V zgodbah iz sanj

Prešernov kulturni praznik je markiral ta teden. In v sredo se je vseeno zgodil Starman.
Objavljeno
09. februar 2018 13.38
Janez Markeš
Janez Markeš
Prešernov kulturni praznik je markiral ta teden. Pričakovali bi, da bo njegovi zgodbi in zgodbi, ki jo je prek njegove kulturne vloge pripovedoval slovenski kulturni prostor, sledila še ena v njihovi seriji ali pa vsaj eno njenih poglavij. V sredo – to pa je bila velika predstava – se je vseeno zgodil Starman. Kot lutka se je v Teslovem električnem roasterju rdeče barve zapeljal mimo modrega planeta Zemlje proti Marsu in na seriji krožnic okrog Sonca naj bi tam popotoval na milijone let. Prepevajoč pesem Space Oddity mu bo dolgčas po elektronskem mediju na električni pogon preganjal pokojni David Bowie, najljubši kulturni ustvarjalec Elona Muska.

In naprej. Razsežne napovedane stavke slovenskega javnega sektorja so naznanile stanje velikega nezadovoljstva v slovenski državi in seveda družbi. Verjetno se kaže nagniti k tezi, da imajo stavkajoči prav, toda vedno obstaja druga plat resnice, ki k njej dodaja nekaj, kar v pogajanjih ni mogoče definirati. O tem, če smo pri kulturnem prazniku, je govoril Ivan Cankar.

Nerazumljivo, smiselno, nesmiselno

Minuli teden smo trčili ob dve ekonomsko-gospodarski realnosti. Prva je bil največji dnevni »nihljaj« indeksov na newyorški borzi in mnogi so se ustrašili, da gre tudi po spektakularnem padcu vrednosti kriptovalut za začetek nove svetovne krize. Druga realnost je bil optimizem evropske komisije, ki je prihodnje trende v zimski gospodarski napovedi označila za take, ki da so presegli pričakovanja. Rekli so, da ima evropsko gospodarstvo trdno rast – in prav zato da je zdaj čas za reforme. Po njih, so rekli, bodo gospodarstva EU odpornejša na nove gospodarske pretrese, na krize in morebitne težave.

To logiko je težko razumeti, čeprav v izpeljavi deluje smiselno. Opis problema gre takole: v času globoke gospodarske krize, torej po letu 2008, je prišlo v večini držav članic EU do povečanega proračunskega primanjkljaja in komisija je skladno z nemško doktrino (austerity measures) ponekod priporočila, ponekod pa zaukazala proračunsko zategovanje pasu. Tedaj so se sanirale banke, breme teh sanacij so nosili le davkoplačevalci. Sledila so znižanja plač v javnem sektorju, zamrznitev napredovanj, drastično zmanjševanje javne porabe. Rečeno je bilo, da se bodo ukrepi odpravili in plače dvignile na poprejšnjo raven takoj, ko bo kriza presahnila.

Kriza je po desetih letih minila povsod v EU, in kot smo videli ta teden, je evropska komisija razglasila optimizem, a hkrati predlagala reforme. Ko so slovenski sindikati javnega sektorja ta in prejšnji teden zahtevali splošni dvig plač (podobno kot selektivno pri zdravnikih), so pristojni ministri vlade javno povedali, da država tega denarja nima in da bi to pomenilo vnovičen padec v recesijo. Logično vprašanje je torej sledeče: če so vse države EU, s Slovenijo vred, v optimistični shemi trdnega in rastočega gospodarstva, povečevanja obsega dela in z njim povezanim naraščanjem števila delovnih mest in če bi dvig plač na poprejšnjo (krizno) raven spet pomenil padec v recesijo, kje so torej presežki denarja, ki izvirajo iz jasne razlike med poprej upadajočim gospodarstvom v času krize in tem, ki danes velja za rastoče, odlično in stabilno? Tu nekdo na račun plač in govora o reformah kuje dobičke. Krizna razslojitev kakor da v imenu strukturnih reform vzpostavlja sistemsko razliko.

Tiho, nevidno in neslišno

Seveda se postavi vprašanje, zakaj bi bil nekdo tako slabonameren in zakaj nekdo ne razume, da so preskrbljeni in zadovoljni ljudje najboljše gonilo napredka v državi. Še več. Postavi se (deloma kulturno, deloma pa razredno) vprašanje, zakaj nekdo ne razume, da je tudi ekonomske odnose v državi mogoče postaviti tako, da nihče v imenu fantazme konkurenčnosti ni izkoriščan in da ima delodajalec še vedno korist. Postavlja se vprašanje, kako je mogoče, da je država, ki zapoveduje finančni red in disciplino, sama neplačnik delavcem in podjetjem za že opravljeno delo. Postavlja se vprašanje, kako lahko uspešna podjetja svoje dobičke gradijo na mizerno plačanem ali brezplačnem pripravništvu študentov in mladih ljudi. Postavlja se vprašanje, kako lahko država tolerira prakse, v katerih se kvalifikacije za javne službe pripravništva lahko pridobi le z zapovedanim, toda nedostopnim, neplačanim ali mizerno plačanim (suženjskim) delom.

