Zrcalce, zrcalce na steni, povej, kakšna je infodružba v deželici tej?

Kako je Slovenija dobila prvega glasnika digitalnih tehnologij? Zgodba je anekdotična, se spominja inženir računalništva in podjetnik Aleš Špetič, ki je glasništvo sprejel pred štirimi leti. A zelo dobro pokaže odnos vseh slovenskih vlad do informacijske družbe, tehnološkega podjetništva in dostopnosti slovenskih kulturnih vsebin na velikih digitalnih platformah.

Tedanji predsednik evropske komisije José Manuel Barroso je priporočil vladam EU, naj imenujejo digitalnega glasnika. Slovenski premier je nalogo prepustil ministru za izobraževanje, znanost, kulturo in šport Žigi Turku, ta pa je poziv objavil na družabnih omrežjih, kjer so uporabniki med drugim predlagali tudi njega. Najbrž zaradi podjetniških izkušenj in slabe navade, da ne znam politično ali uradniško leporečiti, je povedal Špetič.

Ker mu ni znal nihče povedati, kakšna je vloga digitalnega glasnika, je moral svojo funkcijo oblikovati sam. Med njegovim mandatom so se zamenjale štiri vlade in nobene ni zares zanimal razvoj digitalne družbe, internetne ekonomije in tehnološkega podjetništva. Država se je vseh informacijskih projektov lotevala birokratsko, brez jasne strategije in merjenja učinkov. »Glasnik mora vladi nastavljati ogledalo, vendar se vanj ni hotel nihče pogledati,« je bil kritičen Špetič. To bo tudi največja ovira, ki čaka njegovega naslednika – če ga bo vlada po koncu Špetičevega mandata sredi meseca sploh še imenovala.

Ko ste bili pred skoraj natanko štirimi leti imenovani za digitalnega glasnika, še niste vedeli, kaj sploh pomeni ta funkcija. Svoje prihodnje delo ste opisali kar z definicijo, ki jo je za glasnike pripravila evropska komisija.

Da je glasnik digitalnih tehnologij neodvisen predstavnik civilne družbe, ki bo vladi postavljal ogledalo?

Najbrž ste uporabili prav te besede.

Verjetno res. Ideja neodvisnega predstavnika civilne družbe, ki vladi postavlja ogledalo, je bila politični eksperiment evropske komisije. Ta je hotela spodbujati razvoj inovativnih tehnologij, a naloge ni želela prepustiti nacionalnim regulatorjem ali posebnemu uradu. Vsaka članica je lahko sama določila, kakšnega glasnika bo postavila. Ponekod so na funkcijo imenovali državnega uradnika in zanemarili neodvisno komponento. V nekaterih državah pa so dejansko izbrali neodvisnega glasnika in mu dodelili namenska proračunska sredstva za njegovo delo. Pri nas so se odločili za vmesno možnost. Tedanji minister Žiga Turk mi je na pogovoru povedal, da od glasnika pričakuje neodvisna in kritična mnenja, kakšna je politika države na področju informacijske družbe – da dejansko hoče imeti realno ogledalo in nestrankarskega človeka. Ni pa mi mogel zagotoviti financiranja ali konkretnih pooblastil, zato sem funkcijo opravljal brezplačno.

Vas je kdaj vprašal: Zrcalce, zrcalce na steni, povej, kakšna je infodružba v deželici tej?

Je vprašal (nasmešek). Dogovorila sva se, da mu na vsaka dva meseca pošljem elektronsko pismo s komentarji, kritikami in predlogi, kaj bi bilo treba spremeniti ali obravnavati na vladi. Najino sodelovanje ni trajalo prav dolgo, saj je vlada že čez dobrega pol leta dobila nezaupnico in sem moral poiskati nove sogovornike. Takrat so se začele prve večje težave.

Zakaj?

Že v prvi vladi sem imel občutek, da sem za politiko predvsem nasprotnik. Zanje je bilo težko sprejeti misel, da je moja funkcija neodvisna – da nisem del vlade, da nisem uradnik, ki jim bo oddajal poročila, da nisem podrejen njihovim politikam in nisem dolžan izvrševati njihovih navodil ali pisati pozitivnih komentarjev na vse njihove odločitve. V prvi vladi se je zato zdelo marsikomu nenavadno, da sem kritičen do njihovih odločitev, saj so me vendar oni nastavili. Nova vlada Alenke Bratušek pa me je hotela kot »Turkovega človeka« takoj zamenjati in na moje mesto postaviti svojega kandidata, konkretno Vuka Ćosića, ki je bil blizu novim koalicijskim strankam. V vlogi glasnika sem se prvič zares naučil, zakaj ljudje v Sloveniji ves čas ugibajo, v katero politično združbo sodiš: ker politika dejansko ne ve, kaj bi počela z neodvisnim glasnikom. Če nisi njihov, potem si nasprotnik. Če te ne morejo zamenjati, te pač ignorirajo. Nazadnje sem se srečal z ministrom Jernejem Pikalom. Naslednje tri resorne ministrice si niso nikoli vzele časa zame, čeprav sem jih večkrat prosil za sprejem.

