Kolajne na svetovnih prvenstvih zgolj še izjema

London – Vladimir Kevo, predsednik strokovnega sveta pri slovenski atletski zvezi, je realen in neposreden človek. Ne zatiska si oči, da trenutno stanje ni ravno rožnato, ne nazadnje se je svetovno prvenstvo v Londonu za Slovenijo razpletlo po njegovih napovedih – z zgolj enim finalom (Martina Ratej; met kopja) in enim polfinalom (Agata Zupin; 400 m z ovirami). 

Za začetek: zakaj niste del slovenske reprezentance, ampak pred mano sedite v brazilski opravi?

Dejstvo je, da tukaj ni slovenskega reprezentanta, s katerim bi sodeloval, in prav je, da so tu tisti naši trenerji, ki spremljajo svoje tekmovalce. Vedno jih skušamo na tekmo peljati kar največ. Moja prisotnost v slovenski ekipi ni potrebna, sta pa tu moja dva varovanca iz brazilske reprezentance, tako da sem del njihove ekipe.

Kdaj boste imeli spet tudi slovenskega varovanca na veliki tekmi?

Na naslednjem tekmovanju.

Četudi niste del slovenske odprave, ste morali spremljati nastope naših atletov kot predsednik strokovnega sveta pri AZS. Ocena?

Prvenstvo se je razpletlo po pričakovanjih in napovedih. Od Martine Ratej smo v metu kopja pričakovali finale, dosegla ga je, z 9. mestom se je vrnila na veliko sceno, kar je zelo pomembno. Po rezultatu, ki ga je dosegla v kvalifikacijah, je bila seveda želja po še boljši uvrstitvi, a vendarle, prvič po OI 2012 je bila v finalu največjih tekmovanj in to je uspeh. Z novim trenerjem sta našla skupni jezik, motiv, potencial, morda tudi za delovanje do OI 2020. Tina Šutej je s palico s 435 skakala v letošnjem povprečju, maratonec Rok Puhar je najbrž v prvi vrsti najbolj razočaral samega sebe, precej bolj kot mene. Anita Horvat bi morda lahko na 400 m bolje izkoristila svojo priložnost, a tako kot za Agato Zupin na 400 m z ovirami je bila to priložnost, da se uči in nauči, kaj je velika tekma. Zupinova je priložnost izkoristila veliko bolje, pri čemer ji je v polfinalu, torej v drugi tekmi v dveh dneh, tudi nekoliko zmanjkalo moči. Maruša Černjul je v višino prav tako skakala nekje na letošnji ravni in to za finale ni dovolj. Atletika je pač statistika, ki je zelo kruta. Pri Luki Janežiču je bolezen pustila posledice, zato o njem niti ne bi govoril, toda za njim je odlična sezona.

Drži, rezultati so realni. Pa ste zaradi tega lahko zadovoljni, ne razočarani?

Nikakor nisem razočaran. Kdor je pričakoval kolajne in ne vem koliko finalov, ne živi v realnem svetu. Je pa bila to priložnost za vse naše atlete, da so videli, kje jim je realno mesto. Če bodo to izkoristili v pozitivno smer, da jim bo pomagalo pri razvoju, potem je to prvenstvo uspešno.

Iztržek je zelo podoben pekinškemu izpred dveh let, ko so naši tekmovalci prav tako vpisali en finale in en polfinale, nazadnje je bil kolajni blizu Primož Kozmus na SP v Moskvi 2013, kjer je bil četrti. Se torej slovenska atletika počasi, a vztrajno oddaljuje od svetovnega vrha?

Moramo biti realni in realnost je, da imamo v Janežiču potencial za finale, medtem ko bi o kolajni v disciplini, kot je tek na 400 metrov, težko govorili. V ostalih disciplinah pa tudi nimamo potenciala za kolajne.

Zakaj prihaja do tega, ne nazadnje smo bili dolgo časa bolj konkurenčni svetu?

Del svetovnega vrha smo bili s posamezniki. Težko je pričakovati ob človeškem in denarnem viru, ki ga imamo, da bomo imeli konstantno atlete s kolajnami. Odkrito si moramo povedati in priznati, da tekmuje v atletiki 210 držav, konkurenca je zelo razpršena. Tu dobivajo kolajne države, za katere nekaj let sploh nismo slišali, kar pomeni, da se je znanje razširilo, atleti so šli v svet. Torej bodimo realni in recimo, da bodo kolajne na svetovnih prvenstvih zgolj izjemna, ne pravilo.

