Delaj trdo, pa bo

Delaj trdo, pa bo. Takšen je življenjski moto Tima Novaka, dirkača v reliju, ki pa ni zgolj to. Uradno je med 12 najobetavnejšimi vozniki na svetu. Komaj 22 let ima, pa že pridno nabira kilometre v tujini, pred kratkim je bil že drugič sprejet med elito, ko je s sovoznikom Urošem Ocvirkom nastopil na reliju za SP v Nemčiji. Zgovoren fant, ki ve, kaj hoče.

Biti med 12 najperspektivnejšimi svetovnimi dirkači – sliši se dobro! »Inštitut FIA na dve, tri leta izvede izobraževanje za mlade voznike. Vsaka panožna zveza nominira enega in ga pošlje na izbor, ki jih je šest po vsem svetu, dva v Evropi. Šest zmagovalcev, med njimi sem bil tudi jaz, napreduje neposredno, šest jih dobi posebno povabilo,« razlaga 22-letnik iz Hraš pri Lescah, ki je s konkurenco 20 kandidatov iz Španije, Italije in celotnega Balkana opravil v Zagrebu in se za nagrado – denarnih ni – uvrstil na akademijo FIA.

Razlika med izborom in akademijo je to, da je izbor tekmovanje, akademija pa izobraževanje. »V Zagrebu smo v treh dneh opravili telesne, psihične teste, preverili komunikacijo, znanje angleščine, dosti poudarka je bilo na vožnji. Kakor da bi bili na Vranskem, na poligonu varne vožnje. Civilni avti, klasični testi, kako poznaš drsenje in koliko imaš občutka za avto. Akademija pa je bila življenjska šola, iz katere sem se ogromno naučil. Naredili so nam celosten osebnostni profil, da so videli, kaj so naše preference, kaj imamo radi in česa ne, da smo sami sebe dobro spoznali. Bilo je pet delavnic. Na prvi smo se poleg fitnesa in psihične pripravljenosti ukvarjali s komunikacijo znotraj ekipe, z mediji, mehaniki, inženirji. Na drugi je bil poudarek na ekipnem delu – orientacija, sestavljanje legokock, komunikacija, prilagajanje. Motošport je pokanje egov, znati je treba stopiti korak nazaj, se prilagoditi. Zadnji trije kampi pa so bili večinoma zgolj vožnja. Od osnovne, torej tehnike slaloma in drsenja, do varne in nazadnje do pravega dirkanja.« Vsak je bil zmagovalec.

Že v uvodu v Edinburgu so jim, na fakulteti za šport, dali napotke, kaj mora kdo delati. »Meni so svetovali, kako okrepiti telo, trebušne in hrbtne mišice, deloma tudi roke in noge. Na oktobrskem zadnjem testu so rekli, da takšnega napredka na akademiji še niso imeli. Res sem trdo delal, skoraj nič na mišični masi, zgolj vzdržljivost, ker v reliju ne potrebuješ močnih mišic, biti pa moraš vzdržljiv.« Ravno nazadnje, na SP v Nemčiji, je v osmih dneh naredil 7000 kilometrov, kolikor jih marsikdo prevozi na leto: »Je naporno, na koncu nisi toliko telesno izmučen, problem je zbranost. Najdaljši 'brzinec' je bil dolg 40 kilometrov, pa ne po avtocesti, temveč z veliko zaviranja.«

Igluji in legokocke

Na prvi delavnici so jih zaprli tudi v vročinsko komoro, nekakšno veliko savno, za eno uro pri 45 stopinjah in veliki vlažnosti. »Kolo, veslanje in poskoki na stopnici, krog štirih postaj, vmes pa odmor. Samo s potenjem sem izgubil kilo in pol,« se spominja član Krokar Rally Teama, ki se s peklensko vročino v dirkalniku spopada tako, da odpre okno. »Ogromno moraš piti, po pet, šest litrov na dan. Teža na dirkah zagotovo pade, saj med relijem ješ le toliko, kolikor je zadosti, telo niti noče preveč.« Na delavnici za krepitev ekipnega duha so sestavljali igluje in dirkalnike iz plastičnih cevi. »Štirje profili dirkačev obstajajo. Rdeči so zaletavi, njihovo popolno nasprotje smo modri, premišljeni; rumeni so bolj pravljičarji, zeleni sodelovalni. Tam smo morali, razdeljeni v dve skupini, sestaviti veliko formulo. Najprej so nas pomešali rdeče in modre skupaj, groza, eno uro smo sestavljali tisti avto. Potem so nas dali skupaj modre in zelene, 45 minut smo porabili zgolj za priprave, nato pa ga sestavili v 14 sekundah.«

Je tudi uradni predstavnik varne vožnje FIA, žal to v Sloveniji ne zanima nikogar. Šel bi med mlade in jih ozaveščal, pa za to ni posluha. Če se le da, se tudi v civilu – zagotovo pa v naseljih – drži predpisov in omejitev. Da je perfekcionist, mu v reliju večinoma koristi, včasih pa tudi ovira, »saj je v tem športu ogromno improvizacije«. Temeljit osebnostni profil, ki so mu ga izdelali v akademiji, je potrdil, da se vsega loteva premišljeno in ne tišči brezglavo, če se ne počuti dobro.

