Vse stene iz dreves, za strop nebo

Zakaj se jeseni listi dreves tako lepo obarvajo, da je gozd videti, kot da bi ga naslikala Ivana Kobilca? Ker se drevesa pripravljajo na zimo, tako kot medved, ki se baše s hrano, da bi ga plast tolšče grela in oskrbovala z energijo med zimskim spanjem. Pozno poleti ta lesena bitja še intenzivneje lovijo sončne žarke; ti jim pomagajo, da skladiščijo sladkor in druge hranljive snovi. Na zimo se pripravljajo vse do prvega mraza, ko »zaspijo« kot medved, saj po ožilju takrat ne smejo več pretakati tekočin, ker bi te lahko zmrznile in les bi lahko počil. Jeseni drevesa vso energijo oziroma klorofil počrpajo tudi iz zelenih listov, in ko iz njih odteka barvilo, se pojavijo rumene in rdeče barve.

Nekatere vrste dreves, recimo jelše, ponavadi rastejo iz bogate zemlje, zato odvržejo še zeleno listje, varčna in skromnejša drevesa pa si tega ne morejo privoščiti, zato »pijejo« iz listov še zadnje hranilne snovi, saj ne sme nič v odpadek, in jih s tem obarvajo v najlepše barve. Hrast iz listov počrpa čisto vse sokove, zato odvrže rjavo in posušeno listje, bukev je pisana, češnja pa ostaja pri svoji najljubši barvi, saj se tudi njeno listje obarva v rdečo.

Zelena inteligenca in sočutje

O vsem tem v knjigi Skrivno življenje dreves (Založba Narava, prevod Petra Piber) piše nemški gozdar Peter Wohlleben. In ko jo boste prebrali, sprehod po gozdu nikoli več ne bo isti kot prej.

Knjiga je prevedena že v več kot dvajset jezikov, v Nemčiji je že nekaj časa uspešnica, zdaj pa se hitro kot bela omela vzpenja tudi po lestvicah najbolj branih knjig v Veliki Britaniji in ZDA. Nekateri ji očitajo, da je preveč antropomorfna oziroma da avtor gozd preveč človeči in drevesa opisuje, kot da imajo človeške lastnosti, saj pravi, da imajo spomin, da se med seboj pogovarjajo, da imajo občutek za čas, ker natančno vedo, kdaj morajo jeseni odvreči listje in kdaj spomladi vzbrsteti. Ampak kako naj jih opiše drugače, da bi razumeli, o čem govori? Antropomorfnost je mnogokrat le izgovor za podcenjevanje drugih živih bitij in potuha, da nam ni treba razumeti narave.

V šoli so nas učili, da je gozd prava prispodoba tekmovanja, da je v njem uspešno le tisto drevo, ki si pribori največ svetlobe in ki zatira manjša drevesa. Da je vse le boj za preživetje. Prav takšno razmišljanje je v resnici najbolj antropomorfno, saj gozd opisuje skozi človeške oči, skozi njegov sebični gen in pohlep, ki danes vedno bolj postaja že eno od čutil.

Wohlleben, ki je vsak dan v gozdu in zna opazovati drevesa, opiše čisto drugačen gozd in mnoga znanstvena odkritja zadnjih let dokazujejo, da ima prav. Drevesa so družabna in solidarna bitja, gozd je ekosistem, v katerem je vse povezano, in če eno od dreves v njem propade, nastane luknja, ki škoduje sosedom in mikroklimi. Pozimi, ko divjajo zimski viharji, ni dobro, če manjka kakšno drevo, saj gosto posajene veje večjih dreves nežno trkajo druga ob drugo in tako ustavljajo moč vetra, saj bi jih lahko, ker je zemlja pozimi zelo vlažna, sicer podrl ali izruval. Pogosto raščeni gozdovi so bolj zdravi in drevesa lahko tam dočakajo na stotine let, saj si med seboj pomagajo in si delijo hranilne snovi in vodo. Če je eno izmed dreves šibkejše ali ga napadejo žuželke, mu pomaga cela skupnost, saj je za vse pomembno, da preživi. Gozdar opisuje tudi materino ljubezen: večje drevo bo s svojo krošnjo ščitilo mlajšega, mu s senco pomagalo, da ne bo prehitro zraslo, saj bi tako imelo šibke korenine in tanko, krhko deblo. Če drevesa rastejo počasi, so njihove korenine in deblo močnejši.

