozaveščena.
»Bojim se, da se bo zgodovina v Boliviji spet ponovila. Če bo državno podjetje [Comibol] še naprej uporabljalo zastarelo tehnologijo evaporacije iz slanih bazenov, bodo posledice za okolje zelo hude. Takšna tehnologija v okolici industrijskega procesa ustvarja vodno-geološka nesorazmerja. Pojavile se bodo težave z oskrbo s pitno vodo za lokalne skupnosti, ki živijo ob slanem jezeru [v živo smo se prepričali, da se to že dogaja]. Čezmerna uporaba evaporacijskih postopkov utegne imeti zelo negativne posledice tudi na floro in favno, predvsem na ogrožene in redke živalske vrste,« je bil v La Pazu kritičen vodilni litijski strokovnjak v Boliviji.
Nemški podjetnik, ki sooblikuje tehnološko in energetsko prihodnost, verjame, da bo Evropska unija v prihodnosti pomemben igralec na trgih obnovljivih virov energije. Foto: Matjaž Krivic
Litij še vedno na prvem mestu
Podjetje K-UTEC bo razvoj tehnologije za proizvodnjo litijevega karbonata razvijalo ne glede na dogajanje v Boliviji. Prisotni so v šestdesetih državah, sodelujejo pa v skoraj vseh ključnih litijskih projektih – med drugim v Avstraliji, ki je še vedno največja proizvajalka litija, v Združenih državah (v neposredni bližini Teslovega podjetja Giga Factory v Nevadi), na Kitajskem, ki bo že naslednje leto predvidoma kupila in porabila kar 65 odstotkov na svetovnem trgu prisotnega litijevega karbonata, v Boliviji neposredno konkurenčnih Argentini in Čilu …
»Svet gre v smeri električne mobilnosti, te pa za zdaj brez litija ni. Seveda se razvijajo nove rešitve, a trajalo bo še dolga leta, da bo kaj izpodrinilo litij s prvega mesta,« je prepričan dr. Heiner Marx. Po njegovem mnenju je litija povsem dovolj – tudi zaradi možnosti reciklaže.
»Problem je začeti posel, potem je vse lažje. Treba bo optimizirati proces pridobivanja litijevega karbonata in ga poceniti. A to je neposredno povezano s cenami električnih avtomobilov. Te so zdaj izjemno visoke. Problematična je tudi infrastruktura, predvsem polnjenje baterij, ki so še vedno sorazmerno težke in ne preveč zmogljive. Tu so še rezerve, pomembne rezerve. Gre seveda tudi za pomanjkanje politične volje. V ozadju poteka boj za preživetje naftno-fosilnih poslov. A obnovljivi viri energije bodo prej ali slej prevladali. V Nemčiji, Evropi, na Kitajskem, v Združenih državah … V to bo človeštvo prisiljeno,« napoveduje nemški poslovnež, ki se strinja, da bo tako imenovani veliki zeleni posel še naprej ostal v domeni velikih energetskih podjetij, ki so do zdaj proizvajala in prodajala za okolje uničujoča fosilna goriva.
Stari »energetski« igralci
»Pojavili se bodo – se že pojavljajo – novi igralci, a večina energetskega posla bo ostala v rokah starih igralcev. To je podobno kot v avtomobilski industriji, obvladujejo jo najbogatejše države. In največja avtomobilska podjetja bodo – skupaj s kitajskimi in korejskimi proizvajalci – v prihodnje vladala tudi na trgu električnih avtomobilov. Ne dvomim, da bo to kmalu začelo zelo hitro in neustavljivo rasti,« med razkazovanjem najnovejše tehnologije za pridobivanje litijevega karbonata, ki že danes – sicer v manjših količinah – omogoča tovarniško pridelovanje nafte 21. stoletja, vzneseno razlaga dr. Heiner Marx.
Nemški podjetnik, ki sooblikuje tehnološko in energetsko prihodnost, verjame, da bo Evropska unija v prihodnosti ne glede na zaspani videz, ki se ji ga kar ne uspe znebiti, pomemben igralec na trgih obnovljivih virov energije in prav tako na trgu električnih avtomobilov, ki bo že zelo kmalu največji porabnik litijevega karbonata. Mimogrede: za baterijo Teslovega modela S je potrebnih kar 63 kilogramov litijevega karbonata – toliko kot za približno 10.000 baterij za mobilne telefone.
***
To besedilo je del dolgoročnega projekta o litiju, »gonilu 21. stoletja«. Prvi del zgodbe lahko najdete v tiskani izdaji Sobotne priloge (15. 4. 2017) in TUKAJ.
