Bero točk bo treba obogatiti

Pariz – Pogled na lestvico po dobri polovici tekmovanja v pariški skupini SP razkriva, da je za Slovenijo, z eno točko je na predzadnjem mestu, želeni obstanek v družbi najboljših še naprej uresničljiv, a da si bo obenem v prihajajočem dvojčku tekem – danes s Češko in jutri z Belorusijo – treba obogatiti bero.

Navidezno je kajpak jutrišnja naloga »lažja«: Češka pač tradicionalno sodi med vodilne hokejske velesile, Belorusija pa je v zadnji sezoni padla in doslej v Parizu še ni osvojila niti točke. Toda kdor pozna selektorja Nika Zupančiča in njegove sodelavce v strokovnem štabu, si je hitro na jasnem, da pri naši reprezentanci nikakor nočejo prehitevati nalog, temveč se temeljito pripravljajo na sleherno oviro. Pa četudi je ta realno zelo visoka, kot sta bili kanadska in nazadnje finska.

»Nihče nam ne more zameriti, če ob zavzeti igri izgubimo proti Fincem, Kanadčanom ali komu drugemu v nadaljevanju prvenstva. Ne gre pa, ko ne pokažemo volje in se ne zoperstavimo tekmecu, kot znamo,« se dobro zaveda kapetan risov Jan Muršak, današnjo tekmo s Češko pa celo ocenjuje kot najtežjo glede na moč nasprotne ekipe: »Jasno, da sta Kanada in Finska drsalno izjemni selekciji, a vedno mi je bilo zelo težko igrati proti češki postavitvi. Lepo pa bi bilo, ko bi prvič doslej ugnali eno od velesil.« Obenem je tudi res, da današnja tekmica nikdar na velikih tekmovanjih ni zelo visoko premagala Slovenije: na svetovnem prvenstvu 2003 na Finskem s 5:2, tri leta pozneje v Latviji le s 5:4, blizu presenečenja pa so bili risi tudi nazadnje pred štirimi leti na stockholmskem ledu. Robert Sabolič in Rok Tičar sta takrat v 1. tretjini priigrala vodstvo z 2:1, po 40 minutah je bilo 2:2, na koncu so se favoriti po golu ob številčni premoči veselili s 4:2 …

»Moramo ponoviti dobre lastnosti naše zadnje predstave s Finsko. Le s tako odgovornim pristopom lahko upamo na uspeh na tekmah visoke ravni,« se dobro zaveda slovenski selektor, ki za današnjo tekmo ne namerava ničesar spreminjati. Udarna napada bosta vnovič Jeglič-Sabolič-Tičar in Urbas-Verlič-Muršak, št. 1 v vratih bo spet Gašper Krošelj. »Umiril se je, se zbral za nove naloge, zdaj je spet na želeni ravni,« pravi Zupančič, prikima o namigu, da morda češki slog igre dovoljuje tekmecu več manevrskega prostora kot kanadski ali finski, seveda pa bo za podvig treba zelo garati in število napak omejiti, kolikor je le mogoče. Na jasnem si je, da popravnih izpitov na prvenstvu ne bo več veliko, v pričakovanju današnje in jutrišnje preizkušnje, obakrat ob 16.15, je le še vnovič razgrnil poglavitni cilj iz tabora risov: »Želimo si ostati v družbi najboljših, si tako tudi priigrati boljše izhodišče za naslednja prvenstva, ne gre le za letošnji obstanek, če bomo uresničevali naše načrte, bomo vsaj nekaj sezon člani elitnega razreda.«

V njem so Čehi že dolgo, pravzaprav gre za nacijo izjemne hokejske zgodovine, nazadnje pred sedmimi leti najboljše na svetovnem prvenstvu. V Pariz so Jandačevi hokejisti pripotovali z jasnim ciljem vizuma za končnico, res pa včeraj z Norveško niso delovali tako prepričljivo. »Vem, proti Slovencem smo na papirju favoriti, a tudi z vikingi smo bili, pa smo se zelo mučili. Pozitivno je le to, da nismo dobili gola,« je poudaril branilec Radim Šimek, med hokejisti iz slovenske reprezentance pa posebej opozoril na tri napadalce: »Roberta Saboliča dobro poznam iz časov, ko je igral za Sparto, spremljal sem tudi Slovan v KHL in tako večkrat opazil učinek Roka Tičarja in Žige Jegliča.« Zdaj so vsi trije pri ruskih delodajalcih, pri katerih je bil dolgo tudi Roman Červenka, hokejist Fribourga v elitni švicarski ligi. Ko smo mu omenili, da številni češki privrženci v Parizu pričakujejo na današnji tekmi tri točke, je bil kratek: »Sem si kar mislil, a za zmago proti komur koli se moraš na takšnem prvenstvu zelo potruditi.«