Drevesa pa si ne delijo le hrane in sence, temveč tudi sporočila. Znana je zgodba iz afriških savan, ko začne akacija, ki jo napadejo žirafe, v listih kopičiti grenke ali strupene snovi, da prežene žirafo. A to ni vse; v zrak začne spuščati tudi »opozorilni plin«, ki sosednja drevesa spodbudi, naj čim prej postanejo neokusna za žirafe. A tudi žirafe so zvite, saj so se naučile, da se ta drevesni alarm premika le v smeri vetra, zato se same raje odpravijo v nasprotno smer, k tistim akacijam, do katerih informacija o nevarnosti ni prispela.

Drevesa zelo dobro obvladajo kemično orožje proti sovražnikom. Če kak škodljivec napade njihove korenine, se ta novica razširi po celotnem »telesu« in vojni načrt se lahko začne. Najprej drevo spozna, kdo je sovrag, potem pa v liste spusti privlačne vonjave. Te privabijo točno določeno vrsto žuželke, ta pa napade vsiljivca. Brest zna priklicati ose, ki odlagajo jajčka v gosenice, ki napadajo listje. Hrast zajedavce pokonča tako, da v lubje in liste dovaja čreslovino, vrbe pa salicin, ki sicer škodi žuželkam, dobro pa vpliva na ljudi, saj čaj iz vrbovega lubja velja za predhodnika aspirina.

Gozdni internet

Eno bolj čudežnih dejstev v tej knjigi je, da drevesa živijo v velikem sožitju z glivami, ki so čudna bitja in imajo več skupnega z žuželkami kot rastlinami. Pod zemljo napletejo bele votle nitke, te se včasih razrastejo več sto metrov naokoli. Dočakajo lahko neverjetno starost; v Oregonu v ZDA so odkrili glivo, ki je bila stara 2400 let in razraščena na več kilometrih, tehtala pa je kar 600 ton. Glive, ki pod zemljo ne morejo delati fotosinteze, se z dovoljenjem drevesa prilepijo na njegove korenine, dovajajo mu minerale in druge hranljive snovi, drevo pa jim v zameno ponuja sladkor. Kadar je kakšno od dreves brez vode in se znajde v stiski, mu glive hitro pomagajo in so, kot piše v knjigi, nekakšna dobrodelna gozdna organizacija za prerazporejanje virov.

V eni od oddaj podkasta Radiolab, ki je bila posvečena prav čudežu gozda, so se pogovarjali o tem, da znajo glive umoriti žuželke, iz njih posrkajo, kar jih zanima, ostanek pa prepustijo drevesu. Ko grizliji v kanadskih gozdovih v gozdu odvržejo na pol pojedenega lososa, ga glive posrkajo vase in potegnejo pod zemljo ter ga »na krožniku« ponudijo tudi drevesu, tako da bi lahko dejali, da se drevesa hranijo tudi z ribami. Prav tako glive iz korenin filtrirajo težke kovine, te pa se kasneje – žal je to bolj slaba novica za strastne gobarje – znajdejo tudi v gobah. Podgobje je zato, ker je razvejano po celotnem gozdu, nekakšen internet, saj si z drevesi ne deli le hrane, ampak jih obvešča tudi o škodljivcih, zalogah vode in hrane.

Znanstveniki so opazili, da drevo, ki zboli, postane prešibko, da bi od gliv dobivalo pomembne informacije in prižgalo svoje obrambne mehanizme, zato ga hitro napadejo žuželke in počasi umre. Wohlleben uči, da zdrava drevesa oddajajo škodljivcem opozorilne signale, bolna pa molčijo. Da, drevesa se znajo med seboj pogovarjati, tako kot trave in cvetlice na travniku, kulturne rastline, ki jih sadi človek, pa so neme in gluhe, druga drugi ne oddajajo nikakršnih sporočil, zato jih žuželke tako rade napadajo.

Drevesa imajo odličen občutek za čas, kako bi sicer vedela, da se približuje zima ali da prihaja pomlad. Natančno znajo ugotoviti, kdaj je dovolj varno, da njihovih brstičev zgodaj spomladi ne uniči zmrzal, saj poženejo šele takrat, ko je preseženo določeno število toplih dni. Zaznavajo tudi dolžino dneva. Bukev bo začela brsteti šele, ko je dan dolg vsaj 13 ur. Pametna morajo biti tudi semena dreves: ko jeseni padejo na tla, ne smejo takoj vzkliti, čeprav so dnevi še topli. Počakati morajo na pomladno sonce in vzbrsteti skupaj z drugimi rastlinami, saj če bi ven prikukale prej, bi hitro postale kosilo jelenov in srn.