Bodo torej zgolj evropska prvenstva priložnost slovenskih atletov za odličja?

Vsekakor lahko razmišljamo v tej smeri. Pri večini metalskih disciplin se konkurenca na EP prav veliko ne skrči, drugače pa je v tekaških disciplinah. Tu bi morale biti kolajne veliko lažje dosegljive kot na SP. Janežič ima letos tretji rezultat v Evropi, torej je v ozkem krogu potencialnih dobitnikov kolajn na EP. Zupinova bi bila lahko resno v igri, a seveda še ne naslednje leto, čez tri pa že.

Z izjemo Ratejeve nihče tu ni dosegel svojega najboljšega rezultata sezone, kaj šele osebnega rekorda, prav to pa je vedno želja na velikih tekmovanjih. Kaj je šlo narobe, torej?

To je vsekakor kriterij, ki ga bo treba upoštevati pri oceni uspešnosti atletov, a to bomo ocenili znotraj stroke, znotraj atletske zveze. Je pa dejstvo, da bi bili naši tekmovalci veliko bolje uvrščeni, kot so bili, če bi dosegli svoje najboljše rezultate.

Kako gledate na to, da je bila Ratejeva tu vlečni konj, šteje pa dobrih 35 let?

Treba je vedeti, da so v metalskih disciplinah kariere daljše, kar Martina s pridom izkorišča, zato upam, da bo lahko svojo športno pot podaljšala še za tri leta, do Tokia. Martini sledita Šutejeva z 28 leti in Černjulova s 25, potem pa so vsi mlajši.

Kje se je izgubila vmesna generacija?

To se sprašujem tudi sam ...

Večkrat poudarite, da je treba mladim dati čas. In to poudarjate že nekaj časa ... Koliko ga potrebujejo?

Najprej se moramo vprašati, kateri so ti mladi. To je generacija, ki je imela tudi tu svoje predstavnike, mislim pa, da ima slovenska atletika za svetovna prvenstva potencial za dosego desetih norm, če imajo tekmovalci optimalne sezone. Tukaj jih je bilo pet z izpolnjenimi normami, imamo še Šutejevo in Černjulovo, ki sta zapolnili kvote, a sta redni udeleženki velikih tekmovanj, vsekakor pa pogrešamo Roberta Rennerja in Žana Rudolfa, ki bi tudi lahko izpolnila normo. Maja Mihalinec se vrača po poškodbi, pričakujem pa, da se bo naštetim priključil metalec kladiva Nejc Pleško. In smo pri tej številki. Z malo več sreče se bo tej skupini za OI 2020 pridružil še kakšen atlet iz zdajšnje mladinske kategorije. Potem bi se spet vrnili v čase, ko smo imeli 15 olimpijcev, a to je zelo optimistična napoved. Če jih bomo imeli deset, bo to zelo dobro.

Kako vidite prihodnost Zupinove, ki nastopa v nekoliko »prijaznejši« disciplini kot Janežič?

Ne bi rekel, da je njena disciplina lažja kot druge, enako je težka. Agata premore izjemen potencial, zdaj pa je samo vprašanje, ali jima bo s trenerjem v naslednjih letih uspelo vse skupaj nadgraditi in se na 400 m z oviram spustiti pod 54 sekund. V tem primeru bo vsekakor lahko finalistka velikih tekmovanj. Telesno je zelo, zelo perspektivna.

Tu niso bili le nekateri mladi atleti, ampak tudi dva mlada trenerja, Rok Predanič in Damjan Zlatnar skupaj s tremi varovanci, kar se zdi spodbudno.

Že dolgo govorim, da brez mladih ljudi ni napredka, in dokler ne bodo prišli mladi trenerji, z novimi pristopi, novo energijo, novimi idejami, ga ne bomo dosegli. Predanič to dokazuje zadnja tri leta, zdaj se mu je pridružil Zlatnar, upam, da bo šel po njuni poti še kateri od naših nekdanjih vrhunskih atletov in »naredil« še kakšnega vrhunskega tekmovalca. Mogoče lahko pri starejših trenerjih govorimo, da so prišli v fazo izgorelosti.