Kaj za vas pomeni neodvisnost? Da niste član politične stranke? Ali pa bi morali biti enako občutljivi tudi na stike z gospodarskimi lobiji? Navsezadnje ste zelo dobro povezani z mladimi tehnološkimi podjetji in tudi sami ste direktor takšnega startupa.

Se vam res zdi, da smo predstavniki mladih tehnoloških podjetij vpliven gospodarski lobi? Če bi to držalo, bi bilo naše gospodarstvo precej drugačno (nasmešek). Če vas zanimajo vplivi gospodarskih lobijev na informacijsko družbo, potem morate spremljati pet do deset velikih podjetij, ki so si razdelila večino poslov z državo in poslujejo predvsem v Sloveniji. Mlada tehnološka in internetna podjetja na gospodarsko politiko nimajo realnega vpliva, čeprav po neformalnih ocenah zaposlujejo več kot 3000 mlajših in visoko izobraženih ljudi. Ta podjetja večino prihodkov ustvarjajo na tujih trgih, ker je Slovenija zanje premajhna. Pri slovenskem angelskem skladu Silicijevi vrtički so izračunali, da so slovenski tehnološki startupi v zadnjih desetih letih zbrali za več kot 270 milijonov evrov vlagateljskega kapitala. Kar dve tretjini denarja so dobili v tujih skladih in samo ena petina je ostala v Sloveniji.

O vplivu bo morda mogoče govoriti šele takrat, ko bo imel slovenski premier enak posluh za digitalne tehnologije, kot ga ima njegov italijanski kolega Matteo Renzi. Z njim se vsak teden za eno uro srečajo digitalni glasnik, vodja digitalne agende, minister za javno upravo ter pristojna za javno naročanje in inovacije. Na sestankih mu poročajo o napredku, hkrati pa je to tudi jasno simbolno sporočilo premiera, da je informacijska družba pomembna za Italijo. Pri nas zelo manjka prav takšnih simbolnih sporočil. Prej nasprotno.

Mislite na ukinitev nekdanjega ministrstva za informacijsko družbo? To odločitev ste na vašem blogu večkrat kritizirali.

Slovenija ima na tem področju nekakšen obraten razvoj. Z ustanovitvijo ministrstva za informacijsko družbo smo bili leta 2001 med prvimi na svetu, a smo ga kmalu ukinili in področje razdelili med tri ministrstva, kjer je čisto poniknilo. Danes imamo samo še direktorat za informacijsko družbo na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, ampak so kadrovsko in organizacijsko preveč omejeni, da bi kaj konkretnega naredili. Enaka usoda jih verjetno čaka tudi na ministrstvu za javno upravo, kamor jih bodo menda premaknili. Sprejeli nismo niti strategije informacijske družbe, čeprav je bila napisana že pred več kot dvema letoma.

Ni bila informacijska družba omenjena v zadnji vladni koalicijski pogodbi?

Res je. Ob podpisu sem bil iskreno navdušen, saj ni še nobena vlada namenila cele strani koalicijske pogodbe za informacijsko družbo. Ampak ko sem – morda malce mazohistično – poslušal nastope zadnjih dveh resornih ministric, ni nobena omenila iztočnic iz koalicijske pogodbe. Nastopi so trajali po štiri ure, informacijski družbi pa sta obe skupaj namenili manj kot pet minut, kar zelo jasno pokaže odnos vlade do tega področja. Drugi katastrofalen primer pa smo lahko videli lani, ko so agenti tuje tajne slu??be prestregli komunikacije slovenskih pogajalcev v arbitraži glede Piranskega zaliva.

Ker so uporabljali nezavarovane povezave?

Uporaba nešifriranih telefonskih pogovorov in sporočil je bila neodgovorna in hudo malomarna, a se ni zgodilo nič. Noben slovenski minister še danes ne uporablja šifrirane komunikacije. Člani parlamentarne komisije za nadzor varnostno-obveščevalnih služb na twitterju in facebooku mirno objavljajo počitniške fotografije in sporočajo svojo lokacijo, kadar so na poti, čeprav imajo najbrž pri sebi zaupno gradivo ali šifre za dostop do pomembnih podatkov nacionalne varnosti. Še celo policija ni znala uporabljati šifriranja na svojem omrežju, a to pri nas nikogar ne zmoti. Še več. Študenta, ki je policijo opozoril na varnostne pomanjkljivosti, so kazensko preganjali, namesto da bi mu dali štipendijo in ga vzeli za svetovalca.

