Tiskane izdaje
Roubaix – Na velodromu v Roubaixu je bilo vse pripravljeno za rekordno zgodbo. V ospredju sta bila seveda Belgijec Tom Boonen, ki je lovil peto zmago, kolikor jih doslej na peklenskih tlakovcih francoskega severa ni dosegel še nihče, in Švicar Fabian Cancellara, trikratni šampion, za katerega je bil to zadnji nastop na kraljici klasik.
V glavni vlogi je bil tudi tretji as, novi zvezdnik svetovnega kolesarstva Peter Sagan, zmagovalec Ronde in prvi svetovni prvak po letu 1962, ki je imel izjemno priložnost, da osvoji trojček zmag z granitnimi kockami zaznamovanih dirk. Na koncu je zmagal popolni »avtsajder«, 37-letni rekonvalescent Mathew Hayman, ki je prišel na dirko pomagat kapetanu avstralskega moštva Orica GreenEdge, Belgijcu Jensu Keukeleireju. Cancellari in Saganu je sreča obrnila hrbet. Najprej sta se na 141 km pri padcu glavnine znašla v drugi skupini, nato pa je na 191 km padel Cancellara, Sagan pa ga je komaj preskočil. Ker so bili v ospredju preostali kandidati za zmagovalni oder – Boonen (Etixx), Rowe, Stannard (oba Sky), Boasson-Hagen (Dimension), predvsem pa izjemni Boonenov pomočnik Tony Martin, ki je narekoval tako izjemen ritem, da ga Sagan in Cancellara nista mogla ujeti. Že po 115 kilometrih je bilo jasno, da se lahko velika favorita obrišeta pod nosom za zmago.
Haymanova zmaga je izjemen podvig ne samo zaradi tega, ker je pretkano ugnal veliko boljšega šprinterja Boonena, ampak tudi zategadelj, ker je bil v ubežni skupini, ki je složno narekovala ritem od 65. kilometra naprej. »Verjamem, da Hayman na koncu ni presegel samo svojih zmogljivosti, ampak je presenetil tudi samega sebe, saj je ves čas bega dobro sodeloval. Premagati Boonena v takšnem razpletu je izjemen dosežek. Letošnji Roubaix je bila dirka 'brez romantike', preračunavanja. V glavi sem imel podobno taktiko kot Avstralec. V ubežni skupini je bilo zagotovo lažje dobro kolesariti kot v gneči glavnine. Manj moči sem porabil, pokazalo pa se je tisto, česar sem se najbolj bal. Po petih urah kolesarjenja sem padel v krizo in zmanjkovati mi je začelo energije, tako da sem najprej odpadel od Boonenove skupine, nato pa še od Saganove. V zadnjih 30 kilometrih sem brez težav sledil Cancellari,« je Božič opisal solidno dirkanje, ki se je na koncu končalo v slogu slogana »dokler gre, pač gre«, ki se ga je lotil tudi Marko Kump. Oba sta zelo dobro narekovala ritem in bila vidna kot redkokateri slovenski kolesar v zgodovini Roubaixa, razen Božiča pred dvema letoma, ko je bil 14. »Če ne bi bil v begu, se ne bi uvrstil na 37. mesto. Želel pa sem se uvrstiti tja, kamor se je Španec Imanol Erviti (bil je deveti – op. p), ki je bil prav tako v ubežni skupini. Verjamem, da bi bil tam, če bi imel za seboj vsaj eno težjo dirko pred Roubaixom,« Božič upa, da je dobro dirkanje na kraljici klasik dobra podlaga za nadaljevanje sezone.
Posebno veselje je doživel Luka Mezgec, čeprav je pri velikem padcu kazalo, da bo doživel kalvarijo. Ne samo, da je ostal v ozadju karavane. Zverižila se mu je tudi verižnica, dvakrat pa je moral menjati kolo. V tretje ni šlo, ker ni imel več rezervnega kolesa. »Zmagoslavje Haymana je najboljši obliž na smolo. A tudi nad njo nisem bil preveč razočaran. Zadnjih 90 kilometrov sem prevozil s 'pokvarjenim' kolesom, a sem vztrajal do konca, ker sem želel videti prav vse odseke kock,« je opisal svoje doživetje v »severnem peklu« Mezgec, ki je Roubaix zapustil s spoznanjem, da se moraš boriti za vsak centimeter boljšega položaja, pri tem pa imeti srečo. Ko se mu je zavozlala verižnica, je bila kolona že tako dolga, da je moral na novo kolo čakati več kot tri minute.
Zmaga Davida Pera
Najbolj odmeven rezultat med slovenskimi kolesarji je bila zmaga Davida Pera na »Mali Flandriji oziroma Rondi«. Enaindvajsetletni Dolenjec je v slogu mojstrov klasik, kakršni so bili na veliki Rondi Fabian Cancellara, Tom Boonen in Peter Sagan, premagal tekmece iz konkurence mlajših članov do 23 let. Kolegi v slovenski reprezentanci postavnega člana Adria Mobila radi primerjajo s Saganom, zato so mu tudi dali vzdevek »mali Sagan«. Po slogu zagotovo spominja na Slovaka, po stasu pa bolj na Cancellaro. Malo Flandrijo je dobil v slogu obeh kolesarjev, s 27 km dolgo vožnjo na robu zmogljivosti, ko ni bilo več taktike, izbire, razmišljanja, ampak bitka za preživetje - za zmago. S prvim mestom na Rodni in četrtim na klasiki Gent-Wevelgem je Per Slovenijo popeljal na 1. mesto v Pokalu narodov.
