Velika tišina Saše Vuge

Miloš Forman je leta 1984 posnel film Amadeus (nominiran za 53 nagrad, naposled je dobil tudi osem oskarjev), ki pa je vsebinsko malce sporen. V filmu nastopata v glavnem dva – slavni Wolfgang Amadeus Mozart in Antonio Salieri, dvorni skladatelj na Dunaju, ki naj bi bil Mozarta celo zastrupil, tako je bil ljubosumen nanj. Morda se je Forman preveč oklenil te »teze«, kajti Salieri je poučeval tudi Beethovna, Schuberta, Liszta …

Iz filma mi je ostal v spominu predvsem prizor, ko Salieri ob umirajočem Mozartu opazi zabeležke, od daleč »vrže oko« na tam nakrancljane note in si po tiho reče: »Čista, popolna lepota!«

Ko je treba kaj reči o Saši Vugi, našem perfekcionistu jezika in njegovih obzorij, se bomo seveda izogibali čistosti, popolnosti in sploh takih superlativov, vendar se bo treba sprijazniti s spopadom z vrhunsko stilistiko. Z vrhunsko uporabo jezika, ki ga navadni smrtniki uporabljamo in zlorabljamo le kot hitro prehrano. Prežvečiš in pogoltneš. Saša Vuga, žal pokojni, kar bomo pač vsi prej ali slej, je v jeziku odkrival večje zaklade kot zlatokopi na Aljaski, naftarji v Arabiji ali neutrudni orači vseh ideologij po zgodovini človeštva.

Samo nekaj naključno izbranih drobcev iz Borodina (2013), ene zadnjih njegovih umetnin. »Lesk lune v lošču zelenik. Nebo od hriba v hrib draguljasto z migljanjem zvezd …« Ali pa: »Ne preveč luči! Ugonablja misli. Primer: Misel na smrt, ta se pritihotapi, če zrem v nenehno odlivanje rečnih curkov mimo skal, ogrnjenih z večernim mrakom.« Ali pa: »Luna je tonila med limonasta oblačka. Se vrh griča trgala v smrekovih vejah – mrak se je kot žalni trak ovijal brez kraj polj. Kje so časi, ki smo se z njimi pustili zapeljati k sreči?«

Kajpak večina šentflorjancev Vuge ne bere ali celo ne ve zanj, ampak zato si ne bomo grizli nohtov. Vse bolj je videti, da bo slovenščina obstala in se morda še bolj uveljavila, kajti mnogi jeziki podobno maloštevilnih narodov so se medtem že razblinili in izginili. S pisateljem sva pred petimi leti naredila intervju (SP, 5. februarja 2011) in tedaj me je presenetil z mislijo, da je bila slovenščina pravzaprav ustvarjena za 250 milijonov ljudi. Za pol Evrope! Za tiste, ki niste vedeli: Vuga je zrasel v okolju italijanščine in se je šele pozneje naučil govoriti in pisati slovensko. Do jezikovne popolnosti.

Ciril Zlobec, kajpak Vugov prijatelj, nam je k temu besedilu pritaknil nekaj svojih misli: »… Tako se mi je zgodilo tudi ob nenadnem odhodu v veliko tišino Saše Vuge. V enem samem preblisku sem se spet z njim soočil kot mojstrom jezika, namreč: Vugov jezik ni le orodje, ki spočenja in rojeva takšne in drugačne zgodbe. S to primarno pisateljsko funkcijo se namreč dviga nad nas že kar kot etična vrednota zase, kot nekakšno srce naroda, ki globlje osmišlja tako nas, njegove bralce, kot tudi samega avtorja, ki s to svojo skrbjo za ozaveščeno kreiranje jezika ustvarja ploden dialog z bralcem, pa naj teče beseda o naši preteklosti, zgodovini ali o sedanjosti, ki je njegova in naša, skupna.«

Že kar etična vrednota zase, pravi Zlobec! In naprej: »Pogosto prav v tej svoji etični čistosti glas in misel v 'potrtih prsih' slovenstva, ki ju je Vuga simbolno in realno vdihnil v svojo umetnost in se v veliki meri prav zaradi tega in takšnega svojega odnosa do jezika trdno zasidral med najuglednejšimi stilisti slovenskega pisateljskega občestva. Z nekaj patetike bi lahko celo rekli, da iz njegovega pisanja diha nezbanalizirano rodoljubje, aktivna ljubezen do slovenstva, z izkušnjo fašizma v otroštvu ob romantičnem žuborenju Soče pod oknom njegovega doma v Mostu na Soči.«

Tu mi kajpak pride na misel Simon Gregorčič. Po pričevanju očeta Saše Vuge je bila njegova poslednja pot približno takale: ljudstvo je iskreno točilo solze, ko so pesnika iz Gorice vozili proti Kobaridu in rojstnemu Vrsnemu, so ženske klečale ob poti, moški so sneli klobuke in se poklonili. Predstavljajte si podoben prizor v teh naših časih, ki jih je verjetno prezgodaj komentirati.