Zakaj takšen odnos do informacijske varnosti?

Zaradi neznanja, nevednosti in pomanjkanja politične volje. Ko sem se o varni komunikaciji in elektronskem podpisovanju pogovarjal s poslancem Matejem Toninom, ki je tudi podpredsednik komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb, mi je odgovoril, da imajo v državnem zboru preslabe računalnike. Preslabe? Ustrezno infrastrukturo in predpise za digitalno podpisovanje smo pripravili že pred dvajsetimi leti. A se kljub temu ne spomnim, da bi kdaj prejel elektronsko podpisano pismo od kakega politika ali državnega uradnika. Ni kriva tehnologija, ampak ljudje. Lahko povem še en simptomatičen primer? Ali morda veste, kdo je odgovoren za varnost osebnih in varstvenih podatkov v ljubljanskem Kliničnem centru?

Kdo?

Bivši direktor. V eni največjih javnih ustanov v državi odstavijo direktorja in ga nato imenujejo za pooblaščenca za informacijsko varnost. Za najbolj občutljive podatke bo skrbela oseba, ki je bila morda čisto soliden direktor, a je nisem še nikoli slišal govoriti o informacijski varnosti. To pri nas nikogar ne moti, še najmanj pristojnega ministra. Takšen odnos do informacijske varnosti lahko postane velik problem tudi zaradi gradnje državnega računalniškega oblaka, v katerem bodo gostovali številne pomembne spletne storitve in skoraj vsi ključni podatki o državljanih. Tej infrastrukturi moramo državljani zaupati, država pa si našega zaupanja še ni zaslužila.

Kaj bi povedali pristojnim ministrom, če bi vas hoteli poslušati? Katere spremembe bi predlagali?

Najprej bi v vse elektronske storitve in procese javne uprave uvedel natančno merjenje in preizkušanje rezultatov. Ko načrtujete spletne storitve – naj bo to trgovina, družabno omrežje ali izmenjava storitev –, morate najprej jasno opredeliti cilje in potem sproti ugotavljati, ali jih tudi dosegate. Ko smo pred leti postavili portal e-uprava in uvedli številne koristne elektronske storitve za poslovanje z državo, smo pozabili prav na merjenje. Po elektronski poti lahko opravimo devetdeset odstotkov vseh upravnih storitev, a nihče natančno ne ve, katere storitve državljani uporabljamo in katerih ne. Prav tako ne merimo uporabniške izkušnje: koliko ljudi začne kak postopek, kolikšen odstotek jih uspešno konča, koliko pa jih obupa in se nikoli več ne vrne. Zato ne znamo pojasniti hudega padca na lestvicah uporabe elektronskih storitev e-uprave v zadnjih nekaj letih. To ne velja samo za e-upravo, ampak tudi za vsa druga področja, kamor uvajamo informacijske storitve in procese: v davčni sistem, izobraževanje, zdravstvo … Nikjer ni dovolj, če samo nakupimo računalnike in programe, ampak jih moramo znati uporabljati. Zato bi med nacionalne prioritete – poleg vsaj enega ministra, ki se spozna na informatiko v vsaki vladi – zagotovo uvrstil tudi računalniško pismenost.

Kaj za vas pomeni računalniška pismenost?

Računalniško pismenost je pred kratkim zelo lepo opisal ameriški predsednik Barack Obama. V predsedniškem nagovoru je povedal, da računalniško pismeni otroci niso samo uporabniki računalnika, ampak tudi razumejo, kako računalnik deluje, in ga znajo upravljati.

Kar pomeni, da ga znajo programirati?

Seveda. Brez vsaj osnovnega znanja programiranja ne moremo govoriti o računalniški pismenosti. Obama je to zelo jasno povedal, pri nas pa si še nismo zastavili takšnega cilja. Še vedno govorimo samo o elektronskih učbenikih ali elektronskih tablah, s katerimi bomo zamenjali elektronske prosojnice na powerpointu. Škoda, saj bi lahko otroci pod ustreznim mentorstvom pripravili številne zanimive praktične projekte. Pri pouku tehnike bi bilo mogoče sestaviti električni skiro, izdelati sončno elektrarno ali postaviti šolski informacijski sistem, saj je tehnologija na voljo, sploh za izobraževalne namene. Tudi v šoli je najlaže kupiti novo opremo, precej teže je prilagoditi učne načrte in spremeniti način dela v razredu. Moja trinajstletna hči brez težav razume in govori angleško. Računalnik in mobilnik na uporabniški ravni zelo dobro pozna. Za državo in šolo je to dovolj, za njeno odraslo življenje in poklic pa ne. Kar koli bo delala in študirala, bo obdana z računalniki v vseh mogočih oblikah. Avtomobili so računalniki, enako bankomati, pametne kartice, laboratorijske in medicinske naprave. A bo morala verjetno še dolgo počakati, preden se bo lahko v šoli seznanila z načeli, po katerih delujejo računalniki.