Gozdarji opažajo, da če je bila zima zelo mrzla, drevesa spomladi zbrstijo prej. »Je morda pri drevesih tako, da brez ledenih temperatur nimajo trdnega zimskega spanca in se zato spomladi težje spravijo v tek?«

Flora in favna

Vedno me je zanimalo, kako zna veliko drevo tako načrpati na tisoče litrov vode in jih pognati visoko do krošnje in listov. Na vroč dan bukev iz tal načrpa več kot petsto litrov, in kot pravi Bill Bryson v knjigi Sprehod po gozdu: »Si predstavljate, s koliko hrupa bi takšno količino vode iz zemlje načrpala komunalna služba ali gasilska brigada?« Drevo zna to storiti v blaženi tišini. V času suše lahko drevesna debla nevarno popokajo, v razpoke se naselijo žuželke ali glive in takšna rana, ki se težko zaceli, je lahko za leseno bitje usodna.

Vodna napeljava v drevesih, kot izvemo v knjigi, je zapleten in še dokaj neodkrit mehanizem. Največ vode drevesa počrpajo ponoči, ko imajo premor in ni fotosinteze. Takrat se tako zelo napolnijo z vodo, da se poveča celo premer debla. Tudi spomladi, ko začenjajo zeleneti novi listi, je ožilje vode v drevesu tako zelo dejavno, da če na deblo prislonimo stetoskop, slišimo žuborenje.

Gozdar opiše različne karakterje posameznih drevesnih vrst. Hrast v mitologiji in ljudskih pripovedkah velja za nekaj močnega in mogočnega, a če ob njem vzklije bukev, se bo mlado srebrno drevo ovilo okoli njegovih korenin in vrinilo v njegovo deblo ter vraslo v krošnjo. Čez 150 let bo bukev povsem zatrla in uničila hrast. Ima pa hrast nekaj drugih veličastnih lastnosti, saj je samotar in lahko dolgo živi tudi zunaj gozda – ob hišah in na livadah lahko dočaka več kot pol tisočletja, bukev pa ne več kot dvesto let. Za hrast je značilna trpežnost, saj je njegovo deblo prepojeno s snovmi, ki zavirajo razmnoževanje škodljivih gliv, ki bi ga lahko načele. Celo večje poškodbe vej ga ne oslabijo prehudo. Hrast lahko raste v izjemno slabih razmerah, recimo na skalah; ostane sicer pritlikav, a preživi.

V krošnjah dreves živi na tisoče živali, to je odlično, kot pravi avtor, občinsko stanovanje. Ptice se na drevesu počutijo varne, saj na lubju hitro slišijo kremplje in praske kun ter drugih sovražnikov. Žolne drevesu ne prizanašajo, ker potrebujejo velike dupline, a so zvite: luknje v drevo ne naredijo čisto same, najprej izkljuvajo le manjšo luknjo in pustijo, da začnejo vlaga in glive načenjati in mehčati les. Potem brez prevelikega truda naredijo večjo luknjo in si ustvarijo varen dom. Vsake toliko časa duplino obnovijo, a ko luknja postane prevelika in nevarna za mladiče, svoje gnezdo (ponavadi ima ena žolna več duplin) zapustijo. Prazno stanovanje kmalu naseli veliko manjši brglez in prevelika »vhodna vrata« zazida z blatom.

Gozdno gospodarstvo

Peter Wohlleben priznava, da ko je začel delati kot gozdar, je o vseh skrivnostih dreves vedel »približno toliko kot mesar o občutkih živali«. Gozd oziroma drevo namreč sodobno gozdarstvo gleda le skozi tržno vrednost. Šele ko se je začel ukvarjati z delavnicami, na katerih je sodelujoče učil, kako preživeti v gozdu, je opazil, kako so se njegovi učenci navduševali nad starim drevesom nenavadnih oblik, ki, če jih je gledal z očmi gozdarja, niso imeli nikakršne vrednosti. In potem je na gozd začel gledati z drugačnimi očmi.

Spomnim se, kako je francoski režiser Luc Besson kolegici Vesni Milek v odličnem intervjuju povedal, da se največ nauči, ko se spomni, kakšen je bil kot otrok, kakšen je bil takrat njegov pogled na svet okoli sebe. »Zdaj sem človek, odrasel moški, in tisti, ki me uči, je mali Luc, ki se je vsega, kar zna, naučil iz narave, od staršev, prijateljev. Moj resnični oče sem torej jaz sam, ko sem bil majhen. In v to resnično verjamem. Moramo se spomniti, kdo smo v resnici bili, ko smo bili stari 5, 8, 12 let … In to negovati.«

