Tiskane izdaje
Ta teden so se v Jordaniji, v Amanu, vrstile številne demonstracije proti odločitvi ameriškega predsednika Trumpa o priznanju svetega mesta Jeruzalema za glavno mesto Izraela. Poanta združenih jordanskih kristjanov, predvsem pravoslavcev in katolikov, ki so s tem podprli prizadetost Palestincev, je zapisal La Croix, je bila: če kristjani in arabski muslimani simbolno izgubijo Jeruzalem, izgubijo vse. Vsi smo bili rojeni v Jeruzalemu, so povedali, če izgubimo jedro naše vere, dejansko izgubimo vse, kajti vse se je začelo v Jeruzalemu. V angleškem primeru je bilo dano temeljno sporočilo demokracije, ki gradi na posamezniku kot odločevalcu za družbeno pomembne zadeve, v primeru Jeruzalema se je isti zadevi priključila religija. Znotraj nje gre za produkcijo smisla in v tem kontekstu družbena razmerja postanejo globinska, ultimativna, celo eksplozivna.
Slovenija ta trenutek svoje družbene vozle razvezuje v kontekstu Evropske unije. Tam razpravljajo o posledicah brexita in priložnostih po njej. Razpravljajo o begunskih kvotah in konceptu solidarnosti, ki mu je, kot kaže, začel nasprotovati tudi Donald Tusk in se mu evropska komisija ni pripravljena odpovedati. Toda Slovenija ima tudi svoje čisto lastne vozle in zdi se, da je glavni problem v zvezi s tem ta, da jih na ravni političnega predstavništva ne evidentira, da jih niti ne artikulira niti ne razvozlava. Zato se v preddverju volilnega leta bržkone krepi politični sindrom »non« izbire oziroma izbire »proti« na podlagi neartikuliranega nezadovoljstva ljudi. Prva žrtev takih drž so seveda družbeni koncepti.
Putin, kraljica in Avstralija
V ruski demokraciji so stvari precej enostavne. Vladimir Putin je za volitve marca 2018 najavil svojo predsedniško kandidaturo, in to kot »neodvisni« predsedniški kandidat. Že vnaprej se ve, da bo zmagal, in sam, so poročali mediji, je to dejstvo komentiral, češ da ni njegova naloga pomagati opoziciji ali oblikovati ter krepiti njihove kandidate. Obiskal je Sirijo in naznanil je, da je Islamska država tam praktično poražena. Potem je najavil umik ruskih čet domov. Sledil je obisk Egipta in z oblastmi se je pomenil o detajlih ruske gradnje prve jedrske elektrarne v tej državi. Putina določa moč nekdanje industrijske in (še) vedno aktualne vojaške velesile. Rusijo mu je uspelo izviti iz gorbačovske razgradnje po meri Zahoda, zlasti ZDA. Novo neoliberalno dobo mu je uspelo nacionalizirati, vendar s političnimi sredstvi, ob katerih je posameznik nihče in je moč avtokratsko vodene države vse.
Medtem ko je Putin politično ribaril po Bližnjem vzhodu, je Donald Trump v ZDA krepil in branil moč svojih – kritiki so rekli da – samovoljnih odločitev. Pomembnejša, nemara ključna je vsekakor bila ta o prenosu glavnega mesta Izraela iz Tel Aviva v Jeruzalem. Veliko se je tudi govorilo o impičmentu, tokrat ne zaradi ruskega vmešavanja v ameriške volitve, temveč zaradi Trumpovega domnevnega spolnega nadlegovanja žensk.
Vedno bolj, pravijo kritiki, postaja jasno, da po metodi avtokratskega vladanja med Trumpom in Putinom ni tako velikih razlik, razlika je v tradicijah in razvitosti demokratičnih sistemov v Rusiji in ZDA. Usihajoči vpliv ZDA in zmaga globalnega neoliberalizma za povojni demokratični svet pravzaprav pomeni šok. Demokratična regresija zahodnega sveta kakor da postaja uradna. Ko opazujemo težnje drugih, na primer turškega in kitajskega predsednika po centralizaciji moči in po poudarjanju svoje osebe, kakor da so izgubili obzir, ki je po drugi svetovni vojni izviral iz simbolne moči in humanistične nastrojenosti Združenih narodov.
Zanimiv narobni trend pa je prejšnji teden izkazala Avstralija. Poslanci parlamenta so 7. decembra na podlagi splošnega referenduma sprejeli zakon o legalizaciji porok istospolnih parov. Zadnji za uveljavitev zakona velja podpis generalnega guvernerja, ki v Avstraliji zastopa angleško kraljico Elizabeto II. Spet smo pri Veliki Britaniji ...
