Tiskane izdaje
Lyon – Nesrečni Gareth Bale! Na igrišču je pustil dušo in srce. Storil je vse, da bi Wales pripeljal v finale, morda celo preveč. Bil je branilec, zvezni igralec, napadalec, le vratar ne; pa ni bilo dovolj. Gotovo si je vmes zaželel, da bi se lahko kloniral. Potem bi imel vsaj komu podati. Na koncu je moral poslušati tolažbo Cristiana Ronalda.
Wales v Lyonu ni bil nadigran, ker je imel veliko srce, a bil je močno oddaljen od uspeha in si ni ustvaril niti ene zares lepe priložnosti. Če bi imel Bale v sredini pomoč Aarona Ramseyja, ki ni smel nastopiti zaradi kartonov, bi bilo morda drugače. Član Arsenala, avtor štirih asistenc, bi razbremenil zvezdnika madridskega Reala in tako mu ne bi bilo treba izgubljati moči za stvari, ki jih običajno ne počne. Tako pa je sprejemal podaje vratarja, potem žogo posredoval sredini in stekel v napad, kjer je iskal uporabno podajo. Nekaj njegovih strelov je bilo nevarnih, vendar se Rui Patricio ni pustil ugnati. Bale je bil brez pomoči Ramseyja kot krof brez marmelade: še vedno dober, a ne dovolj, da bi ga človek kupil ...
Tako kot prej Islandija se je tudi Wales soočil s svojimi omejitvami in spoznal, da v nogometu nista dovolj zgolj srčnost in pogum. Na tehničnem in taktičnem področju so bili Portugalci superiorni. Seveda pa Valižani ponosno zapuščajo euro. Kar 58 let so čakali na nastop na velikem tekmovanju, pa takoj navdušili, še zlasti ob četrtfinalni zmagi proti Belgiji. Za vzorne so se izkazali tudi njihovi navijači, katerih pesmi so šle hitro v uho. Nogometaši pa so odločeni, da ne bo minilo novih šest desetletij, preden bo Wales spet plesal na velikem odru.
»Okusili smo čar velikega turnirja in veselimo se prihodnosti. Ne bomo muhe enodnevnice, vse skupaj je del širše slike,« se malodušju ni vdal najdražji nogometaš na svetu Bale, ki se lahko pri 26 letih veseli še mnogih izzivov. Med spektrom čustev je po tekmi prevladoval ponos. Tako Bale kot selektor Chris Coleman sta poudarjala, kako ponosna sta na moštvo, ki so mu pripisovali slovo po treh tekmah. Tudi britanski mediji slavijo valižanske nogometaše, ki so zasenčili sosede iz Anglije. »Ponosni smo na vas, fantje!« je zapisal Daily Mirror, ki se je prej zameril Valižanom, ker je zasluge za uspeh proti Belgijcem pripisal trem strelcem, rojenim v Angliji. Guardian pa je rdeče zmaje označil za junake.
Za mnoge nogometaše bo preboj v polfinale odskočna deska v karierah. Wales v prihajajočih kvalifikacijah za SP verjetno v reprezentanci ne bo imel devetih članov druge angleške lige. Hal Robson-Kanu, ta čas prost igralec, bo zavoljo zadetkov proti Slovaški in Belgiji gotovo igral v bolj zvenečem klubu, kot je Reading. James Chester, Ben Davies, Chris Gunter, Neil Taylor, Joe Allen in Jonathan Williams so si dvignili ugled, potem ko je Walesu kot prvemu britanskemu moštvu v 20 letih uspelo priti med štiri najboljše. Tudi vrednost Colemanovih delnic je zrasla, vendar je odločen nadaljevati zgodbo na valižanski klopi in je že zavrnil možnost, da bi prevzel Anglijo. »Izkusili smo velik turnir in navdušeni smo. Toliko pozitivne energije, česa takšnega še nisem doživel. Želimo si še več takšnih doživetij, potrebujemo jih. Še vedno smo lačni, ta lakota nas bo vodila v kvalifikacijah za SP, v katerih bomo spet navdušili,« je optimističen Coleman, čigar ekipa je v povprečju stara 26,9 leta, zato še nekaj časa ne bo potrebovala večjih sprememb.
Zdaj je odgovornost na nogometni zvezi Walesa, da požanje sadove uspeha in zagotovi zdrave nogometne temelje v deželi, ki je bila doslej obsedena z ragbijem. Reprezentanca je imela v Franciji devet v Angliji rojenih nogometašev in ta delež se mora v prihodnosti zmanjšati. »Zapuščina tega prvenstva se bo videla v številu otrok, ki se bodo vpisali v nogometne šole. Naši klubi morajo izbrusiti več domačega talenta,« opozarja nekdanji valižanski napadalec Nathan Blake: »Upam, da je to samo začetek lepe zgodbe za Wales in da nas bodo novi rodovi redno vodili na evropska in svetovna prvenstva.«