Tudi Wohlleben je spoznal, da se je za poklic gozdarja odločil zato, ker je že od šestega leta tako zelo ljubil naravo. Ker je najlepši čas otroštva preživel prav v gozdu. »Nenadoma sem odkril nešteto čudežev.« In ko je spoznal, kaj vse znajo in so drevesa, se mu je zdelo barbarsko v svoj gozd spuščati velikanske stroje, ki uničujejo podtalje gozda, gozdna tla in manjša drevesa ter brez usmiljenja drevo v enem zamahu posekajo in ga oluščijo vej. V revirju, ki ga varuje gozdar Wohlleben, so stroji že dvajset let prepovedani; če že kdaj posekajo kakšno drevo, se tega lotijo po starinsko, z žago. Drevo iz gozda odvlečejo konji. Tak gozd je bistveno plodnejši, zato se je njegov delodajalec – občina Hümmel – odločil, da bodo odslej gozdarili le še tako.

Slovenija, gozdna dežela, ki ne zna z gozdom in njegovimi prebivalci niti gospodariti, niti služiti, niti ga občudovati in varovati, bi se lahko od občine Hümmel in Wohllebna marsikaj naučila.

                                                                            * * *

Leta 1845 je ameriški pisatelj in pesnik Henry David Thoreau za dve leti in dva meseca odšel živet v gozd blizu Waldenskega jezera v Concordu v ameriški državi Massachusetts. Thoreau je, tako kot njegov učitelj R. W. Emerson, veljal za transcendentalista, gibanje, ki je bilo inspirirano z istoimenskim Kantovim pojmom in je združevalo čut in čudenje nad naravo ter etično odgovornost do nje. Sredi gozda si je Thoreau zgradil hišo, sadil zelenjavo, pisal knjige in se čudil nad vsemi lepotami, ki jih je ponujal gozd. Nekaj let kasneje je ta mirni in blagi človek postal simbol državljanske nepokorščine, saj se je odločil, da ne bo več plačeval davkov državi, ki prebegle črnske sužnje vrača lastnikom, od katerih so prebegnili. Eno noč je prebil v ječi in o tem miroljubnem načinu upora napisal knjigo Državljanska nepokorščina (Založba LUD Šerpa, prevod Tomaž Grušovnik). Ta je kasneje navdahnila Tolstoja, Gandhija in Martina Luthra Kinga.

V knjigi Walden (Založba Sanje, prevod Mojca Dobnikar) Thoreau piše o samoti, zvokih gozda, drevesih, fižolu, ki raste na njegovem vrtu, o živalih, zimi, pomladi ... Skuša postati del narave. »Vedno sem obžaloval, da nisem tako moder kot na dan, ko sem se rodil. (...) Roke in noge so moja glava. Čutim, da so v njej zbrane vse moje najboljše sposobnosti. Nagon mi pravi, da je moja glava organ za izkopavanje, podobno kot nekatera bitja uporabljajo svoj smrček in prednje tace, in z njo si bom zvrtal in skopal pot skozi te hribe.« Thoreau si je natančno zapisoval, kdaj je začelo brsteti liste, kdaj so spomladi zacvetele posamezne vrste cvetlic, in danes, v času podnebnih sprememb, imajo njegovi zapiski veliko vrednost, saj lahko botaniki preučujejo, kako se ta čas, ki je bil enak tisočletja in tisočletja, zdaj z veliko hitrostjo spreminja.

Knjigo konča z zgodbo, ki je takrat krožila po Novi Angliji. Nekoč je iz suhe deske v šestdeset let stari mizi, ki je stala v jedilnici kmečke hiše, prikorakal močan in lep hrošč. Izvalil se je iz jajčeca, ki je bilo odloženo še v živem drevesu, kar so pokazale preštete letnice okoli njega. Iz mize so njeni lastniki nekaj dni slišali glodanje in morda ga je k »rojstvu« pognala kakšna topla posoda, ki je stala na mizi. »Kdo ne začuti, da se mu je vera v vstajenje in nesmrtnost okrepila, ko je to slišal?« Po vseh teh letih se je v najbolj obrabljenem pohištvu družbe, kot piše Thoreau, pojavilo bitje, ki bo končno užilo življenje popolnega poletja.

In potem še pravi, da John ali Jonathan (običajni Anglež oziroma Američan) tega najbrž ne bo razumel; »toda takšna je narava jutrišnjega dne, ki se zgolj z minevanjem časa nikoli ne more prebuditi. Svetlobo, od katere nam ugaša pogled, imamo za temo. Prebudi se le dan, za katerega smo budni. In dan se bo še prebujal. Kajti sonce ni drugega kakor jutranja zvezda.«