Gre za vprašanje politične in družbene kulture in poleg kulture v ožjem pomenu besede, kaj, če ne to, sodi v obseg in praznovanje državnega kulturnega praznika? Izrečeno kot ne nazadnje, čeprav ne zadnje vprašanje za slovenskega delovnega človeka je, kaj v slovenski družbi pomeni zamenjava samoupravne kulture, v kateri je človek še pomenil človeka, za tranzicijsko neoliberalno kulturo, v kateri človek ni več subjekt, temveč le še sredstvo za kovanje dobičkov. Razočaranje Slovencev, ki so hoteli delati »več in bolje« kot v socializmu, je strahovito. Namesto pripadniki meščanskega sloja so postali najeta in skorajda brezpravna delovna sila, ki je v Sloveniji več ne podpira splošna kulturna družbena klima, temveč kvečjemu le še sindikati in večkrat poniževalne metode protestov na ulici. Prišla je ura, ki se je Slovenci leta 1991 niso nadejali.

Ivan Cankar je v Podobah iz sanj govoril o tej uri in nacionalni kulturni praznik je priložnost, da se to pove. Zapisal je prihod te ure. Pojavi se kot »razsvetljenje z nebes«, je rekel, pride počasi, neslišno in nevidno, priplazi se v dušo, in tedaj (mladi) človek pred seboj ugleda mrtvi, pobeljeni zid, na tem pa so njegove mrtve besede. Svoja dejanja v času, ki je že minil, doživi kot dejanja otroka, ki se je igral s pisanimi kamenčki, z izposojenimi besedami. Trudil se je graditi hišo, nemara tempelj, in obtičal je pred mrtvim belim zidom, ki pomeni konec njegove poti in konec besedi, ki jih je bil izrekel v upanju na prihodnost.

Ko nekomu zmanjka besed

Če smo torej pričakovali, da bo Prešernov kulturni praznik prinesel kakšno zgodbo, ki bo sledila poprejšnjim, smiselnim, potem bi ta lahko govorila le in predvsem o Cankarjevem zidu iluzij. In povedati bi morala tudi nekaj o tem, kako se iz iluzij spraviti v realnost, ki ne bi bila preganjalec, temveč vrt, v katerega se seje, kar bo jeseni mogoče tudi žeti. To bi bilo pravzaprav edino smiselno sporočilo minulih ekonomskih kriz, preden se začnemo pogovarjati o novih oziroma o nadaljevanju zategovanja pasu tudi v času debelih krav. Bitko kulturnikov (v ožjem pomenu besede) proti kulturnemu ministrstvu za več denarja je vedno mogoče gledati s simpatijo, saj s tem dejanjem razbijajo neoliberalno ekonomistifikacijo (Dupuy). Toda tu je druga stran in slovenski kulturniški panteon zunaj ozke proračunske postavke v širšem oziroma družbenem pomenu besede kakor da ne prinaša idej ali pa vsaj tega ne počne na družbeno prepoznaven način, ki bi imel moč mobilizacije.

Od tod se lahko selimo tudi v ekonomsko okolje in sklicali se bomo na knjigo Marjana Svetličiča Zamujene razvojne priložnosti Slovenije. Poanta njegovega zaključka knjige, kot jo je razumel avtor teh vrstic, je, da se je v Sloveniji vzpostavila čudna družbena kultura, v kateri se ogromno časa izgubi z razlaganjem, kako se česa ne da narediti in zakaj to ni mogoče. Pravilen pristop namesto tega, pravi, je postaviti predloge za rešitev problema in končno problem preprosto rešiti.

Iz te misli – in z zrnom soli zadržanosti – nas misel nese v vesolje, k Elonu Musku in k njegovi izstrelitvi doslej največje rakete Falcon Heavy. Ta je v krožnico okrog sonca v torek ponesla električni avtomobil, ki ga je tudi proizvedel Musk. Če v čem, so bile v tem prizoru, ki smo ga gledali v neposrednem prenosu iz Cape Canaverala, podobe iz sanj. Na začetku je bila beseda, ideja in Musk je zelo naglas in z resnične višine s svojim neverjetnim uspehom načel številna vprašanja razmerja med javnim in zasebnim, med učinkovitostjo in pasivnostjo, med osebno varnostjo in propulzivnostjo. Na mizo je vrgel močnega aduta, ki s šaljivim posegom v vesolje (Starman in David Bowie) dreza v staro postavitev sveta. Postavil je prava vprašanja borzam, gospodarstvu, kulturi, tudi civilizaciji. Tega ni storil prvi niti ne kot novo, zato pa originalno in izzivalno. Sporočil je, da bo vesolje poslej dostopnejše tudi bolj vsakdanjemu človeku, ne le tistim, ki mislijo, da jim pripada. V tem je pravzaprav vsa ideja realnosti, ki jo hočemo obdelati na kulturen način – in pri tem je pod pojmom kultura smiselno videti tudi vsebino družbe.