Kje je Evropa več prestav
Kar je v smislu ljudske demokracije delovalo v Avstraliji, očitno v zadevah brexita tudi hoče delovati v Veliki Britaniji. Britanija je bila, skupaj s številnimi državami, tudi Turčijo, Kitajsko in Nemčijo, tista, ki je glede prenosa glavnega mesta v Jeruzalem menila, da je v interesu regionalnega in svetovnega miru treba najti rešitev v okviru demokracije, v tem primeru pogajanj med Izraelom in Palestino. V tem smislu, če tokrat Britanijo izpostavimo na pozitiven način, je ta država pokazala svojo demokratično dimenzijo, ki se jo po novem lahko poudari tudi kot evropsko dimenzijo. Če kje, vsaj simbolno rečeno, obstaja Evropa več prestav, je ta v držah, ki Evropo pripajajo na ustanovne mehanizme sodobnega modernega povojnega sveta, ki izgineva pred našimi očmi.
Ljudje tega političnega univerzuma si bodo morali priznati, kar je že očitno, namreč da je demokratična regresija prevladala. Tako kaže z odprtimi rokami pozdravljati vsako gesto, ki ustavlja tovrstno erozijo. Britanski parlament je storil nekaj, kar ameriški senat še čaka: poslanci vladajoče stranke so se dvignili v kritiki proti kopičenju moči v rokah Therese May in samo z njihovo pomočjo so laburisti lahko izpeljali vrnitev odločanja o pomembnih stvareh, kot je brexit, iz njenih rok v roke parlamenta. Recimo, da je v tem duhu mogoče graditi na prepoznavi Evrope več hitrosti. Manj hitrosti »manj pomembnih« držav bi ne smelo biti posledica manjše razvitosti, temveč (ne)privrženosti strategije demokratičnega razvoja EU in njenega vnovičnega pripajanja na korenine zahodne demokratične civilizacije.
Mala Slovenija, velike zgodbe
Prepoznava te razsežnosti je bistvena za Slovenijo. Ko se parlament dvigne nad strankarsko in ideološko geometrijo – in tega slovenski parlament ne počne –, ljudje vsakdanje družbe dobijo potrebo po novih političnih balonih, ki se naglo dvignejo v nebo, nato pa se razpočijo. Zdajšnje javnomnenjske projekcije kažejo, da se spet prazni prostor programov in konceptov, kajti etablirane stranke kakor da niso uresničile svojih visokoletečih in visokomiselnih najav.
Ko Slovenija počasi vstopa v volilno leto, jo na podlagi predsedniških volitev čaka neprijetno spoznanje: državljani so z zgodovinsko visoko volilno odsotnostjo sporočili svoje nestrinjanje s političnim podcenjevanjem večine strank tako simbolno pomembne funkcije, kot je predsedniška. Sveži javnomnenjski preboj drugouvrščenega predsedniškega kandidata Marjana Šarca zato ne preseneča. Toda po drugi strani niti k demokratičnim konceptom niti proti paralizi parlamenta bržkone ne dodaja ničesar. Za tem prebojem namreč ni videti koncepta, temveč le »non« logiko, kot jo poznamo že več kakor 25 let. V ZDA je Donald Trump produkt take »non« logike, v Veliki Britaniji ves brexit in nanovo odkriti nacionalizem. V »non« logiki se prek sovraštva do beguncev napajajo države višegrajske skupine in ta logika jih dela za potencialne države nižje evropske prestave, in ne dejstvo, da so države naslednice komunizma in sovjetskega bloka.
Slovenija se bo v volilnem letu težko spravila v tovrstno inovacijo, potem ko je politični establišment javno in pred ljudmi na predsedniških volitvah povsem ignoriral pričakovanja ljudi po predstavitvi pozitivnih konceptov. Popravni izpit je bržkone zelo težko verjeten. Kako je videti razkorak med koncepti in kultom (ali egocentrizmom) osebnosti, je dobro videti v Trumpovi osebi in v ZDA, ki v politični maniri poskušajo zamejiti vse večjo »demokratično« škodo. Na dlani je, da tudi mimo mehanizmov demokracije lahko obstajajo zelo uspešni državni, državno-vojaški in državno-gospodarski sistemi. Ti so praviloma povezani z avtokratskimi osebnostmi ali skupinami oseb. Pridobitev civilizacije pa so demokratična soudeležba ljudi in socialni podsistemi, ki omogočajo kakovost njihovega bivanja. Slovenija tu še ni zgubila vseh adutov, toda majhna, kot je, tako se zdi, se premalo zaveda logike velikih sistemov velikih in močnih držav. Ti so zaradi razsežnosti tamkajšnjega prostora in zaradi velikega števila prebivalcev v marsičem le dokonč(a)na izpeljanka drž in trendov, ki jih imamo v Sloveniji za normalne, čeprav to niso.