Dirkaških genov nima, je pa že kot otrok z družino skoraj vsak konec tedna našel kakšen reli za ogled, če ne doma, pa v Italiji. Družina bencinskih entuziastov, torej. Prvi je začel starejši brat Aljoša, dobro mu je šlo, zato je bilo samoumevno, da bo potegnilo še Tima. Ognjeni krst je doživel leta 2012 na paralelnem relikrosu v Vrtojbi s fordom fiesto ST. »Bilo je mesec dni, preden sem začel opravljat vozniški izpit.« Že naslednji izziv je bil reli, Alpi Orientali v Italiji. »Zanimiva izkušnja, se je kar dogajalo, žal sva odstopila zaradi tehničnih težav, takrat sem spoznal sovoznika Uroša, prav tako novinca.« Leto pozneje je v DP že krmaril škodo fabio R2, nato se lani preizkusil v pokalu Mitropa, letos pa še v pokalu opel adam.

Že na Alpi Orientaliju je začutil, da mu je reli na kožo pisan. »Avto ni bil konkurenčen, padel je v skupino z zmogljivejšimi dirkalniki. V primerjavi s podobnimi vozili pa sva se kar dobro peljala. Ni bilo večjih napak.« Trikrat je treniral tudi na Finskem, na ledu in makadamu, tam so ga pohvalili, da ima odličen občutek za avto in potencial tudi. Prva rezultatska prelomnica je bil predlanski naslov mladinskega prvaka v reliju, zelo dobro se je izšel tudi lanski pokal Mitropa, z Urošem sta bila generalno tretja, zmagala pa med mladinci in v konkurenci dvokolesno gnanih dirkalnikov. Z bratom Aljošo se pozitivno zbadata in spodbujata, kadar komu ne gre, »da bi šla z enakima avtoma na isto dirko, pa najbrž ne bi bilo najbolje«.

Tekmuješ, če lahko plačaš

Za 22-letnika ima že zvrhano mero izkušenj v tujini. »Je kar izziv. Ko prideš na domačo dirko, si v večini krajev že bil, poznaš vse, ceste, ljudi. V Nemčiji ne poznaš nikogar, okolje je povsem novo, drugačno.« In ko smo že pri Nemčiji – tam se je že dvakrat spopadel tudi s svetovno elito na relijih za SP. »Nemčijo smo letos izbrali, ker je del pokala opel adam, lani pa po priporočilih z akademije. Bila je najugodnejša tudi zaradi asfaltne podlage, na kateri sem imel več možnosti, ker makadama prav veliko nisem vozil. Dirka traja ves teden, dolga je, treba je voziti z glavo, vsak dan je naporen, zahteva telesno in duševno pripravljenost, vse drugo moraš izklopiti. Če zmoreš plačati, lahko tekmuješ, nobenih kvalifikacij ni.«

Vloga sovoznika je pomembna, postavil bi si ga ob bok: »V avtu sem šef še vedno jaz, ker imam volan, 'gas' in zavoro pod nadzorom. Vlogi pa sta enakovredni, drug brez drugega ne moreva. On skrbi za čas, da sva točna, da nisva prezgodnja in da ne zamujava. On skrbi za logistiko, jaz samo vozim. Odpre potno knjigo in jo spremlja, jaz le vozim. Na hitrostnih preizkušnjah bere zapiske, zbranost mora biti optimalna, nobene napake ne sme biti. Tudi spodbujava se. Če je eden živčen, je drugi tudi; če je eden vesel, ravno tako.«

Ko si v boksih, ti misel o morebitnem odstopu, trku, poškodbi še roji po glavi, ko si nadaneš čelado, ne več. Čeprav je tveganje veliko, razmere pa nemogoče, kot na prvi letošnji dirki, marca na nemškem reliju Saarland-Pfalz: »Ko smo v petek zjutraj vstali, je začelo konkretno snežiti. Ljudje na to niso bili pripravljeni, niti zimskih gum niso imeli, bile so nesreče, zaprte ceste, katastrofa. Niti popisa nisva mogla opraviti do konca, dva 'brzinca' so tako in tako odpovedali, ker sta bila čisto zasnežena. V soboto so sneg plužili s proge, a je bilo toliko blata, kot ga v življenju še nisem videl.«

Upa, da bo kdaj državni prvak, »a če bi lahko izbiral, bi bil raje prvak kje zunaj«. Če ga prehiti dirkačica, mu ne pade krona z glave: »V avtošportu smo si res enakovredni. Telesno je lahko vsako dekle dovolj dobro pripravljeno, da vozi avto tako kot jaz. Zato je čudno, da jih je tako malo.« Dirkanje usklajuje s študijskimi obveznostmi, opravil je tretji letnik na strojni fakulteti, po diplomi načrtuje še magisterij.