Jo še vedno čaka predsodek, da računalništvo ni za dekleta?

V naši družbi je še vedno obupno preveč takšnih stereotipov, saj jih vztrajno utrjujemo. Ko vstopite v trgovino z otroškimi oblačili, je največ rožnate in modre barve. Igrače so strogo razdeljene med fantovske in dekliške – avtomobile in robote na eni ter kuhinje in punčke na drugi polici. Te delitve se bolj ali manj očitno ohranjajo tudi v šoli. Večkrat se vprašam, zakaj otroke ves čas vključujemo v kampanje za zdravo prehrano in ohranjanje okolja, nihče pa noče financirati pobude za povečanje števila deklet v znanstvenih in tehničnih poklicih. To je strašanska izguba talenta. Skoraj vsaka deklica ima že pametni mobilnik, ki je v resnici zmogljiv računalnik. Poleg tega so delavnice programiranja za dekleta Rails Girls v Ljubljani pokazale, da je tudi med ženskami veliko zanimanja za programiranje. Na prvi delavnici se je za 90 prostih mest pred dobrima dvema letoma prijavilo več kot 600 kandidatk. To je bila zame zelo spodbudna ugotovitev, saj imam na fakulteti za računalništvo v razredu še vedno samo po dve ali tri študentke, ki po koncu študija le redko ostanejo v informatiki.

Katere družbene skupine se poleg deklet težje vključujejo v informacijsko družbo? Starejši?

Starejši se povsod po zahodnem svetu kar hitro učijo uporabe informacijskih in komunikacijskih tehnologij. Najboljši motivator so vnuki, saj se stari starši zelo hitro spoprijateljijo s facebookom, ko začnejo spremljati fotografije in prigode otrok. Bolj kritični so socialni in ekonomski dejavniki. Cene potrošniških naprav so v zadnjih letih zelo padle, saj je mogoče uporaben računalnik ali pametni mobilnik kupiti že za nekaj sto evrov. Resna oprema pa je še vedno draga. Programer mora poznati najnovejše tehnologije in uporabljati zelo zmogljive naprave, če hoče ostati konkurenčen. Tudi avtomehanik danes potrebuje precejšnjo začetno investicijo, če si hoče opremiti sodobno delavnico z vsemi elektronskimi diagnostičnimi orodji.

Je med internetnimi podjetniki in uspešnimi projekti na kickstarterju tudi zato tako malo mladih iz delavskih družin?

Socialni status je zagotovo pomemben, saj vpliva na možnosti izobraževanja, preživljanje prostega časa in nabiranje izkušenj v tujini, ki si jih marsikdo ne more privoščiti. Sodobna poklicna srednja šola za računalništvo in informatiko, ki bi dijakom ponudila vrhunsko znanje in opremo, bi zagotovo rešila del tega problema. Sploh če bi bila dobro povezana z gospodarstvom in podobnimi šolami v tujini. Prav tako bi pomagale štipendije za nadarjene programerje, ampak v javnih debatah in strategijah o zaposljivosti mladih nihče ne omenja računalništva in informatike. Čeprav vemo, da nam bo po oceni EU do leta 2023 manjkalo najmanj tisoč inženirjev, ki se ukvarjajo z informacijsko tehnologijo.

Kaj vidite v vašem zrcalu, če ga obrnete v prihodnost?

Upam, da bom videl precej več pozitivnih praks, kot sem jih lahko izpostavil med svojim mandatom. Državni računalniški oblak je zelo smiseln projekt, če ga bomo le znali dobro izpeljati in bo uporabnost pomembnejša od lobističnih interesov prodajalcev – domačih ali tujih. Navdušen sem bil nad uradno podporo nevtralnosti interneta, saj je bila Slovenija ena izmed redkih članic EU s tako načelnim stališčem. Upam pa, da bo moj naslednik doživel trenutek, ko bo premier ali predsednik države obiskal teden programiranja Code Week – slovensko pobudo, ki se je razširila po Evropi in jo je na Irskem odprl predsednik vlade. Prav tako si želim, da bi znali bolje uporabljati gospodarsko diplomacijo: izrabiti dostop glasnika digitalnih tehnologij do evropskih komisarjev in se na visoki ravni pogovarjati s predstavniki velikih tehnoloških podjetij. Če bomo hoteli na amazonu, netflixu, applu in drugih platformah kupovati slovenske izdelke, se bomo morali potruditi sami in pripraviti kako spodbudo, da nas uvrstijo v katalog. Pripravljenost za take korake pa bosta verjetno pokazali že izbira prihodnjega digitalnega glasnika in pripravljenost vlade, da neha mižati pred nastavljenim ogledalom.