Vsekakor Vuge ne bi bilo, če ta voda ne bi še vedno lizala kamnov kot Gregorčičeva »hči planin«, Soča, če ne bi bilo d'Annunzia, ki se je bil domislil, da je to italijanska sveta reka, če ne bi bilo najbolj krvavih vojn, od tam nepremakljivih domačinov, če …

In morda je kake vrste zagonetnost v tem, da niti ne vemo, od kod naj bi se izcimil priimek Vuga. Iz praslovanske temačne, nikoli zgodovinsko dovolj pojasnjene preteklosti, ki jo »civilizirani« narodi vzvišeno pometajo pod preprogo, ker jih pač moti neka »konkurenčna« kultura. Pred petimi leti mi je Saša povedal nekako takole: Vuga lahko pomeni marsikaj. Na primer nekega ptiča, kobilarja, rumenega s črno čopko na glavici, približno tako velikega kot kos, kot škorec. Ima glas kot hrzajoč žrebec, zato so mu Slovenci dali ime kobilar, vuga. Okej, zanimivo …

Zanimivo utegne biti tudi tole: »Moj prvi prednik je bil Gianbattista Vuga. Znal je pisati, drugi krstni botri so se podpisovali s križem. Ko sem šel v Grčijo, so me opozorili, da je veliko Vug v Pireju in Atenah. Sestopil sem z ladje, pogledal v telefonski imenik, res – vsaj toliko jih je bilo kot Novakov pri nas.«

No, takšnih piscev kot Saša Vuga ne bo nikoli toliko kot naših novakov, kajti za literata Vugovih dimenzij ni zahtevan samo talent, pravzaprav genialnost v umevanju jezika in njegovih korenin, nujna je tudi intelektualna trdovratnost, trdoživost, ki navsezadnje zahteva celo fizično moč. Če sem prav razumel, je Saša dopoldne spal, potem se je zvečer nekako »pripravljal«, ponoči pa je pisal. Brusil in pilil. V tem pogledu se je, če se ne motim, rad primerjal s Stendhalom (roman Rdeče in črno, imenitna analiza Dušana Pirjevca v kontekstu s Franzem Kafko); skratka, Stendhal je pisal stran romana celo noč, Vuga pa tudi približno tako. Uživaško in garaško.

Literatura očitno ni samo topla postelja za talent in navdih. Treba se je tudi »preznojiti«, zlasti skozi včasih mukotrpen študij jezika, ki ima v sebi več naplavin kot vsakokratni trenutek kulture in zgodovine. Saša Vuga je morda dojemal že najgloblje skrivnosti teh oceanskih podvodnih prepadov, kakršen je Marianski jarek pri Filipinih z enajstimi kilometri v večno temino.

Ko mi je Vuga poslal pisemce, razglednico ali kaj večjega, sem že po znamki prepoznal, s katerega konca sveta me je »doletela« ta pošta. Znamka je bila vselej pazljivo izbrana, kajpak ena najlepših, nalepljena z opazno natančnostjo, naslov in besedilo (z nalivnim peresom, verjetno Pelikan) pa vselej kot drobna umetnina rokopisja. Poskušal sem mu odgovoriti na podoben način, a me je bilo mojega izdelka sram; moral sem si priznati, da sem podlegel atomski dobi in googlu ter da ne spadam več v svet omike.

Stefan Zweig je napisal Včerajšnji svet, spomine na čas, ko svet seveda niti zdaleč ni bil idealen, je pa lahko živel v utvari nekakšne pozitivne perspektive. Potem je prihrumela vojna, pa fašizem, pa nemška taborišča, naslednja vojna in tako naprej. Ni naključje, da je zgodovinar Eric Hobsbawm to obdobje poimenoval »čas skrajnosti«.

In ta čas je skoraj v celoti podoživel naš Saša Vuga, ki pa ga potem ni ubesedil srdito in zamerljivo, ampak čisto na svoj način nežne, kajpak tudi zagonetne besednosti – kot je vrtnica.

Zdaj pa čisto profano: Velika tišina Saši Vugi, ne pa nam, ki bomo ta dragulj slovenskega duha in besede še premetavali po rokah.